Tjana Burger: Ljudje se počasi prebujajo iz otopelosti

S Tjano Burger smo se pogovarjali o tem, kako pomembno je, da iščemo odgovore v sebi in ne v okolici. O tem, zakaj je dobro, da smo delavni, vztrajni in produktivni. Sama je v življenju preizkusila mnogo lepega in manj lepega, a vse to s posebnim namenom: da bi bila lahko tam, kjer je danes. Posebej zanimivi del intervjuja so bili njeni ‚izleti‘ v vesolje. Pa o tem, kakšno je bilo njeno izkustvo z Marjanom Ogorevcem in da vodi zanimive delavnice. Pred kratkim so skupaj z uredništvom revije Bodi eko odprli tudi Svetovalnico, kjer lahko ljudje, ki imajo težave bodisi z dietami in odvečnimi kilogrami, kot tudi različnimi težavami, ki jih v življenju ovirajo in bi jih želeli spremeniti, najdejo odgovore ali se vključijo v katerega od programov.

Tjana Burger

Ne morem iz svoje kože. Najprej vas moram vprašati, od kod ime. Vam je bilo dano ob rojstvu?

Moje rojstno ime je Tatjana, vendar odkar se zavedam, me je navdajalo z negativno energijo, čeprav dolgo nisem vedela, zakaj. Vsakič, ko me je kdo poklical po imenu, me je zmrazilo. Kasneje, ko me je poklicalo na duhovno pot, sem srečala numerologinjo, ki sem ji povedala, za občutke ob imenu. Predlagala mi je, naj ime spremenim, ker bodo v kombinaciji črke imena z mojim priimkom ublažile agresivne energije. Dala mi je nekaj predlogov. Ker je Tjana še najbližje mojemu krstnemu imenu, sem se odločila zanj. Tudi stara mama in mama sta me klicali Tjanca, tako da ni daleč stran od imena, za katerega so se odločili starši.

Vsakega posameznika zaznamujejo dogodki, na katere je naletel v življenju. Katerih je bilo več: lepših ali manj lepih, morda pretresljivih?

Danes, ko gledam nazaj, sem hvaležna za vse, kar se je dogajalo v mojem življenju. Če tega ne bi bilo, tudi mene danes ne bi bilo tu in ne bi počela, kar počenjam. Ko so se mi na pot postavljale razne preizkušnje, so bile zame tako zelo težke, da sem si v nekem trenutku rekla: „Živi ali umri. Vmes ne gre.“ Vedno sem se odločila živeti. Potem se je začelo dogajati. Res je, da sem predala svoje življenje v roke Univerzumu, ker sama nisem več videla poti. Vendar takrat še nisem tako dobro razumela zakonov Univerzuma. Predaja je bila iz obupa in izčrpanosti. Zato danes ni več tako ekstremnih preizkušenj, ker takoj zavestno odreagiram in vprašam Univerzum: „Kolega, nekaj hočeš. Povej, kaj, da začneva delati.“

Na kaj pomislite, ko rečeva, recimo, otroštvo?

Na stara starša, ki sta mi dovolila, da sem se razvijala v svobodnem duhu. Najbrž imam zato neomejeno domišljijo (smeh). Na mamo, ki je bila steber mojega življenja vse do pubertete, ki mi je ob vsem stala ob strani in me spodbujala. Na brata, s katerim sva bila v vsem zaveznika do neba. Na šolo, ki sem jo oboževala, in atletiko, kjer sem se sproščala ter prvič zaljubila (nasmeh). Ko sem lovila občutke ob vašem vprašanju je bilo v meni vse mirno, varno in samo po sebi umevno, da bo vse, kar sem si zamislila, uspelo. Bila sem pozicionirana točno tam, kjer sem morala biti. Vem, da sem bila takrat v popolnem stiku z Univerzumom, čeprav o tem takrat nisem razmišljala. K tem občutkom se zdaj vedno pogosteje vračam.

posvet_600Pa bi kaj na tej svoji poti odkrivanja dogodivščine, ki ji rečemo življenje, spremenili, če bi lahko?

Nič. To je moja pot in tako je prav. Z vsem, kar se mi je dogajalo. Kot sem že povedala, če tega ne bi bilo, ne bi cenila tega, kar imam danes, in ne bi razmišljala, kot razmišljam, ter ne bi sedela z vami in govorila o svojem delu. Eno obdobje je bilo zelo težko, tako zelo težko, da še danes ne vem, kako mi je to uspelo. Nekaj v meni je bilo močnejše, da nisem obupala. Da sem zmogla, sem nase zelo ponosna, in tega mi ne more nihče vzeti. Zato sem najbrž danes tako svojeglava.

Tjana Burger

Pravite, da ste zaradi nekaterih nerešljivih vprašanj, dilem, danes čustveno in duhovno bogatejši. Verjamete, da je pri vseh tako?

Verjamem, da imajo vsi možnosti spregledati, čutiti in živeti svoje življenje. „Ljudje živi hodijo naokoli kot mrtveci,“ rada rečem. Mehansko, naučeno, programirano. Nič ne občutijo, ne ljubijo, se ne veselijo. Zatekajo se k alkoholu, drogam, hrani in bolečim odnosom. Tarnajo, obrekujejo in se nenehno pritožujejo. Zadovoljstvo iščejo v zunanji motivaciji, predvsem v materialnih dobrinah. Ko jim rečem, da imajo možnost zaživeti svoje življenje, najdejo milijon izgovor. Še vedno živijo preveč udobno. Človek premakne tirnice v svoji glavi, ko se mu dobesedno popolnoma sesuje svet. Potem se obrne vase in začne graditi na novo. Vendar ne vsi. Vsi imamo popolnoma enake možnosti narediti svoje življenje srečno. Z delovanjem, ne s tarnanjem. Predvsem z iskanjem odgovorov v sebi, ne v zunanjem svetu.

Pa pokukajva v vaše izobraževalne procese in šolske korake. Gimnaziji Velenje je sledil študij ekonomije. Dodatno znanje ste iskali tudi v Bratislavi. Vas je kaj posebej zaznamovalo?

Do študija je bilo moje življenje kot geotrikotnik. Vse pod pravim kotom. Nobenih bistvenih pretresov. Potem je v prvem letniku ekonomije preminil moj fant. Takrat se je začelo. Kot da lebdim v vesolju in ne vidim nobene postaje, kjer bi se lahko zaustavila. To lebdenje je trajalo približno deset let. Res čudno. Naenkrat več nisem vedela, kdo sem, kaj hočem, nič mi ni šlo, zgolj eno tavanje, iskanje … Takrat sem se srečala z vsemi „tistimi“ rečmi, ki jih ponuja ulica. Kakor me je močno vrglo na dno, mi je po drugi strani ulica dala največje življenjske lekcije, ki jih ne dobiš v nobeni šoli. Meni je uspelo splavati, usvojiti lekcije in preživeti. Ko sem že dve leti tako lebdela med nebom in zemljo, sem v roke dobila knjigo Martina Kojca Učbenik življenja. Ta knjiga me je ponovno začela vračati k sebi.

PREBERITE TUDI:  Preproste spremembe za več zdravja

Potem, vidim, ste delovali na borzi, kot se za sodobno ekonomistko in poslovnico spodobi. A ne morem se znebiti občutka, da v teh vodah niste bili kot riba v vodi. Da ste ves čas iskali tista prava vrata, ki vam bodo odprla drug svet. Ali se motim?

Vaš občutek je čisto pravi. Delo sem imela rada, tudi delovno okolje je bilo v nekaterih službah zelo zdravo, v drugih manj. A moja duša je bila nemirna. Kar naprej mi je nekaj manjkalo. Moja duhovna teorija se je začela prestavljati v prakso. Začela sem razumeti vse tiste knjige in besede ter jih začela živeti. Pojavljati se je začela tudi želja, da bi to znanje začela deliti z ljudmi in jim s svojimi izkušnjami olajšala pot. Delovno okolje ekonomistke mi je pomagalo, da sem bila ob vseh teh izletih v vesolje prizemljena. Če ne bi bila, bi lahko samo odletela nekam tja gor in tam tudi ostala.

Pravite, da so vas materialne vrednosti, s katerimi ste bili v stiku, vodile v nove dimenzije, brezsnovne. Kdaj ste opazili, da vas vleče v duhovne sfere?

Ne vem. To te enostavno pokliče. In kot sem že prej dejala: tisti božji glas ne da mira in tako dolgo vztraja, dokler ne rečeš DA. Vem to, da sem že v prvem razredu osnovne šole govorila, da bom psihologinja. Šlo je bolj zato, da sem rada pomagala ljudem. V šoli sem se odlično učila in sem vedno pomagala sošolcem. Pogosto sem se postavila v bran šibkim. Vedno sem bila vodja, čeprav po tem nisem zavestno strmela. Enostavno se je to zgodilo. Videti je, da je takšna moja narava. Potem se je zgodilo tisto desetletno lebdenje po vesolju. Ker sem si želela pomagati, sem naletela na knjige z duhovno tematiko. Najprej kot za samopomoč. Potem me je stvar začela zanimati in se mi je vedno bolj pojavljala slika v glavi, da bi to rada delala. Potem sem se začela tudi izobraževati z namenom, da bo to nekoč moj poklic. In je res (nasmeh).

Tjana Burger

Več kot dvajsetletno iskanje in brskanje po vesolju ste formalno zaključili tudi v priznani šoli za bioterapevte, tj. karmična diagnostika, ki jo vodi Marjan Ogorevc. Pojasnite prosim diagnostiko.

Zelo na široko: iskanje, diagnosticiranje in odpravljanje vzrokov naših težav. Ugotovimo vzorce na podzavestni ravni, ki jih je nekdo prejel, npr. od svojih staršev, v nosečnosti od mame ali v prejšnjih življenjih, ali zgolj predeluje določene vzorce svojih prednikov. Skratka, naše težave včasih niso vezane zgolj na nas same, ampak so splet različnih dejavnikov. In to mi, ki se ukvarjamo s karmično diagnostiko prek biopolja, vidimo in poskušamo posameznika osvoboditi energij, ki mu ne dovolijo polno zaživeti, ter mu tako pomagati najti mesto v vesolju, ki mu pripada. Kaj bo pa posameznik naredil s temi informacijami, je na njem samem. “Brez dela ni jela,” še en pregovor (smeh).

Kakšno bi bilo vaše pojasnilo, zakaj je nekaterim dano, da vidijo več, preko otipljive materialnosti? Se morajo resnično odpreti duhovni kanali? Je to del karakterja? Plod dela na sebi morda?

Jaz verjamem, da je duhovnost vsem dostopna. Vsi imamo enake možnosti. Kaj bomo s tem naredili, je odvisno od nas. Ene to bolj zanima, druge manj. Eni se v to bolj poglabljamo, drugi manj. Enako kot poklicna pot. Vsak si izbere tisto, za katero misli, da ima dar. Ali športno panogo. Pri tem ni nič drugače. Jaz sem na primer rada tekla, zato sem se odločila za atletiko, ne za drsanje. Tako je pri tem. Če te potegne v te dimenzije, začneš iskati poti, da jih uresničiš, in če misliš resno, te Univerzum pri tem podpre in ti odpira vrata.

V tem delu je slišati morda provokativno … Je res mogoče govoriti zgolj o duhovnosti brez materialnosti? Namreč, materialnost ima danes kar malo slabšalen pomen. Ali ni bistvo sreče in zadovoljstva pravilno ravnovesje enega in drugega? Je sploh mogoče govoriti o duhovnosti brez materialnosti?

V tem ne vidim nobene provokacije. S trditvijo se popolnoma strinjam. Danes živimo v svetu, kjer je treba plačati položnice, z denarjem kupiti hrano, obleko, avto … Poznavanje duhovnih zakonov in življenje v skladu z njimi nam lahko zgolj olajšata življenje. Opazujem ljudi, kako so nervozni, nestrpni, želijo ugajati, vršijo pritisk nase in druge, ne obvladujejo sebe, svojega časa in življenja nasploh. Vztrajajo v konfliktnih odnosih brez spoštovanja in ljubezni. Zame duhovnost ne pomeni ničesar imaginarnega. To je le upoštevanje sebe in svojih želja. Se pozicionirati in živeti sam s sabo. Poslušati naravo in sebe. Ljudje so se izgubili v tem materialnem svetu zgolj zato, ker so pozabili nase. Duhovnost bi morali uvesti kot obvezni predmet v šolski sistem. Da se ljudje ponovno spomnijo, kdo so in kaj si resnično želijo. Jih spodbujati k temu, da se zazrejo vase, si zaupajo in upajo biti to, za kar so se rodili na Zemljo.

PREBERITE TUDI:  Zakaj se fantki spreminjajo v deklice?

posvet_600

Prišli sva do ugotovitve, da ste terapevtka. Mi lahko zaupate, kakšne vrste? Kdo so vaše stranke, učenci, slušatelji?

Bolj bi rekla trenerka za osebnostni razvoj. Moje stranke so predvsem ljudje, ki so pripravljeni resnično kaj spremeniti v svojem življenju in na tem tudi delati. Ljudje, ki ne iščejo nešteto izgovorov za svoja stanja. Če želiš drugačen rezultat, moraš kaj spremeniti. In za spremembo je treba kaj narediti. Pri svojem delu uporabljam znanje reikija, karmične diagnostike, predvsem pri odkrivanju podzavestnih vzorcev, ki so podlaga za negativne programe, ki krojijo naše življenje, svoje osebne in poslovne izkušnje. Ko vzorce ozavestimo, na energetskem nivoju spremenimo program. Od tu naprej nastopi stranka, ki mora nato vse to prenesti v realnost. Tu se začne delo. Stranki pokažem pot. Po njej mora hoditi sama. Brez dela ni jela. Pri delu mi zelo pomagajo življenjske izkušnje, s katerimi se srečujem na svoji poti razvoja. Običajno stranka k meni pride dva- do trikrat. Čisto dovolj, da dobi navodila za življenje. Obstajajo pa tudi takšni, ki se želijo šolati kot terapevti, mojstri reikija. Tu pa gre za malo daljši proces skupnega učenja.

Nadgradnja je učiteljska stopnja za reiki. Koliko Slovenci poznajo to obliko naravnega zdravljenja? Res me zanima, kaj o tem porečejo zdravniki in psihoterapevti?

Koliko Slovencev pozna to obliko, ne vem. Osebno se izogibam besedi zdravljenje, ker jaz nobenega ne zdravim. To delajo zdravniki. Žal se uradna medicina še vedno osredotoča na zdravljenje simptomov, ne vzrokov. Ko stranka spozna vzrok, lahko v življenju kaj spremeni. Simptomi so zgolj posledica nekega vzroka, ki ga je treba spoznati. Uradna medicina se osredotoča zgolj na telo, človek je vse več kot zgolj to. Upam, da se bodo ljudje vedno bolj zatekali k naravnim načinom, ki lahko odigrajo veliko vlogo že pri preventivi. Pa še ceneje je.

 

Kaj pa je s tečajem celostnega hujšanja? Pomeni hujšanje za vse življenje ali jej po pameti in potrebi telesa?

Pravzaprav gre za šolo hujšanja. Zakaj šola? Najbrž se bo slišalo čudno, vendar je treba svoje telo in sebe začeti ponovno spoštovati, da dosežemo želeni učinek. Kako to dosežemo, se učimo v šoli. Prekomeren in nepravilen vnos hrane v telo je agresiven pristop. Tudi nepravilno in nenadno zmanjšanje količine hrane vključuje agresijo. Zato se je treba sprememb prehrambnih navad lotiti na prijazen, spoštljiv in zdrav način. Vsega tega se učimo v šoli hujšanja, ki traja 9 tednov. Vključuje: individualno vodeni prehrambni načrt, telesno aktivnost in skupinske motivacijske delavnice za dvig samospoštovanja. Sicer pa, če koga zanima kaj več o šoli in drugih mojih programih, si lahko o tem prebere na moji spletni strani www.upatisizveti.si.

Naša revija daje velik poudarek tudi ekološki ozaveščenosti in zdravemu načinu življenja nasploh. Bi se strinjali z menoj, da je pojem ‘ekološki’ danes, žal, tudi zlorabljen?

Da, se strinjam. Ekologijo danes zlorabljajo v komercialne namene. Kakor tudi vse, kar je bio. To zgolj dviguje ceno izdelku. Težko lahko navaden potrošnik preveri, kaj je resnično eko oz. bio. Prehrambni lobi je zelo močan, prav tako tudi farmacevtski. Mislim, da se tudi razmere na tem področju zakonsko urejajo, tako da bo slej ko prej tudi tukaj tako, kot mora biti. Ne vem, kako so lahko ekološki izdelki iz plastike ali ekološko pridelana hrana s pomočjo pesticidov. Žal poznam primer iz prve roke, ko moja soseda prodaja povrtnino pod oznako bio, zraven jo pa vidim vsak dan s škropilnico v roki. Najbrž to ni osamljen primer. Ekološka ozaveščenost naj bo usmerjenja k razmišljanju, kako lahko vsak posameznik prispeva k temu danes in jutri. Če se bomo do narave obnašali prijateljsko, jo spoštovali in živeli v sožitju z njo, ne nad njo, bomo lahko vzpostavili način simbioze z manj potrošene energije, manj strupov in odpadkov.

Morda za konec, ali imate občutek, da se ljudje počasi prebujajo iz otopelosti? Mislim na družbeno in čustveno otopelost …

Ljudje se zelo počasi, a vendar se, prebujajo. Veliko je k temu pripomogla gospodarska kriza, ki je zadela ves svet. Jaz v tem vidim bolj krizo vrednot, ki je nastala zaradi človeškega pohlepa. Žal se človek začne obračati k sebi, ko nima več česa izgubiti. Nekateri začnejo razmišljati drugače in postavljati nove vrednote svojemu življenju, drugi obupajo, tretji pa za vse, kar se jim dogaja, krivijo druge. Žal še vedno opažam, da ljudje nenehno iščejo neke izgovore, da se jim v življenju dogaja to, kar se jim. Vajeti je treba vzeti v svoje roke, kajti zavedati se moramo, da smo vse, kar se nam dogaja, v svoje življenje priklicali sami.

Pogovarjala se je: Monika Kubelj