Ob povečanju težav z duševnim zdravjem ljudi v času pandemije je potreba po napredku na področju psihedelikov še toliko večja. Delo s psihedeliki je izjemnega pomena za obnovitev duševnega zdravja, a je družba še vedno močno podvržena negativni stigmi, povezani z njimi. Potenciala, ki ga prinašajo spremenjena stanja zavesti, zato povečini ne jemlje resno, ugotavlja Manca Peskar, mag. biopsihologije in mag. kognitivne nevroznanosti, ki je na londonski univerzi raziskovala možgansko delovanje, povezano s psihedelično izkušnjo pri osebah z depresijo, in opravljala prostovoljno delo v psihedeličnem centru za umik v Amsterdamu. Povprašali smo jo, kaj nam psihedelična izkušnja lahko ponudi in kako je videti terapevtska uporaba psihedelikov.
Spremenjena stanja zavesti, izzvana s psihedeličnimi substancami, so imela posebno mesto že v mnogih tradicionalnih civilizacijah po svetu, navaja sogovornica in dodaja, da so jih uporabljali v duhovne namene kot nepogrešljiv del verskih obredov za doseganje kolektivne zavesti ter v medicinske namene kot sredstvo za diagnosticiranje in zdravljenje bolezni. Od začetka petdesetih let prejšnjega stoletja do prohibicije v sredini sedemdesetih let so psihedeliki vzbujali pozornost tudi nekaterih psihiatrov in psihoterapevtov. Prepoznali so jih namreč kot orodja, ki promovirajo proces samorefleksije lastne preteklosti. V svojih seansah so jih uporabljali z namenom zniževanja psiholoških obramb svojih klientov, kar je olajšalo manifestacijo notranjih osebnih konfliktov ali potlačenih vsebin.
Njihova globinska predelava je tako ob terapevtovi podpori privedla do razbremenitve klientov in visoke ravni uspešnosti terapije. Lahko bi trdili, da ob pravih pogojih uporaba psihedelika spodbuja doživljanje uvidov v lastno ravnanje in doživljanje. Pogosta in malce manj klinično naravnana je uporaba psihedelikov z namenom spodbujanja kreativnosti in doseganja ‚flowa‘. Z duhovnega vidika pa psihedelična izkušnja lahko ponudi močne in pogosto težko ubesedljive občutke povezanosti z drugimi bitji in naravo, srečanja z božanstvi oziroma notranjim vodstvom in še bi lahko naštevali. Odgovor na vprašanje, kaj lahko dosežemo s spremenjenimi stanji zavesti, Peskarjeva povzame kot zavzemanje nove perspektive na različne vidike našega življenja.
Na mesto vere vstopa spoznanje
V zadnjih dvajsetih letih smo bili priča mnogim raziskavam, katerih izsledki pričajo v korist psilocibina kot terapevtske intervencije pri različnih kliničnih stanjih, navaja sogovornica. Psilocibin je psihoaktivna substanca, ki se nahaja v več kot 200 vrstah gob. Trenutno se znotraj Centra za raziskovanje psihedelikov v Londonu (Center for Psychedelic Research, Imperial College, London) izvaja klinična študija, pri kateri se terapevtski potencial psilocibina za zdravljenje depresije neposredno primerja z učinki enega najpogosteje uporabljenih antidepresivov – escitalopramom, ki sodi med zaviralce ponovnega privzema serotonina. Prav na tem kolidžu je Manca Peskar opravljala študijsko prakso, pod okriljem priznanega psihedeličnega raziskovalca Roberta Carharta-Harrisa.
Centru se je pridružila novembra 2018 in tam ostala deset mesecev z namenom, da izvede raziskovalni projekt, ki bo temelj njene magistrske naloge. Zanimivo ji je bilo občutiti kombinacijo izjemne strokovnosti ter hkrati popolno detabuizacijo, vezano na uporabo in raziskovanje psihedeličnih substanc oziroma psihedelikov: »Sama sem raziskovala možgansko povezljivost, ki podpira osebnostno potezo odprtosti pri depresivnih osebah. Za odprtost so značilni fleksibilen slog mišljenja, domišljija in kreativnost. Dokazano je bilo, da psilocibinska intervencija znižuje depresivne simptome in hkrati zvišuje ravni odprtosti. Prav tako pa odprtost in depresija izkazujeta negativen odnos – torej pri osebah z visoko mero depresivnosti so opažene nizke ravni odprtosti in obratno.«
V psihedeličnem centru za odmik
Manca Peskar je opravljala tudi prostovoljno delo v psihedeličnem centru za odmik v Amsterdamu, kjer nudijo uživanje psilocibina v pravilno oblikovanem terapevtskem kontekstu. Centri za odmik so nastali kot odgovor na osebno nujo ljudi po doživljanju spremenjenega stanja zavesti in raziskovanju svojega notranjega sveta. Njihov obisk motivirajo različni razlogi: nekateri želijo spodbuditi kreativni preboj ali poiskati nov navdih, drugi se znajdejo na točki v življenju, ko se počutijo, kot da so obtičali, ter si želijo uvidov in spoznanja, kako naprej, tretji prispejo z željo po razrešitvi konkretnih težav, navadno povezanih z odnosi, in težav eksistencialne ali duhovne narave, četrti so preprosto radovedni, kam jih bo njihov tok zavesti popeljal, nekateri pa se odpravijo na pot samozdravljenja.
Običajno gre za lažje oblike depresije, anksioznosti, tudi anoreksije. Ljudje se v veliki meri za obisk centra za umik na Nizozemskem odločijo še zaradi dveh razlogov. Prvič, ta omogoča dostop do lastnega psihedeličnega izkustva na zakonit način; v večini držav je tako početje namreč podvrženo sodnemu pregonu in ljudje tovrstnega tveganja preprosto niso pripravljeni sprejeti. Drugič, izkušnja je ugnezdena v okolje, kjer je posameznik deležen psihološke podpore pred izkušnjo, med njo in po njej, in v katerem je med samim psilocibinskim obredom na kraju samem prisoten tudi zdravnik.
Poglavitnega pomena sta priprava in okolje – ʼset and settingʼ
Nepremišljena uporaba psihedelikov lahko povzroči več škode kot koristi, saj posameznik pogosto stopi v stik s svojimi nezavednimi oziroma podzavestnimi vsebinami, ki lahko odpirajo vrata ranljivosti ali podoživljanju travmatičnih dogodkov iz preteklosti. Ti dogodki so lahko zelo intenzivni in tudi strašljivi, zato je priprava na samo izkušnjo ključnega pomena, poudarja biopsihologinja. Odgovoren pristop namreč dodobra zameji možnosti za neželen izid in hkrati nosi potencial za izjemno pomenljivo ali transformativno izkustvo.
Tako v raziskovanju kot v centru za odmik ima priprava posebno mesto. V fazi pred uporabo tovrstnih substanc sta pomembna informiranje in psihološka priprava. Posameznikom, ki v stanje spremenjene zavesti vstopajo prvič, koristi, da pred samo izkušnjo na razumski ravni spoznajo, kako se takšno stanje razlikuje od običajne budne zavesti in kakšne vrste sprememb prinaša. Tak pristop posameznika opolnomoči, da se lažje spopade s pojavom morebitne tesnobe pred izkušnjo ali med njo, ko zazna razkrajanje stvarnosti, kot jo pozna. Pomembno je tudi razumevanje lastnega položaja, torej kje je kot oseba v tistem trenutku na duševni, fizični, čustveni in duhovni ravni, kaj me v življenju bremeni oziroma česa se bojim, obstajajo kakšni nerazrešeni konflikti, kaj me izpolnjuje itd.
Vsa ta vprašanja spodbujajo lastno samoopazovalno misel in poglabljanje vase ter pripomorejo h kasnejšemu osmišljanju izkušnje. Ena izmed učinkovitih metod, ki lahko pri tem pomaga, je pisanje dnevnika. Zelo koristno pa je predelovanje takih tematik s terapevtom, ki s postavljanjem premišljenih vprašanj zelo tarčno usmerjajo našo pozornost. Naše notranje stanje oziroma miselnost, s katero pristopimo k psihedelični izkušnji, literatura opisuje tudi kot set (mindset).
Med izkušnjo je poglavitnega pomena ʼsettingʼ oziroma okolje. To pomeni, da si posameznik priskrbi varen in brezskrben prostor, poskrbi, da se v njem počuti prijetno (vzdušje, glasba, dišave), da umakne morebitne stresorje, kot na primer mobilni aparat, da je obkrožen z osebami, ki jim zaupa, in tako dalje. Posameznikova izkušnja je vedno unikaten in sinergističen rezultat delovanja med posameznikom, z vsemi svojimi lastnostmi v določeni točki v času, in substanco. Je fenomen, ukrojen izključno za to osebo. Po sami izkušnji je zatorej posameznik edini, ki ima vpogled v značaj razodetih vsebin.
Pomembno se je zavedati, da s prostovoljnim vstopom v taka stanja posameznik tudi sam nosi odgovornost za spopadanje z izzivi, ki vzniknejo kot posledica takega eksperimentiranja. Psilocibin uporabnika popelje, kamor mora iti, kar pa ni nujno enako temu, kamor ta želi iti. Če posameznik zazna težave z integracijo izkušnje ali pa se med izkušnjo vzbudijo prezahtevne vsebine, ki jim sam ni kos, je nadvse priporočljivo, da poišče pomoč pri usposobljenem psihoterapevtu, ki razume naravo psihedeličnih stanj. Pri nas podporo pri integraciji težkih psihedeličnih izkušenj nudi Inštitut Zajčja luknja.
Priprava terena za prihod psihedelikov
Po besedah Peskarjeve smernice za terapevtsko obravnavo in možnosti zdravljenja bolnikov temeljijo na znanstvenih dokazih. Vsako novo zdravilo mora skozi natančno določene faze kliničnega preizkušanja. Sistematičen proces zbiranja dokazov o učinkovitosti zdravila terja več let, tudi deset, preden lahko regulatorni organi, kot je ameriška Uprava za hrano in zdravila (Food and Drug Administration, FDA), spremenijo uredbe in zdravilo vključijo v nabor odobrenih terapevtskih pristopov. Trenutno psilocibin veliko obeta kot terapevtska intervencija za zdravljenje depresije in v drugi vrsti tudi anksioznosti ob soočanju s smrtjo pri terminalno bolnih, vendar pa bomo morali na dokaze zadnjih faz opisanega procesa počakati še nekaj let. Hitrost, s katero se psilocibin potencialno lahko prebije do statusa zdravilne učinkovine, torej v veliki meri narekujejo regulativni predpisi zakonodaje. Edini način, s katerim bolniki v obdobju pred odobritvijo psihedelikov kot terapevtskih agentov lahko do njih dostopajo na zakonit način, je, da se vključijo v klinične študije, ki učinkovitost psihedelikov testirajo. V iskanju rešitve ali načina za izboljšanje simptomatike se lahko, kot že omenjeno, na lastne stroške zatečejo tudi v center za odmik.
»Ne gre torej za čudežno tabletko, ki posameznika odreši njegovih tegob, ampak je za tak izid potrebna primerna integracija psihedelične izkušnje oziroma njenih uvidov v vsakdanjo življenjsko prakso. Lahko bi rekli, da gre za aktivno obliko zdravljenja. Klienti pogosto pravijo, da bi glede na subjektivno pomembnost, moč in zgoščenost vpogledov izkušnjo lahko primerjali s petdesetimi leti psihoterapije.«
V Sloveniji nobena izmed raziskav ni administrirala psihedelika per se. Peskarjeva meni, da ni težava v tem, da Slovenija ne bi bila vešča dobrih praks raziskovanja, pač pa etična komisija raziskovalcem, ki bi administracijo psihedelika želeli vključiti v raziskovalni protokol, tega za zdaj še ne dovoljuje. Medtem ko čakamo na spremembe uredb zakonite narave, pa smo tudi kot družba soočeni z veliko nalogo – pripravo terena za njihov prihod. Prvič, za spremembo splošne nastrojenosti do psihedelikov bo potrebna visoka mera ozaveščanja, ki bo temeljila na znanosti, da se ustavi propagiranje predsodkov, ki nimajo resnične podlage. Ti povečini temeljijo na stigmi, ki se psihedelikov zaradi slabega slovesa množične uporabe drži še iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, in strahu pred njihovo uporabo, ki temelji na učinkih močne antipropagande in populariziranju popačenju dejstev. Treba je prepoznati, da terapevtskega konteksta, o katerem razpravljamo, ne gre enačiti z zlorabo ali zabavljaštvom.
Druga stvar, ki jo lahko naredimo, pa je, da izobrazimo in usposobimo kader za izvajanje psihedeličnih terapij. Ko (oziroma če) regulativni organi odobrijo psihedelično terapijo kot učinkovit način zdravljenja depresije in anksioznosti, bo od usposobljenih človeških virov odvisno, kako hitro bomo bolnikom na slovenskih tleh tako zdravljenje sposobni omogočiti. »Nedavno sem razpravljala s kolegom, ki ravno zaključuje študij medicine, in povedal mi je, da v medicinskem kurikulu beseda o psihedelikih ne seže dlje od toksikoloških profilov in obstoju antidota. Mislim, da je sprememba pogleda stroke kot celote odvisna od tendenc in angažiranosti posameznih predstavnikov iste stroke. Namreč stroka opravlja delo, za katero je usposobljena, psihedelična terapija pa v tem trenutku ni ustaljen ali odobren način zdravljenja in kot taka presega domet profesionalnega izpopolnjevanja, ki so mu predstavniki stroke zavezani. Želim si pa vsekakor verjeti, da so zdravstveni delavci, in predvsem psihiatri, inherentno motivirani za seznanjanje z inovacijami in potencialnimi novimi načini zdravljenja na njihovem področju,« sklene strokovnjakinja Manca Peskar.
Čeprav so storitve, ki jih centri za umik na Nizozemskem ponujajo, zakonite narave, je izbira centra izjemnega pomena. Opredelitev profila facilitatorjev, ki znotraj njih delujejo, je zakonsko neurejeno področje, kar pomeni, da je kakovost terapevtskega konteksta odvisna od njihove usposobljenosti. Zaradi naraščanja priljubljenosti psihedelikov se veča tudi število ponudnikov na trgu, ki omogočajo popotovanja v notranji svet, vendar pa je profesionalnost izvajalcev lahko vprašljiva ali njihovi pristopi sporni. Ko posameznik vstopa v spremenjena stanja zavesti ali prihaja v stik z ranljivimi deli sebe, je bistvenega pomena, da je v varnem okolju in v rokah ljudi, ki vedo, kaj počno, in nimajo slabih namenov; nasprotno ima celotna izkušnja lahko re-travmatizirajoče posledice. Zloraba moči se dogaja, zato bralcem, ki morda razmišljajo o obisku centra za umik, Manca priporoča, da se pred odhodom pozanimajo, kdo program izvaja oziroma komu se zaupajo.