Živalska terapija: Živali so sodobni terapevti

    Živali in vedenjsko moderni človek (prvi »tip« človeka, ki so ga zaznamovale skupne značilnosti današnjih ljudi) skupaj bivajo že kar lep čas, prve udomačitve živali pa so se pojavile pred približno 15.000 leti. Udomačene živali so sprva služile za prehranjevanje in čaščenje, sčasoma pa se je pojavila tudi vloga hišnih ljubljenčkov.

    Odnos do živali se je tako vse do danes stopnjeval, in sicer do te mere, da prijateljstvo dopolnjuje celo možnost pomoči s strani naših štirinožnih in dvonožnih prijateljev. Ameriški otroški psiholog dr. Boris Levinson je nekoč celo izjavil, da so »živali oziroma ljubljenčki otok razumnosti v tistem, za kar se zdi, da je nor svet.« Slednje je bistvo živalskega terapevtskega potenciala, tega pa se zavedajo tudi zagovorniki dejavnosti terapije s pomočjo živali (TPŽ).

    Živalska Terapija

    Kaj je terapija s pomočjo živali (TPŽ)?

    Ko govorimo o terapiji s pomočjo živali, mislimo na ciljno usmerjeno pomoč, pri kateri je žival, ki mora biti ustrezno šolana, bistven del samega zdravljenja. TPŽ vedno vodi strokovnjak, zasnovana pa je tako, da izboljša človekove fizične, čustvene in kognitivne funkcije. TPŽ se lahko izvaja na različnih področjih in lahko poteka individualno ali pa skupinsko, pri čemer se potek terapije vedno dokumentira in oceni. »Dejavnosti s pomočjo živali nam dajejo priložnosti za motivacijsko, izobraževalno, rekreacijsko napredovanje in podporo za izboljšanje kakovosti življenja uporabnika. Omenjene dejavnosti pripeljejo v različna okolja posebej izšolani prostovoljci skupaj s svojimi živalmi, ki zadovoljujejo določene standarde,« pojasnjuje Meta Štravs s slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha.

    Od antike do sodobnosti

    Ko iščemo prve zgodovinske »sledi« začetkov uporabe živalske terapije, Štravsova pravi, da se lahko ustavimo že v antični Grčiji, ko je Asklepij, grški bog zdravilstva, svojo zdravilno moč širil s pomočjo svetih psov. In če ostanemo pri psih, za te Štravsova nadaljuje, da sta pozitivne učinke psov, ki jih pestujemo v naročju, opazovala in opisovala že Plinij Starejši v prvem stoletju in zdravnik John Keyes v 16. stoletju. »V Angliji je zabeležen primer uporabe živali v terapevtske namene v takratnih psihiatričnih ustanovah, ki sta jih ustanovila William Tuke in Kvekersko združenje prijateljev leta 1792. Ena izmed metod zdravljenja je vključevala vrtnarjenje in skrb za male živali. S skrbjo za živa bitja, ki so odvisna od njih, naj bi se pacienti učili samokontrole,« nam zgodovino terapije s pomočjo živali osvetli Štravsova.

    Živalska Terapija

    V nadaljnjem nas seznani z razvojem terapije s pomočjo živali v bolnišnicah. Za slednje je bila po besedah Štravsove namreč zelo pomembna Florence Nightingale, ki dejala, da so mali hišni ljubljenčki bolnikom odlični prijatelji in pozitivno vplivajo na njihovo zdravje. »V Nemčiji je imel ogromno vlogo pri uveljavljanju terapije s pomočjo živali Bethel, center za zdravljenje oseb z epilepsijo. Živali so že od začetka imele pomembno vlogo,« zgodovinsko pripoved nadaljuje Štravsova, ki hkrati tudi poudarja pomen ZDA.

    Tam so namreč terapijo s pomočjo živali prvič uporabili leta 1919. Takrat so v Washingtonu psi možem pomagali premagovati zdravljenje. »Prvi organiziran program terapije s pomočjo živali pa je bil organiziran leta 1944 v bolnišnici Army Air Corps v Pawlingu, v New Yorku. Izvedli so eksperimentalni program, ki naj bi pacientom pomagal premagovati težave kot posledice vojne,« nadaljuje Štravsova. Ko pa se že »potikamo« po zgodovinskih poteh, pa je v okviru TPŽ nadvse pomembno omeniti tudi ime Boris Levenson. Slednji je bil namreč začetnik uporabne terapije s pomočjo živali. Po naključju je ugotovil, da lahko pes pozitivno vpliva na komunikacijo med ljudmi. »Psi so se mu zdeli še posebej uporabni pri negovorečih, duševno zavrtih, avtističnih in otrocih iz kulturno manj spodbudnega okolja. Proti koncu 70. let je raziskava povezave med lastništvom hišne živali in zdravjem ljudi pokazala potencialno ugoden učinek hišnih živali na zdravje,« poudarja Štravsova.

    Zakaj ravno živali?

    Zgodovina sama govori o precej zgodnji povezavi živali z dobrim in pomirjujočim občutjem. Njihovih zmožnosti pomoči smo se ljudje tako začeli zavedati že dokaj zgodaj. A kaj je tisto, kar živali dela dobre terapevte? Čemu je denimo nemir odpravljen, ko s prsti zdrsimo po mehki dlaki živali? Štravsova odgovarja, da se odgovor skriva že v sami navzočnosti živali, ki v kombinaciji s človeškim stikom pomembno deluje na fiziološke in psihološke kazalce stresa. »Živali pomagajo pri zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb po pozornosti, ljubkovanju, telesnemu stiku. Pri tem živali ljudi ne ločujejo po zunanjem videzu, starosti, uspešnosti, ampak jih preprosto sprejmejo,« nam pojasni Štravsova. Poleg tega ne smemo pozabiti na empatijo, ki se razvije pri interakcijah med človekom in kosmatim (ali pa tudi ne) prijateljem. »Pri živalih se je lažje učiti empatije kot pri človeku. Živali so pri svojem odzivu neposredne in treba se je naučiti spremljati neverbalno komunikacijo. Otroke lahko naučimo živalske govorice in marsikateremu otroku je lažje razumeti živalska kot pa človeška čustva,« pojasnjuje Štravsova.

    Živalska Terapija

    Zaradi teh možnosti, ki jih odpira terapija s pomočjo živali, lahko ta izjemno olajša življenja ljudi, ki trpijo za duševnimi boleznimi, slabo samopodobo ipd. »Živali pomagajo ljudem, da se ob doživljanju uspehov med terapijo usmerijo navzven in se pogovarjajo o sami živali in svojih uspehih, na primer: na moj znak je maček preskočil oviro, » pove Štravsova, ki hkrati poudarja, da imajo same živali tudi zelo močan vpliv na vzgojo. »Veliko rizičnih otrok se veščin vzgoje ne nauči od svojih staršev ali okolice. S tem, ko otroka učimo skrbeti za žival, si tudi otrok sam nabira izkušnje, kako skrbeti sam zase. Prisotnost živali prinese v okolje možnost za izboljšanje medsebojnih odnosov in komunikacije med uporabniki. Pri delu z otroki opažam, da sama prisotnost živali olajša začetek komunikacije.

    Otroci živali zaupajo marsikaj, česar odraslemu ne bi nikoli. Ob živalih se počutijo sprejete in žival jih ne kritizira ali obsoja. S svojo prisotnostjo jim ponudi drugo možnost razvedrila,« trditev pojasni Štravsova. Navsezadnje pa je pomemben tudi občutek, da živali ne pomenijo nikakršne grožnje. To je še posebej pomembno pri ljudeh, ki jim je človeški dotik neprijeten. »Marsikdaj jih pomiri in posledično lažje sprejemajo tudi dotike drugih. Veliko ljudi prisotnost živali sprosti in jim zmanjša stres. Nam pa živali prinesejo tudi nekaj več,« pove Štravsova.

    Ko žival postane »terapevt«

    Izobrazba, izobrazba in še enkrat – izobrazba. Da, tudi živali jo potrebujejo, če hočejo zadostiti še uradni dolžnosti. Čeprav Štravsova pravi, da v društvu »v svoje čete« sprejemajo vse vrste živali, poudarja, da mora biti žival ustrezno socializirana, značajsko zelo stabilna in da mora imeti dobro povezavo z vodnikom. »Vedno šolamo in tudi ocenjujemo vodnika in žival skupaj. Če med njima ni ustrezne povezave, ne moreta zaključiti šolanja, saj vodniku žival ne bo zaupala. Pri pripravi na delo terapevtskega para je s strani vodnika pomembno zelo dobro poznavanje svoje živali. Pri njej mora razbrati znake stresa in predvideti njene odzive v določenih okoliščinah,« pojasnjuje Štravsova. Kaj pa samo šolanje? To je razdeljeno na teoretični in praktični del, pri vsakemu pa sledi preverjanje. Sledijo še obvezna hospitacija in obiski pod nadzorom. »Sam zaključek šolanja pa še ni zagotovilo za uspešno delo.

    Živalska Terapija

    Osvojeno znanje je treba dnevno nadgrajevati in obnavljati,« pristavi Štravsova, ki pove, da vse terapevtske pare vsako leto čaka veterinarsko preverjanje in preverjanje praktičnega znanja v društvu. Na vsaka tri leta pa je treba obnoviti teoretični del in opraviti preizkus znanja. In katere živali so najpogosteje »uporabljene«? To so psi, ki so v večini med terapevtskimi živalmi. Druge živali pa so še mačke, miniaturni konji, kunci, mini ameriški prašički, kokoši, činčile, afriški beloprsi jež, bradate agame. Štravsova pri tem opozarja, da moramo biti pri izbiri živali pozorni na barvo in teksturo dlake. »Žival izberemo po vnaprejšnjem pogovoru s terapevti ali starši. Na izbiro vplivata zanimanje in ocena primernosti živali,« pojasnjuje.

    Dejavnosti, ki jih lahko izvajamo pri vseh živalih so: hranjenje živali, božanje, opazovanje živali, njenega gibanja in oglašanja, poslušanje srčnega utripa. Ko pa beseda nanese na posamezne živali, ima  v okviru svojih terapevtskih zmožnosti vsaka posebno lastnost. Ko govorimo o mačkah in psih ter mini pujskih, pri teh lahko postavimo poligon ali izvajamo trike, pri čemer lahko terapija traja do ene ure. Pri drugih živalih (kokoš, mali kunec, činčila, bradata agama) se po besedah Štravsove osredotočimo na taktilno občutenje in razliko med živalmi. Terapija z eno živaljo lahko traja največ do 30 minut. In ko žival potrebuje odmor? »Po delu pred odhodom domov žival sprostimo in ji ponudimo priboljšek ali igračo. Po prihodu domov moramo paziti, da ima žival možnost umika in počitka, ker je to delo zanjo stresno,« pojasnjuje Štravsova.

    Od najmlajših do najstarejših

    Omejitve pri terapijah s pomočjo živali glede »pacientov« ne obstajajo. Najbolj se uporabljajo pri otrocih, osebah s posebnimi potrebami, s psihiatričnimi motnjami ter pri starejših. Celoten spekter oseb, torej! Štravsova pa med drugim tudi poudarja, da se terapija pri vsakem uporabniku izvaja individualno, saj je prilagojena njegovim močnim in šibkim področjem. »Sam obisk živali lahko poteka v skupini, cilji pa so določeni individualno. Cilje terapije določi strokovni delavec skupaj z vodnikom terapevtske živali. Pri dejavnostih pa moramo upoštevati tudi zmožnosti in omejitve posamezne živali,« nam pove Štravsova.

    Tako živalska terapija vedno poteka različno glede na vrsto »uporabnikov«. »Pri izvajanju terapije je treba biti pozoren tudi na vso dokumentacijo, ki jo je treba urediti pred obiskom in pa po obiskih,« še poudari Štravsova. In priprave? Vsaka terapija se prične že doma. Tam vodnik svojo žival pripravlja na obisk in uredi tudi vse potrebne papirje za vstop v ustanovo. »Žival je treba pred obiskom očistiti, pripraviti vse pripomočke, jo po potrebi sprehoditi in se malo z njo poigrati. Sledita prihod v ustanovo in priprava mirnega kotička, kamor se lahko žival umakne, če ji delo postane prenaporno,« nadaljuje Štravsova. Kot pa je že bilo omenjeno, se terapija izvaja individualno ali v manjših skupinah. V sklopu te pa se izvajajo različne dejavnosti, ki so omejene na posamezno vrsto živali.

    In glavni cilj terapije?

    Nasmeh, seveda. »Naš glavni cilj je narisati nasmehe na obraze vseh, ki so vključeni v proces obiska,« pove Štravsova. Cilje terapije s pomočjo živali pa se, kot je že bilo omenjeno, določi glede na posameznika.

    TPŽ ne smemo zamenjevati z aktivnostjo z živalmi (APŽ)

    Dve zelo podobni dejavnosti, ki ju (pre)pogosto zamenjujemo. Po besedah Štravsove so ključne razlike med terapijo s pomočjo živali (TPŽ) in aktivnostmi s pomočjo živali (APŽ) te:

    Stroka: Živalska terapija se vedno izvaja pod nadzorom strokovnjaka s področja zdravstva, socialnega dela ali šolstva. Te osebe so lahko zdravnik, delovni terapevt, fizioterapevt, medicinski delavec, psiholog, učitelj, specialni pedagog … Vodnik živali pa je lahko strokovna oseba ali pa prostovoljec, ki ga spremlja strokovna oseba. O terapiji govorimo takrat, ko strokovna oseba z živaljo deluje na področju svoje stroke.

    Cilji: Terapija je ciljno usmerjena. Vsak obisk je načrtovan in določeni so točni cilji. Vsak obisk živali lahko pomaga k doseganju enega ali več omenjenih ciljev.

    Dokumentacija: Pri terapiji je treba voditi dokumentacijo. Vsak obisk je načrtovan in dokumentiran v uporabnikovo osebno evidenco. Po vsakem obisku je potrebna ocena doseženih ciljev.

    Izvedba: Terapijo se večinoma izvaja ena na ena, torej so prisotni: vodnik z živaljo, strokovna oseba in uporabnik.

    Povejte svoje mnenje - kometirajte
    Deli