Kako nastanejo eko mesta?

Oblikovanost in urejenost mestnega prostora bistveno vplivata na to, kako mesto doživljamo in se v njem počutimo. Mesta, v katerih se vedno kaj dogaja in se ponašajo s prijetnimi prostori, delujejo pozitivno na počutje prebivalcev in obiskovalcev. Zelene površine in ekološka urejenost so tista kakovost mesta, za katero si prizadevamo vse bolj.

Doživljanje prostora je kompleksen preplet biokemičnih in nevroloških procesov, ki ga sestavlja več faz. Čeprav ljudje prostor zaznavamo izrazito multisenzorično, pa vsi čuti pri tem ne sodelujejo enako intenzivno – kar sedemdeset odstotkov informacij o okolju dobimo prek vida. Vid dominira nad preostalimi čuti, saj opazovalcu daje največ informacij o okolju, npr. o oblikah, barvah, razdaljah, teksturah, kontrastih itd. 

Celostno podobo o prostoru izoblikujemo prek svojih posameznih izkušenj s prostorom, na podlagi te pa se orientiramo v prostoru. Nato prostor osmislimo, vanj vključimo svoje občutke in čustva, dodamo razne asociacije, vrednote in preference.

Doživljanje prostora je v veliki meri družbeno pogojeno, saj obstaja povezava med vzorci dojemanja prostora in potrebo oziroma zmožnostjo populacije, da se prilagodi okolju. Bolj ko je določena kulturna sredina v stiku z naravo in naravnimi procesi, bolj kompleksno je njeno dojemanje prostora. Raziskave kažejo, da je v evropskih kulturah dojemanje prostora vezano predvsem na njegov fizični ustroj, medtem ko povprečen Američan določenega kraja ne asociira toliko z njegovo arhitekturo oziroma oblikovanostjo, ampak bolj z dogajanji v njem. Prvobitne kulture, npr. avstralski aborigini, pa prostor v prvi vrsti dojemajo prek pomenov in simbolov, ki izhajajo iz njihove mitologije. Njihove predstave o fizičnem svetu so tesno vezane na prepričanje, da si ljudje ne lastimo zemlje, ampak smo mi sami njena last oz. del nje. V obdobju globalizacije, ko je vedno več povezav med kulturami, pa nastaja močna hibridizacija dojemanja prostora in zato je vse bolj pomembno vprašanje individualizacije zaznave: kako prostor zaznavajo posamezne socialne in demografske skupine (npr. starejši ljudje).

Urejeni javni prostori in zelenje

Največ urbanistično-oblikovalskih orodij za doživljajsko prijeten mestni prostor je razvitih za urejanje javnih prostorov, saj so javni prostori tisti deli mest, ki so dostopni vsem pod enakimi pogoji. Oblikovanje javnega prostora mora upoštevati človeško merilo, če naj bo prostor doživljajsko prijeten. Ljudje se laže poistovetimo in se počutimo bolje v prostorih, ki kot osnovno merilo oblikovanja upoštevajo velikost človeškega telesa. Zelo široki ulični koridorji in stavbe velikih dimenzij lahko delujejo monumentalno, ne dajejo pa občutka ugodja, ki ga je mogoče doseči z upoštevanjem človeškega telesa kot osnovne mere.

Prisotnost zelenja in drugih naravnih elementov je prav tako pomembna za doživljajsko prijetnost mestnega prostora. Empirično je dokazano, da ima mestno zelenje pozitivne zdravstvene učinke oz. terapevtski vpliv, saj zmanjšuje občutek strahu, povečuje občutek naklonjenosti in pripomore k splošnemu dobremu počutju, njegovo pomanjkanje pa povečuje anksioznost in občutek žalosti. Zelenje pozitivno vpliva na mestno mikroklimo, omogoča senčenje in zmanjševanje odbleskov, pripomore k zmanjševanju vpliva vetrov in delno zmanjšuje gibanje hrupa. Vlogo ima tudi pri vizualnem načrtovanju, saj lahko na primer preprečuje neželene poglede, prav tako pa prispeva tudi k bogastvu podobe prostora skozi letne čase.

Sodelovanje stroke in prebivalcev

Ker je prijetnost prostora pogojena z osebnimi preferencami, je v načrtovanje in urejanje mestnega prostora treba vključevati tudi uporabnike. Strokovni pogledi morajo ponuditi osnovna izhodišča, niso pa dovolj. Le v dialogu z uporabniki je mogoče vzpostaviti prostore, ki bodo doživljajsko privlačni in prijetni za širok krog ljudi.

Kaj je eko mesto?

Eko mesto je energetsko in prehrambno čim bolj samooskrbno. Zasnova je takšna, da so njegove funkcije prostorsko umeščene tako, da jih lahko prebivalci v čim večji meri koristijo z uporabo nemotoriziranih mobilnostnih načinov (hoja, kolesarjenje) ali z javnim prevozom. Ima velik delež zelenih površin, ki znižujejo segrevalne učinke in omogočajo neposredno ponikanje padavinskih vod. Eko mesto upošteva najvišje standarde varovanja vodnih virov, pri gradnji pa spodbuja uporabo lokalnih materialov oz. recikliranih materialov. Spodbuja socialne inovacije, tudi z urejanjem kakovostnega javnega prostora, ter ponuja prostore, kjer se lahko meščani rekreirajo oz. živijo aktiven življenjski slog. Takšno mesto privablja zelene investicije, pri čemer v razvojnih procesih daje prednost ljudem in okolju pred kapitalom, prav tako pa je prijazno za bivanje tudi drugim živim bitjem ter ima v ta namen vzpostavljene ekološke koridorje. Predvsem pa eko mesto v današnjem družbeno-ekonomskem sistemu ne nastane samo po sebi, ampak na podlagi zavestne odločitve za tak razvoj, ki je podprt s celovitim pristopom – nujno je vključevanje in sodelovanje različnih strok, poleg urbanizma tudi s področja energetike, prometa, ekologije in podobno.

Zgledi so na voljo povsod

Specifika slovenskih mest je v njihovi velikosti, zato je smiselno, da zglede iščemo v po velikosti primerljivih mestih. Hkrati lahko tudi od slovenskih večja ali manjša mesta po svetu izvajajo prakse, ki so zanimive. Na področju uvajanja trajnostne mobilnosti so zanimiva nizozemska mesta, v Nemčiji najdemo zanimive prakse t. i. trajnostnih mest, kjer se celovito uvajajo načela trajnostnega razvoja (npr. mesta brez avtomobila, samooskrbna mesta z urbanim vrtnarjenjem), estonska mesta so dober primer zmanjševanja potrebe po fizičnem premikanju z vpeljevanjem e-storitev, nekatera alpska mesta so vodilna pri prilagajanju turističnih dejavnosti zmogljivostim oz. ekološkim zmožnostim okolja. Pomembno je, da posamezno slovensko mesto prepozna svoje razvojne potenciale in jih razvija sonaravno, lahko tudi s pomočjo dobrih tujih zgledov.

Slovenska mesta lahko veliko naredijo na področju trajnostne mobilnosti, ozelenjevanjem odprtih javnih prostorov ter zmanjševanjem virov onesnaženja. Nekaj mest je že uvedlo brezplačen javni prevoz, s čimer se zmanjšuje uporaba osebnih vozil (Murska Sobota, Nova Gorica, Ptuj, Velenje). Večina mest spodbuja urbano vrtičkarstvo, uvaja energijsko manj potratno razsvetljavo, nekaj pa jih že uvaja tudi elektromobilnost.

Najbolj eko mesta v Evropi

1. Kopenhagen je znan po tem, da je število koles večje od števila avtomobilov, kar je v skladu s ciljem, da bo mesto do leta 2025 postalo ogljično nevtralno. Do konca letošnjega leta želijo ravno tako poskrbeti za povsem električni javni prevoz. Zelene strehe z vrtovi načrtno uvajajo že deset let, v naslednjih petih letih pa naj bi zasadili skoraj sto tisoč dreves. Elektriko pridobivajo s pomočjo vetrnih elektrarn, njihovi testi za čisto pitno vodo pa veljajo za najstrožje.
2. Stockholm si prizadeva, da bi do leta 2050 ukinil ves promet na fosilna goriva. V ta namen imajo v mestu tudi podjetje za predelavo odpadnih olj v biogoriva, prav tako pa v energijo pretvarjajo odpadke. Pravijo, da lahko blato stotih ljudi poganja en avtomobil, če se k temu dodajo še organski odpadki iz gospodinjstev, pa jih je dovolj že 60. Prav tako vodijo projekt, s pomočjo katerega skušajo odvečno energijo, ki nastaja na primer v trgovskih in športnih centrih, uporabiti za ogrevanje.
3. Amsterdam ni mesto, kjer je več koles kot avtomobilov, temveč mesto, kjer je več koles kot ljudi. Za tiste, ki ne morejo kolesariti, pa je dobro poskrbljeno z več kot 300 polnilnicami za električna vozila. V mestu se tudi spodbuja sodelovanje z lokalnimi kmeti, da lahko meščani uživajo domačo, organsko hrano. Prav tako porabijo v Amsterdamu za polovico manj vode na prebivalca kot drugod po Evropi.
4. Reykjavik je še eno severno mesto, ki bo do leta 2050 delovalo povsem brez fosilnih goriv. Prednost mesta je sicer v tem, da ima zgolj 120.000 prebivalcev, poleg tega pa »sedi« na energijskem viru – že zdaj zgolj 0,1 % vse elektrike za mesto pridobijo iz fosilnih goriv, za vse drugo pa uporabljajo geotermalne vire (vroče vodne izvire in gejzirje).
5. Helsinki so izjemno zeleno mesto, kjer ne primanjkuje dreves, prav tako pa je v zelenih delih mesta veliko divjih živali. Pri njih velja, da mora biti stvari mogoče reciklirati, sicer jih raje ne uporabljajo. Kar se tiče recikliranja, se lahko pohvalijo z izjemnimi procesi.
6. Ljubljana je dobila prvi naziv naj zelenega mesta leta 2016, kar lahko pripišemo predvsem velikemu povečanju zelenih površin in osredotočenosti na spodbujanje k uporabi javnega prevoza. Če živite ali delate v Ljubljeni, potem veste, da problem prometa še zdaleč ni rešen in ga (morda celo bolje) uspešno rešujejo tudi druga slovenska mesta. Lahko pa bi naredili še več, na področju celotne države: zakaj ne bi bili na primer prva država v Evropi, ki bi prepovedala prodajo pijač v plastenkah?