Alida Bevk, vnukinja slovenskega pisatelja in pesnika Franceta Bevka, se je pred več kot desetimi leti z vsem, kar je vitalnega v njenem telesu, borila za svoje preživetje. Iz zdravega stanja je kar naenkrat padla v jetrno komo in imela zelo malo možnosti, da se sploh vrne v življenje. Ko se je zbudila z novimi jetri, je sledilo dolgotrajno okrevanje, ki za Alido ni prineslo nobenega duhovnega preporoda, ampak navdušenje nad tem, kako neverjetno veliko žara je v človeškem telesu: »Ko si tako blizu smrtne izkušnje in ko se telo začenja vzpostavljati čisto na novo, prekipevaš od energije.« Zato jo danes zanima, kako vstopiti v ta žar našega telesa, v energijo, ki je vedno prisotna.
Alida, pri 27 letih ste zboleli in posledica te težke bolezni je bila tudi presaditev jeter. Kako se spominjate tega dogodka?
Vse se je začelo dogajati izjemno hitro. Iz zdravega stanja je moje telo zelo hitro prešlo v stanje bolezni, ki je bila posledica virusa, za katerega še zdaj ne vem natanko, kje in kako sem ga dobila. Nekega dne sem se v hipu začela počutiti slabo, bruhala sem, tiščalo me je v želodcu. Obiskala sem zdravnika, kjer se je izkazalo, da so bile vrednostni jetrnih testov povišane, a to naj ne bi bilo še nič alarmantnega. Naslednje dopoldne sem se vrnila na pregled in vrednosti so bile tokrat višje za 300 odstotkov. Od tistega trenutka so me obdržali v bolnišnici, stanje pa se je le še slabšalo.
Prešli ste v stanje jetrne kome, zaradi katere ste bili že praktično mrtvi in ste imeli tudi malo možnosti, da se sploh vrnete v življenje.
Jetrna koma je pravzaprav zastrupljanje telesa, kar pomeni, da se začno odklapljati vitalni organi, dokler na koncu ne odpove še srce. V jetrno komo sem padla kar naenkrat. Ker se mi je začel v možganih nabirati amonijak, torej je bilo moje telo zastrupljeno, sem začela izgubljati zavest. To je bil znak, da sem začela odhajati. Tega stanja se pravzaprav sploh ne spomnim.
Ste v tistem trenutku sploh vedeli, da vas v kratkem čaka presaditev jeter?
Zavest sem izgubila, ne da bi mi imeli sploh priložnost povedati, kaj se mi dogaja in kaj lahko pričakujem. Ker sem bila brez zavesti in nisem imela občutka prisotnosti, bi bilo zame v tistem trenutku pravzaprav enako tudi, če se ne bi več prebudila. Spominjam se le, da je, ko sem začela izgubljati zavest, k meni prišel zdravnik in dejal, da bom verjetno potrebovala nova jetra. Takrat sem pomislila, da bom umrla, in potem se ne spomnim ničesar več.
Imeli ste srečo, da ste tako hitro dobili nova jetra.
Moj primer je bil seveda drugačen, kot če ima oseba napredujočo bolezen in jo na takšen poseg pripravljajo počasi. Ker se je vse odvijalo izjemno hitro, seveda nisem bila na čakalni listi za organ, ampak sem ta proces preskočila, saj sem bila urgentni primer. Srečo sem imela tudi zato, ker sem bila mlada in zdravniki dajo mladim velikokrat prednost. Predvsem zato, ker je veliko več možnosti, da bo ob sprejetju organa manj zapletov kot pri starejšem človeku. Najprej so me nameravali operirati v Ljubljani, potem pa so me odpeljali na Dunaj, kjer sem se tudi zbudila.
Zbudili ste se v drugi bolnišnici, v tuji državi in z novimi jetri.
Zbujanje je pri meni, ker se je telo čistilo, zaradi velike količine narkoze in zaradi tega, ker je bilo telo res izredno zastrupljeno, trajalo kar dolgo. Štiri dni sem se nenehno zbujala in potem zaspala nazaj.
Kako ste sprejeli informacijo, da imate nova jetra?
Zavest sem izgubila z informacijo, da bom verjetno dobila nova jetra, in tudi če ves ta čas nisem bila prisotna, sem, ko sem se zbudila, že vedela, da jih imam. Ne vem, kako je v tem stanju delovala moja podzavest, a dejstvo je, da mi ni bilo treba ničesar posebej razlagati. Preprosto vedela sem, kaj se je zgodilo.
Kako pa se človek počuti v takšnem trenutku, kako se sooči s strahovi?
Na začetku je seveda prisoten tudi strah. Bolj ko prihajaš k sebi, bolj se zavedaš strahov oziroma te skrbi nepoznano. Preganjajo te vprašanja, kaj se ti lahko zgodi, koliko boš obremenjen s tabletami, kakšne nevarnosti ti pretijo, ali lahko organ spet kar naenkrat odpove ali pa ga telo zavrne. Vse to te seveda zanima, a moram reči, da sem imela na Dunaju zelo dobro oskrbo in – najpomembneje – da mi zdravniki niso ničesar prikrivali in da so bili zelo široki z informacijami. To izjemno pripomore k temu, da se začneš odločati in stvari sprejemati hitreje.
Ste imeli kakšne težave, povezane z zavrnitvijo oziroma presaditvijo, vas je strah, da bi še vedno prišlo do zavrnitve?
Moram reči, da sem zelo zdrava, po prvem letu sem imela sicer blago zavrnitev, saj se je telo še privajalo na novo stanje. Občasno se težave seveda pojavijo, če sem preobremenjena, pride utrujenost, saj me telo opozarja, da če bom nadaljevala po tej poti, ne bo več dobro sodelovalo z menoj. Odvisno je od telesa, kajne, o tem, kaj bi lahko še šlo narobe, ne razmišljam.
Pa vas je zanimalo, čigava jetra ste dobili? Ste želeli kdaj poiskati kakšen kontakt?
Ne, to me resnično ni nikoli zanimalo, kar je pravzaprav veliko olajšanje. Veliko takšnih bolnikov je namreč pogostokrat preobremenjenih z informacijo, da nosijo nekaj tujega, in s tem težko živijo ali pa zaradi prekomerne hvaležnosti nenehno iščejo kontakt. Vsako pretiravanje je pretiravanje in tudi prekomerna hvaležnost je lahko zelo deviantna. Kmalu po tem, ko sem se prebudila, me je obiskala klinična psihologinja in prve besede, ki mi jih je namenila, so bile: »Saj te ne zanima, čigava so?« Na to sem lahko pomirjena odgovorila, da me resnično ne zanima. Tudi sama sem se namreč že pred svojo presaditvijo odločila, da naj gredo moji zdravi organi, če se mi kadarkoli karkoli zgodi, naprej.
Ljudje imajo do darovanja še vedno zadržke.
Ja, ljudje so tudi zato, ker ne poznajo postopkov, zelo skeptični. Zdravniški poklic je eden izmed najprivlačnejših, saj vedno potiska naprej, zdravniki nam nenehno poskušajo omogočati boljšo kakovost življenja. Sama že prej nisem imela nobenih zadržkov do tega, in če imaš možnost, da tvoje srce dobi bolnik, ki ga potrebuje, zdravnik pa zna to narediti, se mi to zdi neverjetno. Noro! To je zelo lepo in plemenito.
Po operaciji se je za vas začel dolgotrajen postopek okrevanja, ki je trajal kar leto dni.
Pri tem je šlo predvsem za pridobivanje moči. Telo namreč takrat, ko se izklaplja, izgubi popolnoma vso moč. Vse, kar je vitalnega, porabi za to, da bo zmagalo v tem boju in preživelo. Nazaj sem torej morala povrniti to svojo vitalno moč. Po presaditvi niso vsi v tako slabi koži, kot sem bila sama. Tri tedne sem se trudila samo, da sem se sploh postavila na noge. Potem pa je šlo za počasne, kratke sprehode in velike omejitve glede hrane, da telesa nisem po nepotrebnem obremenjevala še dodatno.
Kako pa ste se s tem soočali psihično?
Imela sem veliko vprašanj, predvsem sem se soočala s tem, ali bo moja energija vedno tako nizka ali se bo kdaj vrnila. Pa tudi s tem, ali si bom še kdaj dovolila biti za trenutek brezbrižna. Takrat, ko je vse dobro, mislimo, da bo vedno tako, ko pa enkrat doživiš takšno izkušnjo, se sprašuješ, koliko te bo ta omejevala.
Kako je pri vas? Vas omejuje?
Vsakdan in socializiranje te zelo hitro znova potegneta v življenje in se spet spozabljaš. Večinoma je pri meni vse normalno, čutim pa, da moram zdaj res bolje razporejati svojo energijo, in ne grem prek svojih zmožnosti. V energetskem izčrpavanju ne vidim več nobenega smisla. A to je seveda odvisno od primera do primera in predvsem od tega, kakšen človek si bil že prej.
Se vam je življenje torej spremenilo? Ste si postavili nove prioritete?
Veliko knjig je napisanih o tem, kako so ljudje doživeli takšno izkušnjo in doživeli popoln preporod, a meni se življenje ni tako drastično spremenilo, nisem se zbudila razsvetljena in polna globokih spoznanj. Sem se pa zelo soočila z minljivostjo in s tem, da lahko odideš v vsakem trenutku. In to me je bolj prizemljilo.
Prej ste omenili pretirano hvaležnost.
Vsako pretiravanje ni nič drugega kot pretiravanje. Tudi pretiravanje s hvaležnostjo ima svojo slabo plat, prekomerno podarjanje hvaležnosti za vsako stvar v življenju lahko učinkuje ravno obratno. Pomaga nam lahko namreč tudi to, da začnemo razumeti to, česa ne maramo in za kaj v življenju nismo hvaležni. Pri nas se preveč propagira en del celostnega pristopa, ki pa ni nujno dober za vse in ni univerzalna formula uspeha. Zelo je pomembno, v kakšnem stanju je človek. To je bistveno. V vsaki fazi potrebujemo natančno določeno stvar – hvaležnost ni enotna formula za vsako premagovanje stiske. Tako razmišljanje je zelo površinsko in celo nevarno.
Torej gre za iskanje ravnotežja v življenju?
Absolutno gre za iskanje ravnotežja in prizemljenosti. Zelo me zanima, kako biti prizemljen in prisoten, hkrati pa se tudi zavedati, česa ne maraš, kaj ti ne ustreza in kako začeti sprejemati obe strani.
Dejali ste, da ste v času okrevanja po operaciji tudi spoznali, kako neverjetno moč zdravljenja ima naše telo.
Šlo je za opazovanje, kako neverjetno veliko žara je v človeku! Ko si tako blizu smrtne izkušnje in ko se telo začenja vzpostavljati čisto na novo, dobiš ogromno energije. Ko se telo očisti in se začne revitalizirati, je to resnično občutek novega rojstva. Prekipevaš od energije, saj se vse vzpostavlja na novo. Seveda sčasoma občutek, da zmoreš vse, uplahni, saj telo ne more biti nenehno v takšnem pogonu, tega niti ne potrebuje. Ko je ta občutek počasi izginjal, sem bila sama kar malo žalostna, a občutek te neverjetne moči je pravzaprav zavajajoča energija.
Je to povezano tudi z našim razmišljanjem?
Občutek moči je posledica revitalizacije telesa in je povezan le s fizisom, to ni povezano z glavo, ravno zato pravim, da gre za zavajajočo energijo, saj se telo, ko se pozdravi, umiri. Pri tem gre izključno za moč telesa, to ni povezano z mislimi. Meni ni bilo treba misliti, da se bom pozdravila, ali vizualizirati, kako bom ozdravela. Zato me zanima, kako vstopiti v ta žar, v to energijo, ki je vedno prisotna. To me zanima veliko bolj kot to, kako to stanje v mislih vzpostaviti umetno.
Torej ste ugotovili, da je naše telo pravzaprav neverjetna zakladnica energije že samo po sebi.
Telo je zelo močno in ima svojo notranjo intuicijo, ki je močnejša od misli. Problem je, da ta sčasoma potihne. Prepričana pa sem, da je intuicija stvar telesa in ne stvar glave. Včasih gredo naše misli namreč v zelo napačno smer. Na neki način gre pri tem za živalski princip, ki je močnejši kot glava.
Kako pa lahko okrepimo ta čut za intuicijo?
Do neke mere je pri tem pomembno, kaj smo prinesli s seboj na ta svet. Obstaja namreč več načinov, kako vstopimo v intuicijo, in vsakemu na tej poti pomaga nekaj drugega. Sama sem namreč končno po dolgih letih ugotovila, da pri meni ne delujejo nasveti, da naj se le usedem in diham. V takem stanju se namreč ne morem umiriti in posledično me je takšen način spravil v stisko, češ da tega ne zmorem. In sem se samo soočala s tem, da nisem zadosti sposobna. Zdaj pa sem ugotovila, da moram v to vstopiti drugače – skozi telo, skozi gibanje.
Zdaj se s takšnimi vajami tudi profesionalno ukvarjate. Kaj opažate, kakšen odnos imamo ljudje s svojim telesom in za kakšna gibanja gre?
Ljudje se ne marajo prav preveč ukvarjati s svojim telesom. Veliko ljudem priti v stik s telesom predstavlja velik napor oziroma problem. Telo pri nas velika večina še vedno dojema za šport, za močno fizično delo. Ta drugi spekter fizičnega, ki je pri nas zelo nepoznan, pa je zelo subtilen, pri njem se začneš zelo čutiti in prideš v stik tudi s svojo intimo in odnosom do svojega telesa, kar pa zelo pogojuje to, kakšen odnos imaš in kako se obnašaš do sebe. Ne gre za težke fizične vaje, ampak za vaje, kako telesu dovoliš, da se začne samo premikati in raztezati, da se najde, da se osvobodi in ti potem sledi. Misli pa so takrat že tiho, ni jih treba zavestno utišati.
Kako pa je sicer zdaj z vašim zdravjem?
Pravzaprav sem veliko manj bolna, saj ko dobim prehlad, ne jemljem takoj tablet, da bi ga ustavila, ampak preprosto ostanem doma in sem tretji dan že zdrava.
Jetra so sicer general v telesu, ki filtrira strupe. Ste zdaj bolj pozorni nanje kot prej? Kako skrbite zanje?
Moja jetra so zdrav organ. Pazim na to, da se ne zastrupljam, rigoroznih diet ali agresivnega razstrupljanja pa sploh ne smem izvajati. Vzdrževati moram namreč ravnotežje, ki sem ga vzpostavila, in zdaj se moram od njega čim manj odmikati. Česarkoli bo v mojem telesu preveč, tudi če bom potem vanj vnesla dobro, bo za telo preveč intenzivno in bo tako, kot da bi se zelo zastrupila. Zdravila, ki jih imam, imunski sistem namreč vzdržujejo na nižji ravni in zato se ta ne zaveda, kaj natanko jaz počnem. Pri zdravem človeku lahko imunski sistem vzporedno pazi na vse druge funkcije in ugotovi, da se človek razstruplja, ter se hkrati ukvarja tudi z drugimi procesi, pri meni pa se spremeni ena stvar in štiri petine telesa padejo iz ravnotežja, saj se bo telo ukvarjalo samo z razstrupljanjem.
Zdaj je od operacije že enajst let in življenje za vas teče popolnoma normalno.
Res je, tega se ne spomnim več vsak dan, sem popolnoma normalna in ne čutim nobenih omejitev. Zdravniki po takšnih izkušnjah priporočajo, da se vrneš v življenje, si aktiven, da pozabiš na to izkušnjo in predvsem da se zavedaš, da si zdrav človek. Sama se še vedno sprašujem iste stvari kot prej, imam iste strahove kot prej, še kakšnega več. Ostaneš isti človek, sama se osebnostno nisem spremenila, čeprav bi si to mogoče celo želela. A le zato, ker sem brala, kako lahko takšne izkušnje razsvetlijo ljudi. Moja razsvetljenja so manjša. A ravno pri tem mi je klinična psihologinja ljubljanskega UKC dala zelo lep kompliment: »Ah, Alida, ti si tako na tleh in tako ’zdrava’. Pritrdila mi je, da so ti veliki odmiki zelo vprašljivi. Ker je strokovnjakinja na tem področju, ji zaupam. Pri meni gresta znanost in duhovnost skupaj.
