Prijava
Včasih majhni, včasih veliki, navadno rdeči, lahko pa tudi drugih barv. Paradižniki so naši skoraj vsakdanji spremljevalci. Lahko jih jemo surove, same ali v solati, iz njih si pripravimo enolončnice, popestrijo pa tudi juhe in golaže.
Lahko jih vlagamo in sušimo, iz njih pa lahko pripravimo (ali kupimo) paradižnikovo mezgo, ki jo po želji in okusu dodajamo različnim jedem. Lahko bi rekli, da toliko, kot je široka njihova uporaba, tako pestra je tudi izbira sort različnih paradižnikov. Da bo odločitev glede tega, katero sorto izbrati, vsaj nekoliko lažja, sem vam pripravila naslednji prispevek.
Različne vrste paradižnikov
Različne paradižnike seveda lahko ločimo že po njihovem videzu. Lahko jih ločimo kar po obliki plodov. Poznamo okrogle paradižnike, ovalne, hruškaste in podolgovato-ovalne. Glede na obliko plodu bi lahko paradižnike delili še na take z gladkimi plodovi in take z rebrastimi. Paradižnike lahko zasledimo tudi v široki paleti barv. Najbolj poznani so seveda rdeči, vendar najdemo tudi rumene, oranžne, pomarančno rdeče, zelene, temno vijolične itd. Paradižnike lahko ločimo tudi glede na velikost plodov, in sicer na drobno in debelo plodne, glede na rast rastline pa na nizke in visoke.
Delitev na tip rasti pa je glavna. Tako paradižnike delimo na indeterminantne ali visoke sorte in na determinante ali nizke sorte. Značilnost indeterminantnih sort paradižnika je, da lahko zrastejo zelo visoko. Nad vsakim socvetjem se oblikuje vegetativni poganjek. Te sorte paradižnika moramo gojiti ob opori, v času rasti pa je treba odstranjevati tudi zalistnike. Paradižnik v ideterminantnem tipu namreč izredno hitro raste, pri tem pa tvori malo socvetij. Z odstranjevanjem zalistnikov omogočimo enostebelno rast.
Katero sorto paradižnika izbrati?
Za determinante sorte paradižnika pa velja, da so nižje rasti. Njihova rast se konča z listom ali socvetjem. Paradižnikom tega tipa ni treba odstranjevati zalistnikov, prav tako paradižnika ni treba vezati ob oporo (razen, če rastlina z veliko plodovi začne polegati). Zagotovo je s temi paradižniki manj dela, je pa hkrati nekoliko manjši tudi pridelek. Na splošno bi lahko rekli, da so determinante sorte primerne za vzgojo v loncih. Ker se navadno pridelek pobira le enkrat do nekajkrat na sezono (odvisno od sorte), pa so primerni tudi za pripravo domače paradižnikove mezge (ne vse sorte).
Ko izbirate sorto paradižnika, upoštevajte tudi namen uporabe. Če želite paradižnik za v solate ali sendviče, potrebujete bolj kompaktne sorte. Če pa boste iz njega pripravljali paradižnikovo mezgo, mora biti sorta bolj mesnata. Navadno imajo sorte, katerih plodovi so hruškaste oblike, debele stene in majhne semenske jamice. Paradižnik v grozdu (češnjevec) pa je nadvse priročen za grizljanje ob poletnih večerih. Če nam slučajno ostane kaj pridelka, lahko paradižnik tudi zamrznemo in ga pozimi uporabimo v omakah.
Če imate zelo radi paradižnik, izberite različne sorte tudi glede na zgodnost pridelave. Tako boste lahko ob paradižniku uživali od zgodnjega poletja do pozne jeseni. Če izberete še paradižnike z različnimi barvnimi odtenki, pa boste tako še dodatno popestrili svoj vrt.
Setev paradižnika in vzgoja sadik
Paradižnik velja za toplotno zahtevno vrtnino, kar opazimo že pri vzgoji sadik oziroma setvi semena paradižnika. Paradižnik za kaljenje potrebuje minimalno temperaturo 11 oC. Optimalna temperatura je kar 25 oC, od setve do vznika pa navadno mine od 5 do 15 dni (odvisno od sorte). Sadike moramo pozneje prepikirati v večje lončke.
Priporočamo, da pri setvi upoštevate tudi dobre in slabe sosede paradižnika. Dobri sosedi so nizek fižol, korenček, kapusnice, por, pastinak, peteršilj, solata, radič, zelena, špinača, čebula, sladka koruza, česen in kapucinka. Seme lahko posejemo tudi na stalno mesto (npr. v rastlinjakih), rastline pa pozneje redčimo. Sadike na prosto presadimo, ko ni več nevarnosti slan in so nočne temperature nad 7 oC, temperatura tal pa je vsaj 10 oC. Primerna razdalja za sajenje paradižnika je 80 cm med vrstami in 50 cm v vrsti, razdalja je lahko tudi večja ali manjša, odvisno od sorte. Za lep paradižnik je pomembna sončna lokacija. Pregosto nasajene sadike povzročajo, da se rastline med seboj senčijo. Prav tako pregosta saditev sadik povzroči višjo rast, saj se rastlina »bori« za svetlobo in zrak.
Da bo pridelek čim boljši …
Za uspešno rast paradižnika je zelo koristno tudi gnojenje s hlevskim gnojem, a to bi moralo biti narejeno že jeseni. Pomembno je tudi dognojevanje, ki ga opravimo najmanj trikrat: prvič tri tedne po saditvi, drugič, ko nastavi plod, tretjič, ko oblikuje zadnjo cvetno etažo. Uporabimo gnojilo, ki ima večji delež fosforja in kalij, ki pospešujeta cvetenje in formiranje plodu, ter manjši delež dušika, ki spodbuja rast listov. K oskrbi paradižnika sodijo tudi odstranjevanje zalistnikov (pinciranje), obiranje listov in vršičkanje.
Odstranjevanje listov
Ko na paradižniku opazimo, da nastavlja plodove prvi cvetni grozd, odstranimo vse liste pod njim, saj tako pridobimo več svetlobe in zraka za zorenje. To ponavljamo tudi pri drugem in tretjem cvetnem grozdu, brž, ko rastlina nastavi plod. Postopek pospeši zorenje in zmanjša možnosti za razne bolezni. Paradižnik napadajo padavica sadik, paradižnikova plesen, strune, bramorji, uši in bele mušice.
Zalivanje paradižnika
Poleti, še posebej ob tvorjenju plodov, moramo paradižnik zalivati. Zalivamo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Nikakor pa paradižnika ne zalivamo ob najbolj vročih urah v dnevu. Na rastlini sproti odstranjujemo nagnite paradižnike in bolne liste. Plodove pobiramo tik pred uporabo.
Shranjevanje semen
Za vse ljubitelje pridelave lastnega semena pa še to: seme paradižnika pridobimo tako, da paradižnik prerežemo na pol. Iz njega iztisnemo sok s semeni. Ni pa dovolj samo en paradižnik za eno sorto, temveč izberemo vsaj nekaj lepo oblikovanih, zrelih in zdravih plodov. Navadno je kaljivost semena paradižnika 91%, ob pravilni hrambi pa traja od štiri do šest let (seveda lahko kaljivost pade).
