Pred vsakim začetkom pisanja mi je zaradi obsega, ki ga ponuja določena tematika, vedno težko najti izhodišče, iz katerega nato izpeljem zapis. Ampak ne pri pisanju o slami. O čem pisati, ko pišemo o slami? Že sam izrek »slama v glavi« pove dovolj: nič ali skoraj nič. Ni užitna, nima posebne energetske vrednosti, kmetovalcem je pogosto v breme; spletno pošto, ki je ne želimo, imenujemo kar »e-slama«; tako opevani ljubezenski akti v slami so zelo zbadajoči. Celo vseved g. Google nam ni v posebno pomoč: izvemo le o stelji, cenah balirane slame, nekaj malega o slami v gradnji in to je več ali manj vse.
Na srečo mi ni treba iskati teme o slami, saj je to pisanje namenjeno njeni uporabnosti v gradbeništvu, z zgornjimi besedami sem hotel poudariti le to, da se nam zdi redkokatera stvar v življenju tako nepomembna kot slama. Vendarle se, zahvaljujoč vizionarjem, spreminja tudi to. Posamezniki, ki so imeli res bujno domišljijo, so se v 19. stoletju odločili, da si bodo zaradi pomanjkanja drugega gradbenega materiala postavili domovanje iz slamnatih bal. Si predstavljate? Zložili so slamnate bale v stene, nanje postavili streho in zadeva je funkcionirala! In deluje še danes. Gradnjo z lesom, opeko in skalami oziroma kamni je zamenjala gradnja s slamnatimi balami. Kakšen miselni preskok je to moral biti: prevzeti odgovornost za varnost in svoji družini postaviti domovanje iz slame. To je težko sprejemljivo celo v današnjih časih, ko je v obtoku veliko več nenavadnih in novih stvari, dogodkov in dejanj, kot jih je bilo včasih.
Slama v gradbeništvu
Uporaba slame v gradbeništvu pa je še kako smiselna in smotrna. Vendar, kako do slame, ki jo lahko uporabimo za gradnjo hiš, nakupovalnih centrov, vrtcev in drugih objektov?
Pred leti, ko sem se začel ukvarjati s slamnato gradnjo, je bilo na spletu le malo podatkov o tem, kako, kje in kdaj pridobiti slamo za gradnjo. Tudi druge literature praktično ni bilo in kljub temu si niti v sanjah nisem predstavljal, kako naporno bo pridobivanje izkušenj na njivi. Še težavnejša, vsaj na začetku, je bila komunikacija s kmetovalci. Literatura je ponudila osnovne podatke, toda kje pridobiti še ostale? Na primer: kako velike bale izdelujejo določeni stroji, kdaj poteka žetev na Goričkem in Ravenskem v Prekmurju, kje in kako skladiščiti slamo, s čim in kako se jo prepelje z njive do skladišča, koliko časa traja prevoz s traktorji, koliko ljudi potrebujemo za to, koliko dni po dežju se lahko žito žanje … Tako sem se odpravil do kmetovalca, ki ima slamo, baliranje in skladiščenje v malem prstu ter za katerega sem upal, da bo toliko odprt, da me bo pripravljen poslušati. Kljub vsemu čudenju z njegove strani smo se dogovorili, da bomo zgodaj poleti poskušali zbalirati slamo v gradbene bale.
Odpadek ali naravni gradbeni material?
Prvo spoznanje naslednjega poletja je bilo, da je zrnje kmetovalcem pomembnejše od slame. Vse je podrejeno kakovostni žetvi: to pomeni, da vsi kmetje spremljajo vreme in stremijo k temu, da žito požanjejo v idealnem (sončnem in vročem) vremenu, da ga čim prej spravijo v skladišča, ki so navadno oddaljena uro ali več vožnje s traktorjem, tam pa tudi po več ur čakajo, da bodo oddali robo. In tukaj se začne zapletati. Kmet, ki je požel, transportira žito (to lahko traja več dni), jaz pa imam željo in potrebo, da se slama, ki je ostala po žetvi, čim prej zbalira in pospravi v primerno skladišče. Navadno so vsi bivajoči na kmetiji zaposleni z žetvijo – to je bil in še vedno je poseben dogodek. Kdo bo torej baliral ter posodil traktorje in prikolice? Ni mojstra in ni njegovih strojev ter prikolic! Meni, ki želim kakovostno gradbeno balo, je prioriteta baliranje in ne zrnje. Tukaj nastopi konflikt interesov. Preostane mi le spremljanje vremenske napovedi in upanje, da bo vreme zdržalo dovolj dolgo, da bomo lahko zbalirali suho in kakovostno slamo. Vso dogajanje pa še dodatno zaplete dejstvo, da spravilo tisoč ali več bal zahteva vsaj osem parov delovnih rok in več dni dela. Pomoč mora biti, tako rekoč, pripravljena na poziv. Vse skupaj torej zahteva veliko sreče (vreme) in kar nekaj organizacijskih sposobnosti. Ko so bale spravljene v skladiščih, po utah ali lopah, zaščitene pred dežjem in snegom, se v tej fazi delo zaključi. Pomembno je upoštevati pravilo, da se slama ali bale v nobeni fazi ne namočijo. Zanimiv je tudi podatek, da za skladiščenje 1000 bal, ki so dolge en meter, potrebujemo 200 m3 veliko skladišče. Sedaj, ko smo del dopusta preživeli na »njivicah«, spili litre tekočine in jo precedili skozi kožo, ko so nam dobre vile podarile nekaj žuljev ter čutimo vsak boleč sklep v rokah in na hrbtu, pa lahko povemo še kaj več o slami.
Za gradnjo lahko uporabimo slamo pšenice, rži, tritikala, pire in še kakšno bi našli. Raziskave so pokazale, da je pšenična slama najboljša, vendar so razlike tako manjhe, da lahko mirne vesti uporabimo tudi drugo slamo. Pač tisto, ki jo imamo pri roki in je najlažje dostopna. Zaradi boljše izolativnosti, v nekaterih primerih pa tudi zaradi boljših statičnih lastnosti, mora biti gradbena slamnata bala veliko bolj stisnjena kot običajna. Ta podatek zna včasih pri kmetovalcih izzvati nejevoljo zaradi dejstva, da so balirke (stroji, ki s pomočjo traktorja balirajo slamo, op. p.) veliko bolj obremenjene kot običajno – predvsem starejše balirke – obenem pa s tem, ko slamo bolj stiskamo, dobimo tudi manj bal, kmetovalci pa so plačani po številu izdelanih bal. Izkušnje kažejo, da je gradbenih bal do enkrat manj kot običajnih tudi zato, ker so bale za gradnjo navadno daljše od navadnih. Kot že rečeno, so bale lahko dolge do enega metra (daljših ne priporočam, ker se zaradi stisnjenosti začnejo upogibati), široke so približno 50 cm, visoke pa okrog 38 cm. Balirka nam omogoča poljubno nastavljanje dolžine.
Omenim naj tudi, da se v večini primerov uporablja slama iz integrirane pridelave, ker vsebuje dosti manj trav (zaradi obdelave z raznimi škropivi) kot ekološka, je pa res, da bi večina od nas raje uporabila ekološko, vendar je priti do takšne gradbene bale spet zgodba oziroma poglavje zase.
Če bala diši po kruhu in ima zlato barvo, ni ravno gurmanski presežek, je pa idealna za gradnjo vašega domovanja in prepričani ste lahko, da vas bo vonj po kruhu in zeliščih, ki so v naravnem ometu, spremljal še kar nekaj časa.
Piše: Kristijan Zver