Ko pojemo jabolko, hruško, pomarančo, mandarino ali drugo sadje, naletimo na kakšno peško. Ali ste morda tudi vi že pomislili na gojenje sadnih rastlin iz pešk ali se preizkusili v tem? Včasih je dovolj, da peško limone ali pomaranče daste v zemljo kar poleg kakšne sobne rastline in vam zraste rastlinica, ki jo imenujemo sejanec. Za bolj zagotovljen uspeh pa potrebujemo malce natančnejše korake. In kaj potem s tako sadiko, ali je v redu, da jo sadimo na vrt? Katere je treba cepiti in zakaj?
Kako vzgojiti sadno sadiko iz peške ali koščice?
V sadjarskih centrih sicer sadik iz semen ne vzgajajo več. Izjeme so nekatere sadne vrste, pri katerih ni primernejših vegetativnih podlag, to je pri breskvi, orehu, jablani in hruški. Namreč, drevesa vzgojena iz semena, so izjemno bujna, zrastejo veliko večja kot pa tista cepljena na šibke podlage, so neizenačena in potrebujejo veliko več let, da preidejo v rodnost.
Najboljši uspeh vzgoje sadnih dreves iz semen bomo imeli, če semena vzamemo iz povsem zrelih plodov. Seme po ločitvi od mesnatega dela sušimo na zračnem in senčnem mestu. Nato seme za določen čas izpostavimo nizkim temperaturam. Brez izpostavitve nizkim temperaturam seme ne bo kalilo. Pečke damo v mokro mivko ali vlažno vato ter jih za določen čas shranimo pri 4–5 oC. Koščice pa ravno tako damo v vlažno vato ali mivko in shranimo za nekaj časa pri 5–7 oC. Največ časa imamo seme tako shranjeno tri mesece, nato ga posejemo. Posamezna semena lahko posadimo kar v lončke ali korita, če pa želimo sejati večjo količino semen, jih posejemo kar na vrtu. Semena položimo tako globoko v zemljo kot je 2- do 4-kratnik premera samega semena. Pečke (hruške, jablane) torej 2–3 cm, koščice 4–6 cm, oreh pa 8 cm globoko. Seme v zemlji kmalu nabrekne in vzkali. Seveda ne pozabimo na zalivanje. Do jeseni so nekateri sejančki že dovolj veliki, da jih cepimo.
Zakaj tako rastlinico cepiti?
Če si pozorno ogledamo sadike, ki jih je mogoče kupiti v sadnih drevesnicah, bomo razločili, da so sestavljene iz dveh delov. Spodnjemu delu s koreninskim sistemom vred, ki sega vsaj ped iz zemlje, pravimo podlaga, nanjo pa je cepljena žlahtna sorta sadne vrste, npr. jablane, marelice ali češnje, ki jo želimo vzgojiti v drevo.
Večina dreves, vzgojenih iz semena, nima enakih lastnosti kot starševska rastlina. S cepljenjem pa lahko to dosežemo. S cepljenjem dosežemo predvsem to, da so drevesa manjša, še pomembnejše pa je, da hitreje preidejo v rodnost. Drevesa, ki jih vzgojimo iz peške/koščice, preidejo v rodnost zelo pozno, komaj po več letih lahko obiramo sadje. Če pa cepimo, to obdobje zelo skrajšamo. Sicer odvisno od sadne vrste lahko traja samo dve do tri leta in že lahko obiramo plodove, namesto da čakamo skoraj desetletje. Podlage, na katerih v drevesnicah cepijo žlahtni del, imajo različno razvejen in močan podzemni del, zato ločimo šibko, srednje bujno in bujno rastoče. Tako ima npr. šibka podlaga to prednost, da tako drevo zraste nizko, lažje ga obrezujemo, pregledujemo in obiramo plodove. Ker pa koreninski sistem ni tako razvejen in je tudi ta šibek, nujno potrebuje oporo.
Cepljenja se lahko priučimo na raznih tečajih oz. prikazih cepljenja. Če pa želje po tovrstnem zanju nimamo, povprašajmo v bližnjih sadjarskih centrih, ali nam naredijo to uslugo in cepijo našo sadiko oz. podlago.
Lahko pa se odločimo, da ne bomo cepili rastlinice in počasi opazujemo in čakamo, kakšna rastlina bo zrasla, kako visoka in s kakšnimi plodovi.