Äe bi podeljevali nagrade za najbolj ekoloÅ¡ki par, bi bila ritmiÄna gimnastiÄarka Mojca Rode in telovadec Mitja PetkovÅ¡ek nedvomno na samem vrhu izbora. Obiskali smo ju v njuni pasivni, plusenergijski hiÅ¡ki, da nam povesta veÄ o prednostih tovrstne gradnje za kvaliteto bivanja in za naravo, izvedeli pa, da to Å¡e zdaleÄ ni njuna edina ekoloÅ¡ka plat. SimpatiÄna Å¡portnika sta namreÄ predana ljubitelja narave, ekoloÅ¡ke prehrane, varÄnosti in podobnih nazorov, ki odlikujejo odgovorne ljudi.
Kako je priÅ¡lo do odloÄitve, da zgradita pasivno hiÅ¡ko?
Åœe po naravi sva takÅ¡na. (Smeh.) Ekologija in skrb za okolje nama pomenita ogromno in zato se nama je zdela ta ideja enostavno Äudovita. Mitja je entuziast, kar se tiÄe ekologije, in tudi jaz sem bila navduÅ¡ena nad varÄno hiÅ¡ko. Prav iz vseh teh vzgibov sva se odloÄila za pol metra debele stene, za dobro izolacijo, za solarni sistem.
Zdi se mi, da ljudje pogosto razmiÅ¡ljajo o tem na doloÄen naÄin. âTo je predrago, za to zdaj nimam denarja, tega si ne morem privoÅ¡Äiti.â
Res je, ampak hkrati pa ne razmislijo o tem, da se ti vloÅŸen denar tudi hitro povrne. Pa Äeprav morava priznati, da midva tega nisva preraÄunavala. Midva sva preprosto ÅŸelela ÅŸiveti najbolj ekoloÅ¡ki naÄin ÅŸivljenja in v to kategorijo spada tudi hiÅ¡a, ki proizvede veÄ energije, kot je porabi. Nekateri pri tem noro varÄujejo. Obstajajo ljudje, ki so pripravljeni dati nerazumljive koliÄine denarja za avtomobil, samo da imajo najhitrejÅ¡ega, najboljÅ¡ega in najbolj zmoÅŸnega. Prav tako je bila najina ÅŸelja imeti najbolj varÄno hiÅ¡ko, kar jih znamo v Sloveniji zgraditi, in nama za to ni bilo Å¡koda denarja.
Ali je bilo teÅŸko najti ljudi in podjetja, ki bi bili pravi izbor za uresniÄevanje te ÅŸelje?
NaÄeloma sva vedela, katera podjetja so vodilna na tem podroÄju in sva z njimi tudi brez teÅŸav naÅ¡la skupno besedo. NavduÅ¡eni so bili tudi nad tem, da kot dva uspeÅ¡na Å¡portnika ÅŸeliva zgraditi nekaj tako okolju prijaznega.
Kako dolgo je potekala gradnja?
Od trenutka, ko sva zaÄela graditi, pa do takrat, ko sva se vselila, je minilo pribliÅŸno od leta in pol do dveh let, hiÅ¡ka pa je montaÅŸna, zato je stala ÅŸe v mesecu dni.
Ko sta se lotila gradnje, ni bilo veliko ljudi, ki bi si şeleli takšne hiške.
Res je, bila sva med redkimi. VeÄina podjetij nama je razloÅŸila, da ljudje tega ne ÅŸelijo, da oni kot podjetje to sicer znajo zgraditi, vendar nima smisla. Zelo malo podjetij se je s tem ukvarjalo. Midva sva naÅ¡la skupno besedo s podjetjem Lumar, v istem mesecu pa je drÅŸava razpisala tudi subvencije za takÅ¡ne gradnje, tako da naju gradnja hiÅ¡e ni stala veliko veÄ kot gradnja obiÄajne hiÅ¡e. 135 m2 bivalne povrÅ¡ine je ustvarjene na arhitekturno zelo nezahteven naÄin â nimava balkonov â in tako je bila ÅŸe zasnova sama precej preprosta in poceni.
Predvidevam, da sta veliko prebrala o varÄnih, nizkoenergijskih in pasivnih hiÅ¡ah, preden sta se lotila svojega projekta?
Vsekakor. V NemÄiji je bilo to zelo priljubljeno, v slovenskih revijah o tem nisi naÅ¡el skoraj niÄesar. V dar sva pozneje dobila tudi knjigo dr.Martine ZbaÅ¡nik SenegaÄnik z naslovom Pasivna hiÅ¡a, v katero nama je kot posvetilo sama avtorica napisala zahvalo, da sva toliko pripomogla k promoviranju nizkoenergijske hiÅ¡e. IzobraÅŸevati se o tem tedaj ni bilo tako lahko.
Sta tudi glede drugih zadev ekoloÅ¡ko osveÅ¡Äena?
Zelo. Mitja se vedno smeji, ko njegovi kolegi pravijo, naj bolj pritisne na plin, ko se kam skupaj peljejo, a vedno raje vozi 100 km/h po avtocesti kot pa 130 ali Å¡e veÄ. Åœe zelo dolgo skrbiva za ekoloÅ¡ki naÄin ÅŸivljenja, odpadke sva loÄevala ÅŸe takrat, ko to sploh Å¡e ni bilo tako znano, kaj Å¡ele uzakonjeno. Ne bi rekla, da sva nora in greva v skrajnosti (smeh), ampak poskrbiva, da narediva vse, kar se z najine strani da narediti. Imava samo en avto in Mitja ima celoletno vozovnico za avtobus, s katero se pelje v Ljubljano na trening in nazaj â in mu je to v veliko navduÅ¡enje in veselje.
Neverjetno, kako toplo je v hiši, pa ne vidim nobenega radiatorja!
Res je! HiÅ¡a je obrnjena na juÅŸno stran in najina okna so visoka in Å¡iroka, da sprejmejo Äim veÄ sonÄne svetlobe. Sonce potem â ne glede na letni Äas â greje hiÅ¡ko skozi okna in zavoljo dobre izolacije imava lahko toplo skozi vse leto. In tako, kot morajo nekateri pred zimo oÄistiti dimnike in preveriti vse v zvezi s peÄjo, morava midva pomiti okna. (Smeh.)
Kaj se zgodi ob oblaÄnih dneh?
Takrat paÄ nimaÅ¡ koristi od sonca. (Smeh.) V tem primeru morava seveda ogrevati hiÅ¡ko, urejeno imava talno gretje, ampak zaenkrat sva letno porabila 40 ali 50 evrov za gretje hiÅ¡e. Vse ostalo segreva sonce s pomoÄjo izolacije. Ko temperatura pade pod doloÄeno Å¡tevilko, se avtomatsko zaÅŸenejo grelci, ki hiÅ¡o spet segrejejo do ÅŸelene temperature. Ogrevava pa naÄeloma samo ponoÄi ter tako izkoristiva poceni el. tok za pogon toplotne Ärpalke. Pridobljena toplota, akumulirana v estrih, se potem Äez cel dan prijetno sproÅ¡Äa skozi parket. Tudi v najhujÅ¡i zimi je osem ali deset ur delovanja dovolj.
Kaj pa je bilo za vaju najpomembneje, ko sta zaÄela iskati nekoga, ki bi vama pomagal zgraditi hiÅ¡o?
NajteÅŸje je bilo sploh najti ljudi, ki bi bili to pripravljeni narediti. UdeleÅŸevala sva se tudi predavanj gradbenega inÅ¡tituta v sklopu sejma Dom in sva tudi tam dobila nekaj namigov in idej, kdo bi to v praksi znal najbolje izpeljati. Zanimalo naju je, kdo bi znal primere dobrega tesnenja in zrakotesnega ovoja dovolj dobro izvesti. V hiÅ¡i je namreÄ tudi prezraÄevalni sistem, ki skrbi za to, da ima hiÅ¡a sveÅŸ zrak, ki se menja in nama zato ni potrebno odpirati oken in izgubljati toplote. VeÄino energije, ki bi drugaÄe Å¡la skozi okno, s pomoÄjo prezraÄevalnega sistema vrneÅ¡ nazaj v hiÅ¡o, saj ÅŸe na vstopnem kanalu segreje zrak, ki prihaja noter (ki ima, recimo danes, 0 °C), segreje na osemnajst stopinj. A majhni stroÅ¡ki ogrevanja niso bili najviÅ¡je na prioritetni lestvici glede najinega odloÄanja za tako hiÅ¡ko. NajpomembnejÅ¡a nama je bila ekoloÅ¡ka osveÅ¡Äenost in z njo povezan perfekcionizem, h kateremu sva stremela pri tem, da imava najboljÅ¡o moÅŸno ekoloÅ¡ko prijazno hiÅ¡ko. Gradnja te hiÅ¡e pa ima prednost tudi v tem, da je moÅŸnost napak toliko manjÅ¡a, saj je veÄina stvari izdelana v tovarni.
Ste imeli veliko dela?
Zaupala sem Mitji, ki je ânadziralâ vse delavce in z budnim oÄesom pazil, da je vse potekalo tako, kot je moralo in kot je bilo treba. K sreÄi sva imela pridne delavce in podizvajalce, ki so za vse dobro poskrbeli.
Äe se prav spomnim, sta imela tudi dneve odprtih vrat?
Tako je, najprej sva imela dan odprtih vrat, ko si je hiÅ¡o ogledalo petsto ljudi in je bilo tu notri kot v diskoteki. (Smeh.) Potem pa je sledil Å¡e teden odprtih vrat, ko je zagotovo vsak dan priÅ¡lo dvajset ali petindvajset ljudi. V tistem tednu je priÅ¡lo kakÅ¡nih sto druÅŸin in vse so bile mlade druÅŸine z majhnimi otroÄki. NavduÅ¡eno sva jima razlagala vse, kar je bilo treba vedeti v zvezi s hiÅ¡o.
Zakaj sta se za to odloÄila?
Pravzaprav je Å¡lo za dogovor s podjetjem. Vendar sva tudi po tem, ko je najin dogovor z njimi âpotekelâ, Å¡e vedno z veseljem razkazala hiÅ¡o in Å¡e danes se ljudje ustavijo pri nama in prosijo, Äe si lahko ogledajo pasivno hiÅ¡o. Vsem odpreva vrata, jih povabiva v hiÅ¡o in razloÅŸiva, kar jih zanima, saj sva mnenja, da je treba o tem govoriti, razlagati in predvsem ljudi poduÄiti, da to ni bavbav ali grozovit stroÅ¡ek, paÄ pa investicija â ne le finanÄna, paÄ pa tudi generacijska. Äe bomo prijazni do narave, okolja, planeta, bo ta veliko dlje lahko pomagal in skrbel tudi za naÅ¡e zanamce.
Na strehi imata tudi sonÄne celice?
To je bil pa drugi podvig. S tem sva naredila korak naprej. Najina hiÅ¡a tako ni le pasivna, paÄ pa je bila prva plusenergijska hiÅ¡a v Sloveniji. Kot sva omenila prej, gre za hiÅ¡o, ki proizvede veÄ energije, kot jo porabi. Midva s pomoÄjo fotovoltaike na strehi pridelava dvainpolkrat toliko elektrike, kot jo porabiva v celi hiÅ¡i. Zato vso proizvedeno elektriko poÅ¡iljava v omreÅŸje.
Tudi okrog hiše imate veliko zelenja.
Tudi svoj vrt imava! Sicer je manjÅ¡i in ni zahteven, a dovolj velik, da sva vso zelenjavo prejÅ¡nje leto pridelala doma. Zasadila bova tudi nekaj drevesc, izkopati pa morava Å¡e luknjo za zbiranje deÅŸevnice. To bova potem zbirala in speljala tako, da bo polnila kotliÄek nad straniÅ¡Äem in bova straniÅ¡Äe lahko izpirala z deÅŸevnico, namesto s pitno vodo.
Poleg vrta in lastne zelenjave se prehranjujeta tudi z domaÄim mesom?
Res je. Nisva vegetarijanca, vendar hkrati nisva nora na meso. Kadar pa ga jeva, rada veva, od kod prihaja. Povezala sva se tudi s projektom Ekodar, ki je darilo zdravju in naravi ter skrbi za primerno certificirano eko meso slovenskega porekla in viÅ¡je kakovosti. Vsak koÅ¡Äek Ekodar mesa, ki ga kupite, lahko izsledite vse do izvorne kmetije. Åœe tako prijaznemu projektu pa so dodali Å¡e dobrodelni sklad Ekodar â Mitja PetkovÅ¡ek. Od vsakega prodanega izvoda gre tako en odstotek cene PediatriÄni kliniki v Ljubljani. Na to sva res zelo ponosna.
Preberite si tudi Älanek Zakaj je moja nova obleka tako Äudovito strupena?
Petra Åœigon, Foto: Peter Irman