Prijava
Pred nedavnim je širšo javnost razburkala novica, da se je že rodilo nekaj otrok, za katere bi bilo mogoče reči, da imajo tri biološke starše. Gre za podatek, do katerega so se dokopali novinarji, zaposleni pri Guardianu. Pri organizaciji Human Fertilisation and Embryology Authority (HFEA), ki je odgovorna za regulacijo umetnega oplojevanja v Veliki Britaniji, so potrdili, da je bila metoda, ki je bila odobrena pred nekaj leti, že uspešno uporabljena.
V VB trenutno živi manj kot 5 otrok z DNK treh oseb
O otrocih, ki so bili spočeti s pomočjo uvodoma omenjene kontroverzne metode, se laično govori kot o otrocih s tremi biološkimi starši, vendar strokovnjaki opozarjajo, da je ustrezneje govoriti o otrocih z genskim materialom oziroma DNK treh oseb. Uporabljena metoda se imenuje mitohondrijska donacija. V Veliki Britaniji naj bi bilo doslej odobrenih že približno 30 primerov umetne oploditve, pri katerih se je uporabila omenjena metoda, vendar precej poskusov ni bilo uspešnih. Na Otoku naj bi tako trenutno živelo manj kot pet otrok z DNK treh oseb. Pri britanski organizaciji za regulacijo umetnih oploditev HFEA niso želeli izdati natančne številke, glavni razlog za to pa naj bi bila zaščita zasebnosti otrok, njihovih staršev in darovalcev genskega materiala. Metodo sicer za zdaj uporabljajo samo v eni bolnišnici v vsej Veliki Britaniji (Newcastle Fertility Centre).
Kaj je mitohondrijska donacija in komu je namenjena?
Mitohondrijska donacija je tehnika, ki je bila razvita za pomoč osebam s posebno gensko okvaro, imenovano mitohondrijska bolezen. Kot je znano, je optimalno delovanje mitohondrijev ključno za oskrbo celic z energijo. Mutacije mitohondrijske DNK lahko tako močno otežijo ta kompleksen proces. S pomočjo mitohondrijske donacije se lahko torej starši izognejo prenosu mutacije oziroma mitohondrijske bolezni na potomce.
V praksi se uporabljata dve različici postopka
Mitohondrijsko DNK prispeva otrokova mati, zato se pri mitohondrijski donaciji genski material bioloških staršev prenese v darovano jajčece, ki vsebuje zdrave mitohondrije. V Veliki Britaniji sta odobreni dve različici postopka. Cilj obeh različic je, da genski material bioloških staršev predstavlja približno 99,8 odstotka genskega materiala zarodka, kar vključuje vse kromosome obeh staršev, darovana jajčna celica pa prispeva mitohondrijske gene, ki torej predstavljajo zelo majhen delež celotnega genskega materiala. Pri prvi različici postopka se genski material iz jajčeca biološke matere prenese v darovano jajčece, iz katerega je bila pred tem odstranjena večina genskega materiala, nato pa sledi oploditev jajčeca s semenčicami biološkega očesa. Pri drugi različici pa se najprej izvede oploditev obeh jajčec, šele nato pa sledi prenos materinega genskega materiala.
Zagotavljanje zasebnosti vpletenih ena od prioritet
Otroci, ki se rodijo s pomočjo opisanega postopka, nimajo pravice do informacij o identiteti darovalke jajčne celice. Darovalka ne more pridobiti starševskih pravic, kar pa obenem pomeni tudi to, da nima nikakršnih starševskih dolžnosti. Ko otrok dopolni 16 let, lahko pridobi določene informacije, povezane z zdravjem darovalke, vendar tudi takrat ne more dostopati do informacij o njeni identiteti. Kot omenjeno, so tudi uradne informacije precej skope, kar je razumljivo. Če bi se izvedelo, kdo natančno so otroci, ki v sebi nosijo genski material oziroma DNK oseb, bi bili najverjetneje deležni ogromno (nezaželene) pozornosti. Strokovnjaki tako poudarjajo, da mora biti skrb za zasebnost vseh vpletenih pri tovrstnih postopkih ena od prioritet zdravstvenega osebja. Podrobnejše informacije bodo tako najverjetneje na voljo le v obliki znanstvenih študij, v katerih bo identiteta konkretnih oseb seveda zakrita.
