Z Natašo Tič Ralijan smo se v intervjuju novembrske številke pogovarjali o energiji, ki jo nosi hrana in tudi o dobrih delih, ki so za Natašo nekaj, kar je prav tako energija, ki mora krožiti. Morda je zato tudi velika (in dejavna) zagovornica dobrodelnosti.
Zakaj vam dobrodelnost in prijaznost veliko pomenita?
Včasih, mogoče vedno, deluješ iz svojih kompleksov. Raznoraznih. Ali zaradi njih nečesa ne delaš. Fino jih je prepoznati in jih raziskovati. Smo pa tudi socialna bitja, ki si želimo, da bi nas imel kdo rad, da nekaj pomenimo in smo dobrodošli. Občutek zavrnitve je hudo boleč. Ko ugotoviš, da je delo na sebi in z drugimi in za druge nekako smisel bivanja, delaš lažje in v dobrobit vseh. Tudi svoje poglede in reakcije na odzive drugih v zvezi s tvojo pomočjo je dobro opazovat. Veliko izveš o sebi, o svojem egu … In tudi tega se naučiš, da če nekomu ponudiš pomoč, ne pričakuješ povračila in je tudi čisto njegova stvar, kaj bo s tem naredil. Tvoje je, da ponudiš, delo na samem sebi pa je edino, kar te prestavi iz neke situacije. In to lahko naredi vsak sam. Nekdo to zmore, nekdo ne.
Kaj se vam zdi pri tovrstnem udejstvovanju neke osebe, ki je pod žarometi javnosti, najbolj nujno?
Bistvo je slediti sebi in se učiti. O sebi in drugih. Čim razmišljaš, da si opazovan, te lahko zamaje. Kar pa je tudi dobro za samoopazovanje in analiziranje stvari v sebi. Dostikrat bi bili radi dobri, lepi, pametni, celo popolni – za druge in celo zase. Slediti notranjemu glasu in biti iskren. Včasih tudi bentim, zakaj sem si kaj naprtila. Ko se mi to zgodi, se ne počutim najbolje. A vprašala sem ljudi, ki se s tem še bolj ukvarjajo, in potrdili so mi, da imajo tudi sami take trenutke ‘slabosti’. Normalno je.
Katere so tiste stvari, ki jih v okviru humanitarnosti sami najbolj podpirate?
Ko si pripravljen, samo pride, kaj lahko ti narediš za druge. Nekdo prosi za npr. oblekice za dojenčka, ki jih nekdo potrebuje, in potem pač vprašaš, če ima kdo kaj viška, to potem zbereš in odpelješ ali pa kdaj pridejo zbrane stvari tudi iskat. Veliko je tega. Pomagaš pa lahko bližnjemu, sosedi, bratu, staršem, starim staršem, prijatelju, partnerju, otroku… Vsak dan je toliko priložnosti. In še naučiš se prepoznat, ko žal ljudje izrabljajo našo pomoč, npr. nujno nekdo na ulici rabi denar za avtobus, zdravnika … in spet je tu priložnost za učenje. Kaj občutimo, ko spoznamo, da smo ogoljufani? In kaj, ko storimo za nekoga nekaj prijetnega? In kaj, ko nismo dobili občutka, ki smo ga pričakovali, želeli…? Pomagaš, kolikor zmoreš in znaš, brez merjenja, zavajanja sebe, brez obsojanja… Je mogoče? Tudi je kdaj. (nasmešek)
Več o Nataši Tič Ralijan boste našli v novi številki revije Bodi eko.