Je topla, nasmejana oseba in kar težko je verjeti, da je Mojca Jambrešič pred tremi leti bila bitko za življenje. »Ko je zdravnik omenil kemoterapijo, sem mislila, da tega ne bom preživela,« se spominja začetnega šoka, ki so mu sledili mnogi padci in vzponi, občutki nemoči in obupa. »Treba se je bodriti, si zastaviti majhne cilje, ustvarjati lepe trenutke, pa počasi gre,« je prepričana. V zameno za zdravje danes Mojca onkološkim bolnikom podarja poslikano kamenje s spodbudnimi mislimi.

Tako je poskrbela za marsikateri nasmeh in lepo zgodbo, ki sta v času bolezni neprecenljiva. Njena barva je vijolična, barva Hodgkinovega limfoma.

O vaši bolezni, Hodgkinovem limfomu, pravzaprav ne vemo veliko. Statistika pravi, da za to obliko raka letno v Sloveniji zboli 65 ljudi, med njimi pa je vse več mladih.

Ja, res je. Tudi sama sem za Hodgkinov limfom prvič slišala šele, ko sem dobila diagnozo. To je rak limfatičnega sistema, pri katerem se maligne celice kopičijo v bezgavkah, ki se povečajo, a ne bolijo. Zato lahko znake, med katerimi so še nočno potenje, utrujenost, izguba telesne teže, tudi povišana telesna temperatura, spregledamo. To se je zgodilo tudi v mojem primeru, saj me je osebna zdravnica, ker je mislila, da imam nekakšno virozo, večkrat odpravila z lekadoli. Tako je bilo, vse dokler nisem imela tolikšnih težav z dihanjem, da sem zjutraj kašljala kot star kadilec, spati pa sem morala dobesedno sede. In še po vsem tem sem le s težavo »izsilila« napotnico za slikanje pljuč, na katero bi morala čakati 90 dni, a sem, ker delam kot računovodkinja v UKC Ljubljana, za pomoč zaprosila medicinsko sestro, ki me je poklicala takoj, ko je nekdo slikanje odpovedal. Izvidi seveda niso bili dobri, rak je bil že v četrtem stadiju, z metastazami vred je vse skupaj merilo 13 krat 6 centimetrov …

Tokrat  bralce tiskane izdaje revije Bodi eko čaka navdihujoča izkušnja Mojce Jambrešič, ki je prebolela Hodgkinov limfom,  bolezen o kateri pravzaprav ne vemo veliko. Celotno zgodbo si lahko preberete v reviji Bodi eko.