Prijava
Negativne posledice pospešenih podnebnih sprememb oziroma globalnega segrevanja se zdijo skorajda neskončne. Ko se že skorajda zdi, da ne moremo več izvedeti ničesar novega, je odkrita nova negativna posledica. Eno od najnovejših odkritij je povezano s podobo Zemlje. Ta se je namreč začela »zavijati v meglico«, njen sij pa se počasi, toda vztrajno zmanjšuje.
V zadnjih dveh desetletjih se je albedo zmanjšal za 0,5 odstotka
Ko govorimo o Zemljinem siju, seveda ne govorimo o neposredni svetlobi, ki bi jo oddajal naš planet; gre za sij, ki je posledica odbijanja sončnih žarkov. Za merjenje odbojnosti s površine teles se uporablja mera, imenovana albedo. Od zemeljskega površja se nazaj v vesolje praviloma odbije približno 30 odstotkov sončne svetlobe, vendar postaja ta odstotek vedno nižji. Zgolj v zadnjih dveh desetletjih se je zemeljski albedo zmanjšal za približno 0,5 odstotka. Gre za podatek iz študije, ki je bila konec avgusta objavljena v reviji Geophysical Research Letters. Kot se zdi, torej pospešeno izpuščanje toplogrednih plinov, katerega začetki segajo v obdobje industrijske revolucije, povzroča skorajda dobesedno ugašanje našega planeta.
Uporabljeni podatki Nase in kalifornijskega observatorija
Za merjenje zemeljskega albeda sta bili uporabljeni dve metodi. Pri prvi je šlo za merjenje osvetlitve »nočnega dela Lune«. Vir oziroma posredni vir te osvetlitve je namreč svetloba, ki se odbija od Zemlje. Meritve, za katere so skrbeli v enem izmed kalifornijskih observatorijev, so se izvajale med letoma 1998 in 2017. Drugi vir podatkov o zemeljskem albedu, ki so bili uporabljeni v zgoraj navedeni študiji, so predstavljale Nasine meritve s pomočjo satelitov, ki so bolj občutljivi na tope kote. Kombinacija obeh metod oziroma meritev je omogočila precej zanesljiv vpogled v spremembe. Ugotovitev, da se je količina sončne svetlobe, ki se odbija z zemeljskega površja, v relativno kratkem časovnem obdobju precej zmanjšala, je presenetila tudi raziskovalce, ki so pripravili študijo.
Spremembe najizrazitejše v zadnjih 3 letih preučevanega obdobja
Zemeljski albedo je bil sicer prvih 17 let preučevanega obdobja relativno stabilen, nato pa je prišlo v zadnjih 3 letih do občutnega zmanjšanja količine svetlobe, ki se odbija s površja našega planeta. Čeprav podnebne spremembe seveda niso »od včeraj«, se torej zdi, da se situacija zaostruje oziroma da postaja stanje vedno bolj alarmantno.
Za dogajanje naj bi bilo krivo zmanjševanje števila svetlih, nadpovprečno odbojnih oblakov
Kaj natančno je razlog za tako hitre spremembe, povezane z zemeljskim albedom? Raziskovalci menijo, da so spremembe povezane z dejstvom, da se zaradi pospešenih izpustov toplogrednih plinov v ozračje vedno več svetlobe ujame, posledično pa je količina svetlobe, ki se odbija nazaj v vesolje, vse manjša in manjša. Oziroma natančneje: spremembe zemeljskega albeda so najverjetneje neposredna posledica zmanjševanja števila svetlih, odbojnih, nižje lociranih oblakov nad vzhodnim območjem Pacifiškega oceana, kar je težava, ki je postala še posebej izrazita v zadnjih letih, torej v obdobju, ko je bilo zabeleženo presenetljivo hitro zmanjševanje količine svetlobe, ki se odbija z zemeljskega površja.
Več ujete svetlobe = več ujete toplote
Obstajala je sicer hipoteza, da bodo podnebne spremembe prispevale k večjemu številu oblakov, posledično pa k povečanju albeda, vendar se očitno dogaja nasprotno, predvsem ko gre za odbojne oblake, ki so pri albedu ključni. Manjši albedo seveda ni samo »estetska težava«. Dejstvo, da se ujame vedno več sončne svetlobe, obenem pomeni tudi, da se ujame več toplote. Tako so lahko ugotovitve glede sprememb albeda razumljene kot znak, da so ocene glede resnosti globalnega segrevanja pravzaprav preskromne.
