S Katjo Škrabar, ki se je pri 41 letih znašla samska, sva prišli do sklepa, da je prostih moških, ki si želijo pristnega partnerskega odnosa, vedno dovolj. Samski ženski pa se seveda postavlja vprašanje, kako ga spoznati. Prvi korak pri tem je, da spremenimo svoja prepričanja o moških in odnosu z njimi. To velja tako za samske kot tudi tiste, ki v razmerju niso zadovoljni. Tudi Katji, sicer znani strokovnjakinji za aerobiko obraza, je tako uspelo …

Ženska in moški. Vedno pogosteje slišimo, da so moški neodgovorni, ženske prezahtevne. Na eni strani vse več samskih, na drugi strani pari v neizpolnjujočih zvezah. Redko slišimo, da je odnos harmoničen. Kaj se po vašem mnenju dogaja?

Mislim, da ženske postajamo samozadostne. Do tega nas je pripeljala družba. Same smo sposobne preživeti in vzgajati otroke. Zdi se nam, da smo dovolj močne, da moškega ne potrebujemo. A s tem se ne morem strinjati. Bolj bi rekla, da se med seboj premalo spoštujemo. Morda tudi ženske moške premalo spoštujemo. Zato je spoštovanje prva stvar, ki bi si jo morali oboji povrniti. Veliko slišimo o tem, da moški varajo, so nezanesljivi, neodgovorni. Vendar temu ni vedno tako. Tudi moški so vredni spoštovanja. Dajo nam lahko veliko lepega in lahko nam je z njimi lepo. Če torej želimo poiskati primernega partnerja zase, so negativna prepričanja prva, ki jih moramo zamenjati . Zavedati se moramo, da so tudi moški vredni ljubezni in spoštovanja.

Pa še nekaj besed o prezahtevnosti. Stara sem 43 let in ko se znajdeš samski v teh letih ali že prej,misliš, da moških ni več dovolj. Nekoč mi je neka gospa rekla: vsi »ta pravi« so že poročeni, tisti, ki pa niso, pa enostavno niso »ta pravi«. To seveda ni res. Lahko da dve super osebi enostavno nista za skupaj, se s časoma ne ujameta in odnos razpade. Ti dve osebi sta potem samski in iščeta. Moja težava je bila v tem, da sem mislila, da moških ni dovolj in da moram prvega ki pride, ujeti, četudi mi ni bil najbolj po godu. Potem sem ga skušala spreminjati, prilagajati in postavljati zahteve, ki jih ni mogel izpolniti. V takšnem položaju se ženske rade pritožujemo nad moškim. Za moške pa smo prezahtevne. Vendar to ne pomeni, da smo prezahtevne, to samo kaže, da si moramo poiskati moškega, ki bo čim bližje našim merilom. Poiskati torej človeka, ki ga lahko sprejmemo takšnega, kot je. Ženske velikokrat slišim, ko pravijo, da bodo spustile merila. Bog ne daj! Če imaš neka merila, takšni moški obstajajo. Jaz sem bila popolnoma šokirana, ko mi je Milan prvič odprl vrata, da sem stopila iz avta. Tega nisem bila navajena in bila sem »paf«. Težava je v tem, ker dobimo žabca in želimo iz njega narediti princa. A žabec bo vedno žabec. Da ne bo pomote, s tem ne mislim nič slabega. To pomeni samo to, da ta moški zate ni princ, za drugo osebo pa je lahko. Zato spustite žabca in poiščite princa. Seveda ne gre pozabiti, da izbirajo tudi moški, ne samo ženske.

Resnično srečni bodimo, da živimo v tej deželi tukaj in zdaj, ker ni povsod tako. Ženske imamo dovolj pravic, možnost se imamo odločati po svoji vesti, v nekaterih deželah še danes ni tako.

Kakšne pa so vaše pretekle izkušnje v odnosih. Kakšna je vaša zgodba?

Pred nekaj leti sem končala sedem let dolgo razmerje. V tej zvezi sem bila zelo razočarana in nezadovoljna. Po koncu razmerja se kar nekaj časa nisem mogla sestaviti skupaj. Danes se sprašujem, zakaj sem sploh tako dolgo vztrajala. Videla sem, da pravzaprav nič ne deluje, pa sem kar vztrajala. Tega moškega sem imela rada, imela sva se tudi lepo. Pa vendar, kar sva se dogovorila, nič ni držalo, ni poklical, kot sva bila dogovorjena, izklopil telefon, ni ga bilo domov itd. Potem mi je vse skupaj prišlo čez mejo in sva zvezo končala. Po koncu te zveze pa so začeli prihajati drugi moški in skupni imenovalec teh razmerij je bil zelo površinski odnos. Ti moški enostavno niso vedeli nič o moji preteklosti niti jih nisem zanimala  kot oseba – ženska. Pa vendar tudi sama nisem imela želje o sebi govoriti. Vstopala sem v odnose, ki so bili že ob začetku obsojeni na propad. Primernih in potencialno dobrih moških, s katerimi bi morda lahko ustvarila trdnejši odnos, pa nisem spustila k sebi. Postavila sem zid. Pozneje sem spoznala energijsko terapevtko, ki mi je odprla oči. Srečanje med nama je bilo res naključno. Prijateljsko sva šli na kavo in razložila sem ji položaj. V tistem času sem imela tudi moškega, s katerim sva bila v površinskem odnosu. Od njega sem približno vsakih deset dni prejela kakšno sporočilo, ki sem se ga razveselila kot najstnica, videla sem ga bolj malo, ven sva šla morda enkrat na teden itd. Ravno v času, ko sva klepetali, je prišlo njegovo sporočilo. Videla je mojo reakcijo in razložila sem ji zgodbo. Potem me je vprašala, ali morda ne mislim, da si zaslužim kaj več. Pa sem našla izgovore, da je vse v redu, da verjetno nima časa, da je zaposlen itd. A po tem pogovoru sem se zares zamislila, vprašala sem se, ali si morda res zaslužim boljše.

Vas je to pripeljalo na pot spremembe in uresničitev želja?

Da, res je. Kolegica terapevtka me je pripravila do tega, da sem se prijavila na spletni portal za spoznavanje, in začelo se je dogajati. V desetih minutah sem dobila več pohval kot v vsem svojem življenju (smeh). Ali veste, ženske imamo takšno čustveno posodo, ki se polni z vsemi »všečki«, pohvalami in lepimi besedami. Če je prazna, kar hlepimo po tem. Zelo banalno, ampak meni se je to zgodilo in resnično sem se zabavala na tem portalu. Pri vsem tem je pomembno, da nisem šla iskat bodočega možna v internet, temveč sem se prijavila brez pričakovanj. Dojela sem, da moških ne bo zmanjkalo, da imam pravico reči ne in da imam možnost izbire. Kmalu sem šla na kavo s prvim, drugim moškim. A ni bilo nič. Nič posebnega nisem začutila. Potem se je zgodilo, da sem spoznala nekoga, ki mi je bil kar simpatičen, in skoraj sem »padla« na star način, da je pač dovolj samo to, da mi je bil »kar simpatičen«. Bil je v redu fant, nič narobe z njim, vendar so bile stvari na njem, ki mi niso bile prav všeč in bi jih spremenila. Iskre ni bilo. Energijska terapevtka me je takrat opozorila, da naj nadaljujem z iskanjem, da to ni to. In sem. (smeh)

No, potem sem spoznala Milana. Najprej sva si deset dni dopisovala in potem me je povabil na kavo. Najprej nisem hotela iti takoj, ker sem imela takrat ravno pot v tujino. Pa me je potem vseeno prepričal in sem prišla. Takoj mi je bil všeč. Od takrat naprej sva se slišala skoraj vsak dan in si pisala sporočila. Odvijalo se je zelo hitro. Ko sem se vrnila iz tujine, sva bila skupaj vsak dan in danes že živiva skupaj.

Če zaokrožim, če ne bi spoznala energijske terapevtke, s katero zdaj sodelujeva, verjetno še danes ne bi vedela, da je lahko drugače in predvsem to, da kar sem imela, ni bilo ok. Skozi najine pogovore sem uvidela določene stvari, se zamislila in začela spreminjati najprej sebe in svoja prepričanja. Drugo je nekako sledilo samo po sebi. Ona mi je dala »brco« in hkrati mi je bila v oporo. Pomagala mi je predvsem pri tem, da sem se začela ceniti.

Kaj vam je bilo v fazi sprememb najtežje sprejeti oziroma spremeniti?

Najtežje je bilo dojeti, da imam pravico biti srečna, da moških ne bo zmanjkalo in da lahko izberem takšnega, ki mi bo pisan na kožo. Torej, da imam možnost izbire. Nekdo mi je moral povedati, da imam lahko veliko več kot to, kar sem imela.

Kako sta vidva z Milanom? Kako teče vajin odnos?

Najin odnos je že od začetka popolnoma nekaj drugega kot drugi v preteklosti. Jaz kot ženska ga resnično zanimam, izraža mi naklonjenost in mi stoji ob strani. Sama denimo težko govorim o nekaterih intimnejših stvareh. On zna to izbrskati iz mene in ne obupa. Ni mu vseeno. Seveda pa je tudi on pomemben zame, zato se trudim in povem stvari, ki jih sicer nikomur ne bi.

Tukaj bi rada samo še povedala, da je pred vstopom v nov odnos dobro pogledati v vzorce iz otroštva, ki smo jih dobili od staršev. Dobro je, da malo predelamo te vzorce. Včasih se niti ne zavedamo, kako močno vplivajo na naše odnose. Dobro je tudi, da se moški, ki nam je všeč, karakterno razlikuje od očeta.

Pa ste se v preteklih odnosih zavedali, da nekaj ni v redu, ali ste preprosto sprejeli, da nimate sreče z moškimi?

Enostavno nisem vedela, da bi bilo kar koli narobe. V teh površinskih odnosih sem se počutila »domače«. Če odraščaš z določeno dinamiko odnosov, ti postanejo domači in poznaš le tisto. Ne zavedaš pa se, da je lahko drugače, lepše. Zdelo se mi je, da nekoga moram imeti, čeprav so se ponavljale iste stvari – en SMS na teden, eno druženje na teden itd. Tudi v družbi kolegic, večinoma samskih žensk, smo ugotavljale, da pravih moških ni, da vsi moški varajo itd. Takšno vzdušje postane del tvojega življenja.

Katja in Milan na morju zadnja

Pri 40 plus ste se znašli samski. Če sklepam po družbi, v kateri smo in kaj nam narekuje – nič kaj prijetno. Kakšni so bili vaši občutki?

»Smotani«. (smeh) Okolica ti govori, da je že čas, da si koga najdeš. Čas za otroke, sicer bo prepozno, saj biološka ura tiktaka. Vsi od tebe pričakujejo, da se boš poročil in imel otroke. Te stvari je enostavno treba preslišati. Veliko partnerstev in porok nastane zato, ker so »morali« nastati. Zato je dobro vedeti, da gre okoli 40. leta veliko parov narazen. Da ne bo pomote, ne pravim, da je to dobro! Pravim pa, da so to lahko zelo čudoviti moški in ženske, ki so šli narazen preprosto zato, ker so ugotovili, da to ni to, da se ne ujamejo. Takšni začnejo iskati novega partnerja in so samski, so v redu. Če so ločeni, še ne pomeni, da je z njim kar koli narobe. Morda so bili dovolj pametni, da so šli narazen.

Vaše življenje oziroma odnos z moškim se je precej spremenil. A kaj je zdaj bistveno drugače?

Ni me strah. Tudi za naju z Milanom vedno rečem, da si želim, da ostaneva skupaj še naslednjih 65 let. On je zacelil moje rane. Dal mi je tisto, kar sem kot ženska potrebovala. Zato tudi če gre, vem da sem dobila »tisto«, in jaz vem, da to obstaja. V sebi imam občutek, da je vse ok, kakor koli je.

Se kdaj skregata?

O, ja. (smeh) Na začetku, ko sva se spoznala in zaživela skupaj, je bilo kar težko. Prvi dnevi so bili zelo naporni. Velikokrat sva se skregala. Idealnega moškega ni. Kot tudi ne idealnega para. A med nama sta spoštovanje in medsebojna podpora, zato greva lažje čez razne položaje. Tudi če se skregava, čutim mir. 

Kako premagati strah in stopiti v nov odnos?

Treba je malo tvegati. Vedno moraš vedeti, verjeti vase, da boš preživel, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Kajti garancije, da bo nekdo ostal s teboj vse življenje, ni. Obdržite tudi prijateljice/prijatelje, ker so pomembni.

Kakšni so temelji, na katerih naj se gradi zdrav partnerski odnos?

Najprej si izbereš moškega, ki je tvoj »gospod pravi«. Še enkrat: če imaš žabca, nikoli ne bo princ – zate, seveda. Raje spusti in pojdi naprej. Če nekaj že na začetku ni v redu, kako bo potem čez tri leta, pet, sedem? Se lahko pogovorita, ko so težje stvari? Pomembno je, da sta drug drugemu pomembna. Pomembno je, da je njemu pomembno, kaj čutiš, in seveda obratno. Pravico imaš izbrati partnerja zase in ne pristati na manj, kot si želiš.

Ali nas moški lahko osreči?

Ne. Nemogoče. Če si najlepša ženska na svetu in če sama ne boš začutila, da si res lepa, ti tega nihče ne more dati. Nobena potrditev od zunaj ne pride do živega. Najprej moraš v sebi začutiti, da si vredna. Dokler tega ne začutiš, do tebe ne more priti moški, ki ti želi pokazati tvojo vrednost.

Kaj priporočate samskim ženskam, ki si želijo partnerja?

Naj se za »hec« prijavijo na spletni portal za spoznavanje in začnejo spoznavati sebe. Naj ne iščejo moža na portalu, temveč naj spoznavajo sebe in opazujejo svoje reakcije v pogovoru z moškimi. Se pravi, kako se odzivajo na njihove besede, kako se počutijo ob tem, ko jih moški zavrne, ko jih pohvali, povabi na kavo, ko morajo komu povedati, da jim ni všeč, pa tudi, ko ji jim je kdo všeč, pa se potem on ne oglasi več. Vedo naj, da imajo pravico do izbire pravega partnerja in naj se ne zadovoljijo z manj kot s tem, kar si želijo. Naj ne poslušajo okolice, ki jih sprašuje, kdaj se bodo poročile in našle moža. Sploh pa naj ne spuščajo kriterijev, če okolica tako pravi.

Je samskih moških torej dovolj?

Vsekakor. Ne bo jih zmanjkalo.