Skupina italijanskih raziskovalcev v nedavni študiji ugotavlja, da lahko psi zaznajo raka prostate z 99- do 100-odstotno natančnostjo. To odkritje pomeni velik premik v diagnostiki raka na prostati.
Študija iz leta 2015, ki so jo v reviji Journal of Urology objavili dr. Taverna in sodelavci, je pokazala, da lahko psi s skoraj nezmotljivo natančnostjo zaznajo znake raka prostate v človeškem urinu. V študiji je sodelovalo 362 bolnikov z rakom na prostati (od raka v začetni fazi do metastatskega) in 540 zdravih sodelujočih v kontrolni skupini. V študiji sta bila uporabljena tri leta stara nemška ovčarja, trenirana za zaznavanje hlapnih organskih spojin v urinu moških z rakom prostate.
Trenirana nemška ovčarja z neverjetno občutljivostjo
Oba psa sta zabeležila izjemne rezultate. Prvi je dosegel 100-odstotno občutljivost s 3-odstotno možnostjo podaje lažno negativne zaznave. Drugi pes je bil 98,6-odstotno občutljiv s 3,6-odstotno možnostjo lažno negativne zaznave.
Dr. Taverna je uporabljal pse za zaznavanje raka prostate v človeškem urinu že leta 2014. Njegova dva psa sta takrat vohala 677 vzorcev in zaznala raka prostate z 98-odstotno natančnostjo. Nova študija torej kaže, da se je pri obeh psih s treningom izboljšala zaznava raka prostate v urinu; bila je skoraj popolna in to celo pri večjem vzorcu. Dr. Taverna poudarja, da je pse v študiji treniral in uporabljal samo za zaznavanje raka prostate in ne za njegovo napovedovanje.
Tradicionalne metode so nenatančne in tvegane
Trenutne metode odkrivanja raka prostate vključujejo PSA-test in biopsijo, ki sta v primerjavi z zaznavo psov zelo nenatančni. Moškim, pri katerih PSA-test izkazuje visoke vrednosti, opravijo biopsijo. Samo za četrtino moških, ki gredo skozi ta invaziven in tvegan postopek, se izkaže, da imajo raka prostate. Verjetno ni treba poudarjati, da je že samo čakanje na biopsijo izjemno stresno.
Z uporabo pasjih pomočnikov bi detekcija raka prostate postala ne samo bolj natančna, temveč tudi manj invazivna. Da bi to lahko prešlo v prakso, bodo verjetno potrebna še leta nadaljnjih raziskav. Kljub temu pa smo na dobri poti, da izkoristimo potencial naših štirinožcev – in morda o njih odkrijemo še kakšno presenetljivo dejstvo, za katerega sploh nismo vedeli, da obstaja.