Sodobno okno je kompleksni izdelek, sestavljen iz različnih materialov, stekel, okovja, tesnil in dodatkov (senčilo, komarnik, zunanja in notranja poličk …), ter zahteven za montažo. To je pomemben del toplotnega ovoja stavbe, kjer lahko z nakupom ali vgradnjo naredimo velike napake. Jemati ga moramo kot verigo, kjer najšibkejši člen določa kvaliteto celote, zato vsa solidna podjetja prodajajo okna skupaj z montažo, ki je najšibkejši člen. Vzidava z malto je preteklost, tja odhaja tudi montaža na »purpen«, standard postaja montaža po RAL smernicah. Najnovejši pristop je vgradnja v slepi okvir. Ker se okno vgradi po prvem beljenju notranjih sten in končani toplotni izolaciji fasade, tako okno »neomadeževano« pričaka vselitev.
Soodvisnost okenskih elementov
Na kvaliteto kupljenega in vgrajenega okna vpliva veliko elementov. Opozorimo na najpomembnejše, ki nam bodo, če jih ne bomo domislili, grenili življenje naslednjih 20–40 let. Več opisanim težavam se izognemo, če se okna in zunanja vrata montirajo ravno z zunanjo linijo zidu. Špaleta je tako v celoti narejena iz toplotne izolacije, zato ni toplotnega mostu, notranji prostori so brez plesni.
- Okvirji. Prevladujejo les, PVC, aluminij in kombinacije. Prenos toplote skozi okvir omejuje število komor pri plastičnih ali kovinskih, pri lesu pa debelina. Petkomorni PVC profil ima U okoli 1,2 W/m2K, osemkomorni že okrog 1,0 W/m2K, identično toplotno izolativnost dosegajo tudi leseni okvirji. Noben material (tudi les) ne »diha«.
- Tesnjenje preprečuje toplotne izgube na dveh mestih. Tovarniško med okvirjem in krilom, drugo – med okvirjem in zidom – naredimo pri vgradnji, kjer se uveljavlja RAL standard. Prednost tega načina je, da toplote ne izgubljamo skozi netesna mesta, zato pa moramo prostore redno prezračevati.
- Okovje. Pri nizkem objektu je lahko nekaj oken s fiksno zasteklitvijo, če seveda ne potrebujemo zračenja in jih lahko čistimo. Zelo priporočamo 2- ali večstopenjsko zvračanje (»kipanje«) za ljudi, ki »morajo« spati ob odprtem oknu. Novejša okna imajo tudi paralelno odmično okovje in zaščito proti vlomu.
- Stekla. Izpostavimo toplotno in zvočno zaščito. Pri toplotni je danes standard 1,1 W/m2K (pri starejšem termopanu je U = 2,7 W/m2K), najboljša troslojna stekla že dosegajo U = 0,4 W/m2K. V primeru, da med stekli opazimo roso (kondenčno vlago) ga moramo zamenjati, saj ni več izolativno. Pri zvočni izolaciji smo pozorni na oznako »Rw«. Višja številka v decibelih pomeni boljšo zvočno izolacijo. Standardna izolacija dvoslojnega stekla znaša 32 dB, največja okrog 46 dB.
- Senčila. Senčilo je vedno med steklom in soncem, torej na zunanji strani okna, da prepreči poletno pregrevanje. Izbira je pestra: rolete, zunanje žaluzije, brisoleji, tende, polkna … Najboljše, trajno in brezplačno senčilo je daljši strešni napušč, ki zadrži visoko poletno sonce, spušča pa nizko zimsko. Zelo priporočamo komarnike, ki omogočajo poletno prezračevanje brez mrčesa. Lahko so fiksni, na poteg ali na pantih.
- Poličke. Notranje so običajno iz kamna, lesa, keramike ali umetnih materialov. Pri zunanjih pa so energetsko optimalne plastične ali pločevinaste. Kamnite podhlajujejo okenski okvir, saj delujejo kot hladilno rebro (kot mini balkon). Ne glede na material jih vedno montiramo na toplotno izolacijo.
- Montaža brez toplotnih mostov. Nenatančna izvedba povzroči toplotne mostove, ti pa plesen na notranjih okenskih špaletah. Pred izmerami se odločimo za tip senčil, zunanje police, mesto montaže v zidu, detajle dogovorimo z izvajalcem. Optimalno mesto za vgradnjo oken je ravno z zunanjo linijo zidu, da na špaleti ni toplotnega mostu. V nasprotnem primeru je nujno potrebno toplotno izolirati tudi zunanje špalete z enako debelino kot ostalo fasado. Spoj med oknom in zidom mora biti neprepusten za zrak. Zato so vsi stiki okenskega okvirja in zidu 100-odstotno tesnjeni na treh delih, kar imenujemo RAL standard. Pri pasivnih hišah se okna s kovinskimi nosilci vgradi v toplotno izolacijski sloj izven zunanje stene.
- Vgradnja po RAL standardu. Od običajne vgradnje se razlikuje zaradi dodatne in učinkovite vodo- in zrakotesne zatesnitve med okenskim okvirom in steno. Zaradi tega ima celotno okno le nekaj manjšo toplotno in zvočno izoliranost kot vstavljeno steklo. Vse stične površine med okvirom in okensko odprtino morajo biti ravne, gladke, suhe in čiste. Na notranji strani se vgradi tesnilni trak, ki ne prepušča vode in zraka. Na zunanji strani se vgradi tesnilni trak, ki prepušča paro. Vmesne prostore se zapolni z montažno peno visoke gostote in manjšo ekspanzijo, ki služi kot toplotna izolacija. Danes prevladujejo enotni trakovi, ki združujejo vse tri zahteve.
Prezračevanje
Nova okna zelo dobro tesnijo, zato je zimsko prezračevanje nujno. To je edini brezplačen ukrep, ki nam zagotavlja svež zrak v stanovanju in preprečuje plesen. Zato ponovimo. Stanovanje se prezrači vsak dan najmanj trikrat, vedno na prepih in vedno za največ 2–4 minute, ostali čas je okno zaprto, »kipanje« je »prepovedano«. V nasprotnem primeru se v enem tednu pojavi plesen na toplotnih mostovih. Popolnoma drugačen pristop je pri prisilnem prezračevanju, kjer oken ne odpiramo. Vedno pogosteje pa za dober zrak poskrbi centralni ali lokalni prezračevalni sistem z rekuperacijo. Prezračevanje z odprtinami v okviru oken je vprašljivo, saj tako po nepotrebnem izgubljamo energijo. Brez oklevanja prezračujemo tudi v dežju ali megli, saj ni bojazni, da bo v stanovanje prišlo preveč zunanje vlage. Ponazorimo smer prehajanja ter količino vlage v zunanjem in notranjem zraku s fizikalnimi zakoni. Topel zrak vsebuje večjo količino vlage kot hladen. Največja količina vlage (v gramih), ki je lahko v m3 zraka, je približno sorazmerna s temperaturo zraka. Za 100-odstotno vlažnost je pri 10 °C v m3 zraka največ 10 g vode, pri 22 °C največ 22 g. Hladen zimski mraz je suh, saj lahko m3 vsebuje pri 0 °C le 4,4 g vode, pri ‒10 °C 2,2 g, pri ‒20°C pa le 0,9 g.
