Velikonočni otok skriva zanimivo vrsto rdečih rakovic, ki je na otoku velika živalska atrakcija.
Že samo ime otoka obeta zanimivo branje, polno skrivnosti, ki so se obdržale vse do danes. O tem nas bo prepričalo že prvih nekaj značilnosti Velikonočnega otoka. Pravo ime tega veličastnega otoka je Rapa Nui ali špansko Isla de Pascua. Gre za polinezijski otok, ki leži v jugovzhodnem Tihem oceanu. Velikonočni otok sodi v skupino najbolj izoliranih otokov na svetu. To je tudi eden od razlogov za njegovo edinstveno kulturno, zgodovinsko, zoološko in fitološko bogastvo. Velikonočni otok pripada Čilu, od njega pa je oddaljen kar 3600 kilometrov. Najbližji naseljeni otok pa je od njega oddaljen 2075 kilometrov.
Ko pogledamo v zgodovino človeštva in začnemo spoznavati dejstva o njegovi naselitvi na otoku, vidimo, da so otok okoli leta 400 naselili pripadniki ljudstva Rapauni. To ljudstvo je na otok prišlo v kanujih, na otoku pa pustilo bogat pečat. Gre predvsem za velike kipe v obliki glav, s katerimi večina ljudi navadno tudi najprej poveže Velikonočni otok. Kipi se imenujejo Moai. Narejeni so iz vulkanskega kamna, visoki pa so od 5 do 22 metrov. Na Velikonočnem otoku je takšnih kipov več kot 600. Kipe je takratno ljudstvo postavljalo nad grmadami (imenujemo jih ahuje), kjer so sežigali mrtve. Obrazi teh kipov so obrnjeni v notranjost otoka, saj so tako duše umrlih lahko vedno opazovale dogajanje na otoku. Ljudstvo Rapauni je svoj vrhunec doživelo okoli leta 1000, saj naj bi takrat na otoku živelo kar 20.000 njegovih pripadnikov.
Velikonočni otok pa ni zanimiv samo zaradi človeške poselitve in bogate dediščine, ki jo je ta kultura zapustila za seboj, ampak tu biva tudi zanimiva vrsta rakovic, ki je na otoku velika živalska atrakcija, najdemo pa jo sicer tudi na Božičnem otoku. Govorimo o rdeči kopenski rakovici. A zakaj je ta vrsta rakovice tako zelo zanimiva?
Gre za večjo tropsko kopensko rakovico, ki je spremenila način življenja in vodo zamenjala s kopnim. Rdeče rakovice živijo v samem osrčju otoka, v vodo pa se vrnejo samo v času razmnoževanja. Takrat je ves otok, kamorkoli pogledamo, poln drobnih rakovic, ki se selijo proti morju. Okrog sto milijonov rdečih rakovic, kolikor jih živi na Velikonočnem otoku, se tako vsako leto na začetku deževne dobe odpravi na veliko selitev, ki traja približno teden dni. Takrat je na otoku vse rdeče od rakovic.
Dobesedno. Polni so jih vrtovi in igrišča, največ pa jih je po cestah. Videti trume rdečih rakovic je zagotovo posebno doživetje, vendar pa ima vsaka medalja dve plati. V času selitve je vsako leto povoženih ogromno rakovic, v tem času pa se zgodi tudi veliko prometnih nesreč. Klešče rakovic so namreč tako močne, da brez težav predrejo celo avtomobilske pnevmatike. Zgodba je podobna tudi na Božičnem otoku. Otočani in oblasti so zato začeli razmišljati, da bi rakovicam zagotovili posebne poti, ki bi jim omogočile varno potovanje do morske obale, hkrati pa bi se tako izognili tudi številnim nesrečam, ki se zgodijo v času njihove selitve.
Ko rakovice prispejo do morja …
Rdeče rakovice se na obali pripravljajo na paritev. Samci na obalo pridejo že pred samicami in jih počakajo. Ko čakajo samice, se samci potapljajo v obrežnih plitvinah. Tako nadomestijo izgubljeno vodo, soli in ostale minerale, ki so jih porabili med potjo do morske obale. Po času parjenja ostanejo samice še do dva tedna v morski vodi ali rovih, ki so jih na obali skopali samci. Parjenje in odlaganje jajc potekata pred rovi ali v njih, samci pa rove zelo skrbno čuvajo. V tem času dozorijo tudi jajčeca v rakovicah, ki jih nato odložijo na obali. Po parjenju se rakovice spet vrnejo tja, od koder so prišle. Ko se izležejo mlade rakovice, se postopoma tudi same odpravijo proti notranjosti otoka.
Opis rdeče rakovice
Rdeče kopenske rakovice prištevamo med precej velike rakovice. V 4–5 letih v širino zrastejo tudi do 116 mm. Pripadniki moškega spola so precej večji kot samice. Samci imajo prav tako večje klešče kot samice, te pa lahko od pripadnikov moškega spola ločimo po precej širšem zadku. Rakovice so navadno obarvane svetlo rdeče, lahko tudi oranžno, redkeje pa vijolično.
Življenjski prostor rdeče rakovice
Rdeče rakovice so prilagojene življenju na kopnem. Navkljub vsemu tudi kopenske rakovice dihajo s škrgami, zato morajo ves čas paziti na ustrezno raven vlage v telesu. To morajo redno ohranjati, zato se zadržujejo v vlažnejših predelih. Kljub temu, da gre za dnevne živali, se te rakovice ne izpostavljajo soncu. Kot življenjski prostor si rdeča rakovica skoplje rov v zemljo. Med sušno dobo rakovice vhod v rov pokrijejo s kopico listja, saj tako v njem ohranijo visoko raven vlage. Vse sušno obdobje rakovice prebijejo v svojih rovih in se na površju spet prikažejo po treh mesecih, ko nastopi vlažna sezona. Rdeča rakovica je samotarska žival, zato živi sama, svoj dom pa vestno brani pred vsiljivci.
Prehranjevanje rdeče rakovice
Rdeče kopenske rakovice so vsejede živali. Večinoma jedo suho listje, posegajo pa tudi po rožah, sadju, mrhovini, med njimi je včasih prisoten tudi kanibalizem, prehranjujejo pa se tudi s smetmi, ki jih za seboj pusti človek.
Naravni sovražniki rdeče rakovice
Odrasle rdeče rakovice načeloma nimajo naravnega sovražnika. Občasno se znajdejo na jedilniku kakšnega kitovca.
