Zgodba Barbare Repnik: Droben ugriz klopa, ki je pustil dramatične posledice

    Izkusila je že marsikaj. Droben ugriz klopa, ki je pustil dramatične posledice. Glavkom oziroma sivo mreno je Barbara Repnik iz Zapog doživela še kot mlado dekle, zdaj pa se bori proti popolni slepoti očesa. Nenadoma ji je začela odstopati mrežnica, kar rešujejo z laserskimi pečati, ki na njenih že tako bolnih očeh puščajo še več bolečine. Na drugi strani pa so se ji v prenesenem smislu odprle oči glede tega, kaj je v življenju res pomembno. Vrt na dosegu roke ji daje obilico zdrave, sveže hrane, za katero je prepričana, da je izjemnega pomena.

    Zgodba Barbara Repnik

    Ob srkanju kave se spominja, kot bi bilo včeraj. Na družinskem izletu na Šmarni gori je opazila na roki prisesanega klopa, ki jo je že srbel. »Mož mi ga je odstranil in dobro vem, kako sem mu rekla, naj ga pohodi, ker je mogoče okužen. Ko sem pozneje razmišljala za nazaj, sem se spomnila, da sem se že ob vzponu počutila slabo. Bolela me je glava,« je pogovor začela 38-letna Barbara. Čez nekaj dni (15. maja 2005) so pri sorodnikih spravljali seno in teta ji je že takrat rekla, da ima gotovo borelijo. Saj ima tipične koncentrične kroge, ki so značilni za to okužbo.

    Borelioza ali borelija (lymska bolezen) z različnimi bolezenskimi znaki običajno zaznamuje človeka za vse življenje. Povzroča pa jo bakterija spiralaste oblike – spiroheta Borrelia burgdorferi, ki jo po navadi prenašajo klopi ali uši. In ker je teta to vedela, ji je svetovala čim hitrejši obisk pri zdravniku. Ker pa se k zdravniku človek nerad spravi, je šla Barbara najprej domov počivat, a kmalu jo je počasi res začelo skrbeti, saj se je počutila utrujeno, kot bi ves dan dvigovala uteži oziroma počela nekaj težkega. Sledila je še vročina, roka jo je vedno bolj bolela, zato jo je mož naslednji dan le peljal do osebnega zdravnika v Ljubljano.

    Po zdravniški nasvet

    Rdečina z značilnim koncentričnim krogom je edina značilna bolezenska sprememba ob okužbi, ki pa po nekaj dnevih izgine. Ob okužbi se lahko pojavijo še vročina, močno potenje, zlasti ponoči, vrtoglavica, glavoboli, bolečine v mišicah in izrazita utrujenost. Vse to je Barbara imela. A obisk zdravnika ni pokazal na to bolezen. Predpisali so ji antibiotike, zdravnica pa ji je zagotovila, da gre verjetno za neko bakterijo in da naj doma lepo počiva. Zdravnikom navsezadnje zaupamo. Tudi sicer se borelioza v prvi fazi lahko zdravi z antibiotiki. A počivanje v dnevni sobi in jemanje antibiotikov nista Barbari prinesla nobenega olajšanja. »Pravzaprav je bilo prav strašljivo. Iz ure v uro slabše. Vročina je rasla, bolela me je vsaka okončina, glava, celo notranji organi.

    Takrat sem se kar malo prestrašila.« V nadaljevanju se namreč pogosto pojavijo druge težave, ki jih imenujemo zgodnje bolezenske spremembe. Te se lahko pojavijo nekaj mesecev do eno letu po ugrizu okuženega klopa in se lahko kažejo kot vročina, utrujenost, občutek okornosti in težave na prizadetem organu. Izbruh teh težav pa se lahko pojavi večkrat. Zaskrbljeni mož Matjaž jo je takoj peljal na ljubljansko urgenco, kjer je z veliko težavo čakala na pregled in nato še na izvide. »Vzeli so mi kri, me pregledali, a mladi zdravnik mi je v medicinsko strokovnem jeziku samo razložil, da je to posledica več infektov in da bo po jemanju antibiotikov bolje. Pa ni bilo. Bila sem že čisto obupana, ničesar nisem mogla. Grozno me je bolelo,« se spominja mati dveh otrok, Gregorja in Domna.

    Zgodba Barbara Repnik

    Sprejem na oddelku

    Pa je le šla še tretjič k zdravnici, saj se stanje ne samo ni boljšalo, ampak se je slabšalo. Naštela je vse tiste simptome, ki so značilni za to okužbo: znaki artritisa, ki se ponavljajoče pojavljajo z obdobji otekanja, in bolečine v nekaterih večjih sklepih, predvsem kolenih. Del bolnikov ima lahko celo dolgotrajne težave s koleni. Glavoboli, vrtoglavice, poslabšanje spomina, poslabšana zbranost, nespečnost, utrujenost, razdražljivost, znojenje, pa tudi bolečine, kjer potekajo živci, v mišicah, mravljinci, vnetje obraznega živca. Od organov borelija prizadene predvsem živčni sistem, pogosto pa tudi sklepe, srce, oči, ledvice, jetra.

    Po prošnji moža ji je zdravnica le napisala napotnico za infekcijsko kliniko, tam pa so jo takoj sprejeli in jo celo okarali, kje je hodila toliko časa. Bolel jo je že vrat, ki je bil tudi povsem trd. Sledila sta punkcija in povsem mirno ležanje na bolniški postelji. »Dobivala sem infuzije in ležala in ležala. Potem sem nenadoma ugotovila, da ne morem hoditi. Noge me niso več držale. Pristala sem celo na vozičku. Kakšno domotožje sem imela. Na vsak način sem želela domov. Nisem upoštevala njihovih nasvetov, naj ne hodim. A ko sem komaj prišla v hišo in sem se premikala le s pomočjo bergel, otroci pa so me nemočno opazovali, mi je bilo žal. Ravno takrat smo na novi hiši polagali izolacijo pred fasado. Jaz pa sem razmišljala, ali ima sploh kakšen smisel takole delati, ko pa sem bolna in ko sploh ne vem, kaj mi je,« se s solznimi očmi spominja Barbara.

    Zgodba Barbara Repnik

    Srečanje z zdravilcem

    Vrnitev v bolnišnico so zaznamovali ponovni analgetiki proti bolečini, ki se je selila po telesu kot mrzel zimski veter. Ker njeni simptomi menda niso bili značilni, so se na infekcijski kliniki odločili, da jo preselijo na ortopedijo. Tam sta jo čakali boleča fizioterapija in raztegovanje hrbtenice s pomočjo uteži, zaradi česar je bila naša sogovornica po svojih besedah povsem prepotena od bolečin. Potem je morala še na nevrologijo, kjer je morala ponoči bedeti, da je podnevi spala in so ji v tem času naredili potrebne teste. Ugotovili so posledice na živčevju. V teh tednih skakanja z enega oddelka na drugega so ji naredili še magnetno resonanco, nato pa poslali domov z vrečko zdravil in rekli, da bo bolje. »Doma sem se smilila sama sebi. Brez moči, brez diagnoze, a z obilo pomoči družine, seveda. Če te ne bi bilo, ne vem, kaj bi.

    Naključje je hotelo, da me je obiskal znanec, in ko me je videl tako nemočno, je nekoga poklical in me sklenil peljati k njemu. Sprva sem se branila, nato pa sem le popustila. Srečanje s Francem Kočarjem je bilo nekaj posebnega. S sestrino pomočjo sem nekako stopila iz avta, zdravilec Franc pa pravi, no, zdaj boš šla pa po stopnicah. Moja prva misel je bila, kako le, saj me ne držijo noge. Kaj je za mojim hrbtom počel, ne vem, a tisti dan sem po dolgih tednih sama, držeč se za ograjo, premagala stopnice. Od takrat je šlo vse na bolje,« z nasmehom pravi Zapožanka.

    Zdravil jo je na osnovi akupunkturnih toč, ji dal napitke in jo naročil za sedem obiskov. Sprva se je spraševala, kaj neki počne, potem pa se je nehala. Enostavno ji je bilo bolje. Pozneje je izvedela, da se Kočar, ki živi nekje pri Kamniku, ukvarja tudi z oživljanjem vode. »Pri njem sem vzela tudi poseben vrč in pravim vam, voda iz tega vrča je res boljša. Kakorkoli že, na voljo mi je bil 24 ur na dan, saj sem imela tudi reakcije. A rečem lahko, da mi je pomagal do fizične in psihične stabilnosti.«

    Po pol leta bolniške je Barbara spet prihajala k sebi. Sodelavke v Iskri Kranj niso verjele, da bo še kdaj z njimi. Pa je bila Barbara še bolj polna energije. In takrat se je odločila, da bo v življenju skušala izpolniti kakšno željo tudi sebi. Leta 2007 se je vpisala na srednjo frizersko šolo v Kranju, kar si je želela že od nekdaj. To je bil izjemen korak in naredila ga je predvsem zase. Počutila se je odlično. »Zdaj pa dovolj. Nekaj moram narediti zase,« je pomislila in poleg službe, družine in vsega, kar sodi zraven, končala šolo. Barbara je v kratkem času ugotovila, da človek premore veliko moči, če jo le zna najti v sebi. 

    Zgodba Barbara Repnik

    Lahko gledamo tudi s srcem

    Njene druge težave pa so se začele že mnogo prej. Ko je bila stara 25 let, se je srečala že z operacijo sive mrene in glavkomom. Številni specialisti so kukali v njeno oko in se čudili, kako je to mogoče pri njenih letih. Bila je celo nekakšen študijski poligon za razvijajoče se zdravnike. A nekako se je naučila živeti s tem in sledila telesu, ki ji je prigovarjalo, naj bo sama s seboj prijazna in naj se nikar ne obremenjuje s trapastimi stvarmi, ki ji pridejo naproti. Lansko leto pa ji je izlet s kolesom povzročil nenadno odstopanje mrežnice in sledila je prava kalvarija pregledov ter laserskih posegov.

    »Predstavljate si, da običajne ljudi z zdravimi očmi boli že, če jim nagaja trepalnica. Za moje oko je to petkrat huje. Kdor ve, kakšen je pregled, si bo morda lahko predstavljal. Držati oko ves čas odprto, medtem ko z laserjem, ki ga sicer večina bolnikov niti ne čuti, streljajo pečate in skušajo preprečiti poln odstop mrežnice. Mene pa boli za znoret. Solze mi tečejo v potokih. Zakaj vztrajam? Da mi ohranijo vsaj nekoliko svetlobe na tem očesu, sicer bom popolnoma slepa,« nekoliko grenko pove Barbara. Ker je njen primer res redek, je dodatno mnenje poiskala tudi v tujini, a so ji povedali, da žal brez bolečih laserjev ne bo šlo. In vendar si skuša sleherni dan sproti dopovedati, da je življenje lepo, uteho pa najde v prijateljih in družini. Pa v sprehodih s psom in kuhariji. Neznansko namreč rada kuha, in ker ji svežo, dnevno pripravljeno hrano omogoča bližnji vrt, ima družina vsak dan na mizi zdrav in okusen obrok.

    Kaj je odstop mrežnice?

    Na svetlobo občutljiva mrežnica je pritrjena na podlago, pri odstopu pa se del mrežnice odlušči. Brez takojšnjega zdravljenja lahko povzroči delno ali popolno izgubo vida v prizadetem očesu. Pogosteje se pojavlja pri osebah, starejših od 50 let, opažamo pa tudi družinsko pojavljanje. Pomemben dejavnik tveganja je ukvarjanje s športi, pri katerih lahko pride do poškodbe očesa, na primer z boksom. Nagnjenost k odstopu mrežnice povečuje tudi huda kratkovidnost. Odstop mrežnice se običajno začne z manjšo raztrganino mrežnice, skozi katero izteka steklovina in pri tem ločuje mrežnico od spodaj ležečega tkiva. Simptomi so bliskanje v kotičku očesa, nenaden pojav večjega števila mušic v vidnem polju, pojav temne sence s strani, ki ovira vid.

    Pogovarjala se je: Monika Kubelj

    Povejte svoje mnenje - kometirajte