Vrba blago blaži bolečine

    Vrbove skorje Slovenci pretirano ne cenimo in uporabljamo. Raje sežemo po močnejših in učinkovitejših zdravilih proti bolečinam. Novejše raziskave pa kažejo, da je v vrbi več proti bolečinam delujočih spojin in ima morda vendarle večje učinke, kot smo ji jih pripisovali.

    Vrbova skorja (Salicis cortex), katere vir je najpogosteje bela vrba (Salix alba), lahko pa tudi rdeča vrba (Salix purpurea) je v zdravilstvu uporabljana že stoletja. V stari Grčiji jo je Dioskorid opisal v svoje delu De Materia Medica in jo priporočal kot zdravilo proti protinu in drugim boleznim sklepov. Priporočal jo je uživati skupaj z vinom in poprom. Včasih je veljala kot izvrstno zdravilo proti bolečinam in vročini, zlasti proti bolečinam zaradi revmatskih obolenj. Potem so odkrili acetilsalicilno kislino, ki jo bolj poznamo pod lastniškim imenom Aspirin in uporaba vrbove skorje je ponekod zatonila v pozabo. V Sloveniji ni bila nikoli preveč priljubljena, v Nemčiji pa jo znova cenijo.

    Vrbovo skorjo nabiramo spomladi, olupimo jo z nekaj centimetrov debelih vej. Potem jo dobro posušimo in shranimo na suhem, v dobro zaprti posodi. Skorja ima rahlo aromatičen vonj in grenak okus. Vrbova skorja vsebuje učinkovino glikozid salicin. Odkril in iz skorje izoliral ga je že leta 1829 francoski lekarnar Leroux. Nekoliko pozneje je nemški kemik Löwig v laboratoriju sintetiziral salicilno kislino. Podobno spojino, salicilni aldehid, je izoliral iz močvirskega osleza (Spyrea ulmaria), zato je ‘svojo’ salicilno kislino najprej poimenoval spirična kislina.

    Vrba

    Majhen učinek?

    Zakaj vrbove skorje ne uporabljamo pogosteje? Razlog je v majhnem učinku, saj je potrebno za pripravo učinkovitega poparka vzeti kar precej vrbove skorje. Poglejmo si primerjavo. Najmanjši enkratni odmerek aspirina je 500 miligramov, enakovreden odmerek salicina bi bil 794 miligramov. Za takšen odmerek je potrebno vzeti kar 88 gramov vrbove skorje. Res pa je, da je na osnovi novejših raziskav moč sklepati, da morda salicin ni edina analgetično delujoča spojina v vrbovi skorji. Iz salicina v našem organizmu nastane salicilna kislina, ki deluje proti vnetju tako, da zavira sintezo prostaglandinov (mediatorji vnetja).

    PREBERITE TUDI:  Zelišča, ki jih poiščite v času spomladanskih alergij

    Vrbovo skorjo priporočajo pri dopolnilnem zdravljenju vročine, prehladov, revmatičnih težav in glavobolov. Poleg tega je pogosta sestavina zdravilnih čajev za povečanje znojenja (diaforetičnih) in proti revmatičnim boleznim. Vrbova skorja vsebuje tudi precej čreslovin, zato postane čaj v primeru, da ga pripravimo iz večje količine skorje, zelo trpek in ne preveč primeren za uživanje. Ponekod v Evropi so na voljo tudi kapsule ali tablete z izvlečkom iz vrbove skorje, ki je zaradi večje vsebnosti salicina učinkovitejši od zdravilnega čaja.

    Močvirski oslad

    Druga rastlina, ki tudi vsebuje podobne spojine, je močvirski oslad (Filipendula ulmaria) oziroma včasih Spyrea ulmaria. Cvetovi dišijo po metilsalicilatu, metilnem estru salicilne kisline, ki je poleg salicilaldehida prisoten v tej rastlini kot derivat salicilne kisline. Cvetovi in listi imajo grenak okus, vsebujejo pa tudi čreslovine. Cvetove močvirskega oslada uporabljamo podobno kot vrbovo skorjo v obliki poparka, samostojno ali pa v kombinaciji z drugimi drogami. Poparki ne vsebujejo velikih količin salicilatov, zato jih svetujemo le kot dopolnilno zdravljenje. Recept za čaj z močvirskim osladom smo objavili na januarskih Zelenih straneh.

    Povejte svoje mnenje - kometirajte