Je topla, nasmejana oseba in kar težko je verjeti, da je Mojca Jambrešič pred nekaj leti bila bitko za življenje. »Ko je zdravnik omenil kemoterapijo, sem mislila, da tega ne bom preživela,« se spominja začetnega šoka, ki so mu sledili mnogi padci in vzponi, občutki nemoči in obupa. »Treba se je bodriti, si zastaviti majhne cilje, ustvarjati lepe trenutke, pa počasi gre,« je prepričana. V zameno za zdravje danes Mojca onkološkim bolnikom podarja poslikano kamenje s spodbudnimi mislimi. Tako je poskrbela za marsikateri nasmeh in lepo zgodbo, ki sta v času bolezni neprecenljiva. Njena barva je vijolična, barva Hodgkinovega limfoma.
O vaši bolezni, Hodgkinovem limfomu, pravzaprav ne vemo veliko. Statistika pravi, da za to obliko raka letno v Sloveniji zboli 65 ljudi, med njimi pa je vse več mladih.
Ja, res je. Tudi sama sem za Hodgkinov limfom prvič slišala šele, ko sem dobila diagnozo. To je rak limfatičnega sistema, pri katerem se maligne celice kopičijo v bezgavkah, ki se povečajo, a ne bolijo. Zato lahko znake, med katerimi so še nočno potenje, utrujenost, izguba telesne teže, tudi povišana telesna temperatura, spregledamo. To se je zgodilo tudi v mojem primeru, saj me je osebna zdravnica, ker je mislila, da imam nekakšno virozo, večkrat odpravila z lekadoli. Tako je bilo, vse dokler nisem imela tolikšnih težav z dihanjem, da sem zjutraj kašljala kot star kadilec, spati pa sem morala dobesedno sede. In še po vsem tem sem le s težavo »izsilila« napotnico za slikanje pljuč, na katero bi morala čakati 90 dni, a sem, ker delam kot računovodkinja v UKC Ljubljana, za pomoč zaprosila medicinsko sestro, ki me je poklicala takoj, ko je nekdo slikanje odpovedal. Izvidi seveda niso bili dobri, rak je bil že v četrtem stadiju, z metastazami vred je vse skupaj merilo 13 krat 6 centimetrov.
Ste morda pričakovali takšno diagnozo ali je bil to za vas popoln šok?
Resda so se moje zdravstvene težave kopičile že nekaj časa, a vseeno nisem sumila, da gre za takšno obliko bolezni. Bila sem v šoku. Spominjam se, da me je pulmolog, prim. mag. Matjaž Turel, poklical v ordinacijo in mi rekel: »Mojca, nimam dobrih novic, a ti jih moram povedati.« Pokazal mi je rentgensko sliko pljuč in nadaljeval: »To so tvoja pljuča, tukaj pa je tumor, velik kot oreh.« Skrbno je izbiral besede, ni jih preveč zavil v celofan, hkrati pa je bil sočuten. Sprva sem si še kar zatiskala oči, da bo mogoče tumor odstraniti, čeprav mi je zdravnik povedal, da je edina oblika zdravljenja kemoterapija. In te sem se res bala. Bila sem drobna, imela sem 50 kilogramov in spomnila sem se vseh tistih filmov, v katerih bolniki po kemoterapiji shirajo, bruhajo, ne morejo hoditi … Mislila sem, da ne bom preživela.
Ko ste zboleli, je imel vaš sin 17 let, to so občutljiva pubertetniška leta. Kako je prenesel novico?
Veliko stvari iz tistega obdobja se ne spominjam, tudi tega ne, kako sem novico sporočila sinu. Vem, da mu je bilo hudo, nisva se veliko pogovarjala o bolezni. Partnerju sem v avtu rekla, da bom morala na Onkološki inštitut. Zelo strah me je bilo povedati mami, saj je oče umrl za pljučnim rakom. No, na koncu me je prehitela kuverta z Onkološkega inštituta, mama je poznala logotip in takoj vedela, za kaj gre. Sicer pa sem diagnozo najprej po telefonu sporočila sestri, rekla sem ji: »Oče je bil star 43 let, ko je umrl, jaz pa jih še toliko ne bom doživela.« To je bilo najbrž slišati grozno. Imela sem 39 let. Težko je, negotov si, boriš se sam s sabo, hkrati pa se moraš ukvarjati še z drugimi, nositi nasmeh, biti pozitiven. Zavedaš se, da je to velika travma tudi za družino.
Najbrž ni preprosto kar naenkrat preklopiti; v nekem trenutku si zdrav, načrtuješ letni dopust, že v naslednjem pa nisi niti prepričan, ali boš dočakal poletje.
Jaz se nekaj časa, ko sem dobila diagnozo, sploh nisem zavedala stvarnosti. Bilo je, kot bi gledala film; zjutraj se zbudiš, pa čakaš, ali so bile to zgolj sanje, nekako ne moreš verjeti, da je to resničnost. Potem pa se nekega dne prebudiš, pa vidiš, da je to tvoja zgodba, da to ni film, da se to ne dogaja drugim, ampak tebi.
Vaše zdravljenje je potekalo s precej agresivnimi kemoterapijami na Onkološkem inštitutu, kjer ste velik del zdravljenja tudi bivali. Kakšno vzdušje je tam med bolniki?
Na Onkološkem inštitutu je zelo sproščeno vzdušje, veliko je pozitivne energije, povsem drugače je kot recimo v Kliničnem centru, iz fantovskih sob je bilo velikokrat slišati glasen smeh. Ni tako strogega režima kot v drugih bolnišnicah, vsak počne, kar želi. Tudi osebje je zelo prijazno, večina se zaveda, da rak ni zgolj bolezen telesa, ampak tudi duše, ukvarjajo se s psihično pomočjo bolnikom. Na voljo so psihoterapije, ki sem jih obiskovala tudi sama. Imela sem odlično zdravnico, mag. Marjeto Vovk, ki mi je bila kot druga mama, povsem sem ji zaupala. Veliko časa na Onkološkem inštitutu sem preležala, saj sem bila zaradi kemoterapij pol leta povsem nemočna, lahko sem gledala televizijo, če sem si želela družbe, sem šla na hodnik, če sem bila lačna, sem jedla, če ne, ne. Mislim, da me je zdravljenje v bolnišnici rešilo, saj sem se morala doma pretvarjati, da sem močna in pogumna, tam pa sem bila jaz lahko jaz. Poleg tega si v bolnišnici, grdo rečeno, vedno videl koga, ki je bil v slabšem zdravstvenem stanju kot ti, in potem si se z njim primerjal, pomislil si: »Če zmore on, bom pa tudi jaz.« Čeprav sem bila tudi sama videti grozno, lase sem izgubila po desetih dneh, imela sem grozne podočnjake.
Ste skrivali dejstvo, da ste bolni?
Ja. Čeprav občudujem dekleta, ki hodijo brez lasulj ali z rutko na glavi, da se prav vidi, da so bolna, sama tega nisem zmogla. Rekla sem si, da me nihče ne bo gledal s pomilovanjem, nosila sem različne lasulje, živih barv, mazala sem si trepalnice, dokler sem jih še imela. Vedno ko sem šla v zdravstveni dom, sem si poudarila lička, da nisem bila videti tako bleda. Igrala sem to igro, da nočem, da drugi vedo, da sem bolna. Tako sem se bolje počutila. Čeprav zdaj, ko gledam slike iz tistega obdobja, vem, da bolezni ni mogoče skriti z nobenimi ličili. Preprosto vidi se, da nisi zdrav.
Kateri pa je bil tisti premik v glavi, ko ste začeli verjeti, da boste premagali bolezen?
Ko sem videla, da gre zdravljenje v pravo smer, da so izbrali pravo kemoterapijo, da se je začel tumor manjšati, sem bila veliko bolj pozitivna. Prebirala sem zgodbe bolnikov, ki so že preboleli to bolezen, niso me toliko zanimali zdravstveni vidiki bolezni, potrebovala sem zgodbe s srečnim koncem, za svojo dušo, s tem sem se hranila. Na začetku nisem imela Facebooka, kjer se razni bolniki združujejo v skupine, si delijo nasvete, si svetujejo, bodrijo, kar je res neprecenljivo.
Zelo mi je pomagal tudi Nedeljko Grgić, zdravstveni tehnik, ki je bil pozneje izglasovan za znanilca upanja. Spominjam se, kako mi je za 40. rojstni dan ob 6. uri zjutraj prinesel čokolado Milka. Neverjetno, koliko ti pomenijo te malenkosti, ne potrebuješ veliko, zgolj lepa beseda ti poboža dušo.
Torej ste na Onkološkem inštitutu praznovali svoj 40. rojstni dan!
Ja. In to je bila štiridesetletnica, ki je nikoli v življenju ne bom pozabila! Na predvečer okrogle obletnice so v sobo pripeljali 24-letno dekle, s katero sva postali prijateljici, Marto Jurkovič. Seveda je bila slabe volje zaradi diagnoze. A kmalu sva se ujeli in soba je bila polna smeha. Do 3. ure zjutraj sva se smejali, zabavali, jedli torto. Res, prava zabava! Iz danega trenutka in situacije, v kateri se znajdeš, moraš potegniti najboljše, kar se da, tudi če je to v bolnišnici.
Včasih si moramo lepe trenutke ustvariti in ne le čakati, da se zgodijo sami.
Res je. Med zdravljenjem sta se mi pripetila dva dogodka, ki sta me dobesedno držala pokonci. Mislim, da si je dobro zadati nekakšne majhne cilje, h katerim stremimo. S prijateljicami iz srednje šole smo se, še preden sem izvedela diagnozo, odločile, da gremo v London. In potem, ko sem bila vsa bolna zaradi kemoterapij, me je še vedno gnala ta želja po skupnem izletu. In resnično sem si tako
želela, da sem na koncu šla – sredi zdravljenja –, čeprav sem bila še dva tedna pred tem tako slabotna, da sem komaj hodila. Če nekaj pričakuješ, psihično stremiš k nečemu, in vse se začne obračati v pravo smer. In potem sem imela v Londonu največ energije od vseh, od jutra do večera smo bile zunaj. Super je bilo!
Drugi dogodek, ki sem si ga zaželela, pa je bila ozdravitvena zabava ob koncu zdravljenja, na katero sem hotela povabiti vse, ki so mi stali ob strani: družino, prijatelje, sodelavce, vse. Dobili smo se pri Trnovski cerkvi, z vijoličnimi baloni in pentljami, vsi so nosili vijolične majice, celo zahvalna darila so bila vijolične barve!
Ja, res je. (smeh) In potem smo se odpravili na Ljubljanski grad, kjer sva se s prijateljico z Onkološkega inštituta povzpeli na stolp in spustili vijolične balone v zrak. Nato smo odšli do Špice, kjer smo imeli piknik, ko se je znočilo, pa smo po Ljubljanici spustili origami ladjice s svečko. Tako je bolezen simbolično odplavala.
Prepričana sem, da sta vam dogodka pomagala pri ozdravitvi oziroma zazdravitvi bolezni. Pa ste se morda pri zdravljenju poslužili tudi kakšne alternativne metode?
Poskusila sem hašiševo smolo, ki so mi jo kupili sodelavci. Za nasvet sem povprašala onkologinjo, ki mi je odvrnila, da je to povsem moja odločitev ter da mi bo morda pomagala povečati tek, se sprostiti, zagotovo pa mi ne bo pomagala pri slabokrvnosti. Zaradi kemoterapij sem imela namreč tako slabo kri, da sem samo ležala, še obleči in oprhati se nisem mogla sama. Za vse je skrbel partner. Spominjam se, da mi je nekega dne sestra rekla: »Pa naredi vsaj pet korakov okoli hiše, da ne izgubiš vse mišične mase.« Pa sem ji odvrnila, da je pet korakov okoli hiše zame v tem stanju tako naporno, kot da grem na Triglav. Ker to je dejansko takrat pomenilo za moje telo.
In kako ste se počutili po užitju hašiševe smole? Vam je pomagala?
Na začetku je bilo grozno, bila sem čisto zadeta. To je pač mamilo. Pet ur sem samo meditirala, imela sem grozen občutek v možganih, nisem mogla nadzorovati svojega telesa. Potem pa mi je čez čas hašiševa smola pomagala, da sem bolje spala, bila sem tudi bolj sproščena. Koristila mi je, da sem se spočila, saj jesti nisem mogla, potrebovala pa sem nekaj energije.
Nekajkrat me je obiskal tudi bioenergetik, pa se mi zdi, da mi je tudi on pomagal. Čeprav sem bila sprva precej skeptična do bioenergije, sem se naslednji dan po terapiji počutila bolje, imela sem več energije.
Med vzroki za pojav Hodgkinovega limfoma so omenjeni tudi dedna komponenta, izpostavljenost pesticidom, kajenje … Ste kdaj razmišljali, zakaj ste zboleli?
Mislim, da je mojo bolezen v veliki meri povzročilo dejstvo, da sem vedno vse težave zadrževala v sebi. Nikoli nisem govorila o njih. Kadar sem v osnovni šoli dobila slabo oceno, tega nisem povedala mami, pa ne zato, ker bi se je bala, ampak ker sem ji hotela prihraniti še to skrb. In to se je v življenju stopnjevalo, nikoli nisem nikogar obremenjevala s svojimi težavami. In to ni dobro. Zdaj pa včasih doma, če mi ni kaj prav, čisto eksplodiram, tako da sin pogosto reče: »Ati, zdaj pa bolje, da sva tiho, da mami spravi to ven iz sebe, potem pa gremo naprej.« In res je laže, ko nekaj daš iz sebe. Veliko ljudi mi je reklo, da če dobiš raka na pljučih, to pomeni žalost in skrb. In res mislim, da je tako.
Nam zaupate še kakšno zgodbo, ki se je spletla prek vaših vijoličnih kamnov, ki so na voljo bolnikom na info točki Onkološkega inštituta?
Ja, teh je pa kar nekaj. (smeh) Nekega dne, ko sem ravno prinesla nove kamne, je h košarici pristopil 8-letni deček. Bil je povsem brez las, videlo se je, da je bolan. Pogledoval je po kamnih, hodil gor in dol. Pa mu ponudim, naj vzame kakšnega, pridruži se še mamica in mu prigovarja: »Anže, vzemi tega, z napisom ‘pogum’, boš pogumen.« In potem deček pogleda z velikimi očmi in odvrne: »Mami, jaz sem že pogumen!« Njegove besede so me zadele kot sekira v srce, kar naježila sem se. In potem sem šla iskat kamen, za katerega se mi je zdelo, da je narejen prav zanj, na njem je pisalo JUNAK. Veste, kako so se mu oči zasvetile, ko sem mu ga podarila! Pozneje sem se z njima še srečala, saj smo se spoznali prek družbenih omrežij. Izvedela sem, da Anže obožuje kamne. In to so take zgodbe. Naključij ni, usojeno nam je bilo, da se srečamo. Vem, da lahko bolnikom s temi kamni veliko dam, in to mi je v zadovoljstvo. Zdravje zame ni več samoumevno, zato želim, v zameno zanj, drugim nekaj podariti.
Bi rekli, da vas je izkušnja, ko ste preboleli raka, spremenila. Si zdaj vzamete več časa zase, so vam pomembne druge stvari?
Skušam se postaviti na prvo mesto, čeprav se včasih spet zalotim, da sem na starih tirnicah, da si preveč zadam. Težko se je spremeniti, če se toliko časa držiš ustaljenih navad. Se pa zdaj znam uleči brez slabe vesti, ker prej se mi je zdelo, da moram najprej postoriti to in ono. (smeh) Tako smo pač vzgojeni. Če imam kakšno željo, če se želim odpraviti na potovanje, na zabavo, na kavo s prijateljico, ne čakam na jutri, ampak se odpravim takoj. Pa ne zaupam več toliko osebnim zdravnikom. Mislim, da so osebni zdravniki v veliko zgodbah deklet, ki jih zdaj poznam, tista prva odskočna deska, ki te ne napotijo nikamor.