Ozonska luknja se manjša, pravijo strokovnjaki

    Raziskave, ki so jih naredili znanstveniki v Združenih državah Amerike in v Veliki Britaniji, so prinesle vzpodbudne rezultate, saj so prišli do zaključka, da se je ozonska luknja zmanjšala. Plast ozona okrog našega planeta si bo opomogla, čeprav počasi.

    Velika rana našega planeta, ozonska luknja nad Antarktiko, se očitno celi, pravijo znanstveniki, svet pa je na dobri poti, da sčasoma odpravi enega največjih okoljskih problemov, ki traja že od osemdesetih let. V raziskavah so ugotovili, da se je velikost ozonske luknje zmanjšala za približno 4 milijone kvadratnih kilometrov od leta 2000. Meritve so sicer opravljali vsako leto meseca septembra.

    Ozonska luknja

    Študija, objavljena v zborniku Science, navaja, da se je z opustitvijo kloroflorokarbona (CFC) ozonski plašč začel regenerirati, povsem pa si bo opomogel zelo počasi, morda do leta 2050 ali 2060. Ozonska luknja je sicer nastala kot posledica prevelike količine t. i. halogeniranih freonov, gre za snovi, ki jih najdemo v zamrzovalnikih, hladilnikih itd., in vsebujejo CFC. K večanju luknje poleg klora lahko pripomore tudi prevelika količina ogljikovega dioksida v zraku, to pa povzročajo industrija, živinoreja in prevozna sredstva.

    Od leta 1987 Montrealski protokol rešil 2 milijona ljudi letno

    Ukinitev CFC je prišla leta 1987 z Montrealskim protokolom, mednarodno pogodbo, ki so jo podpisale vse članice Združenih narodov in s katero so se zavezale k odpravi omenjene kemikalije v vseh proizvodih. Dogovor je bil sklenjen tudi zaradi strahu, da bi tanjšanje ozonskega plašča lahko povzročilo resno zdravstveno in okoljsko škodo, saj bi ultravijolična svetloba z lahkoto prehajala skozi stanjšano plast ozona, ki sicer služi kot zaščita. Strokovnjaki ocenjujejo, da je bilo s sporazumom rešenih tudi približno 2 milijona človeških življenj letno, saj bi v nasprotnem primeru toliko ljudi več na leto umrlo zaradi kožnega raka.

    Zakaj ozonska luknja ravno na Antarktiki?

    Razlog, da se je ozonska luknja pojavila ravno nad Antarktiko, so hladne temperature, ki tam dosežejo tudi do – 90 °C. Ta temperatura omogoča, da vodni hlapi v suhem ozračju zmrznejo in se spremenijo v ledene kristale stratosferskih oblakov. Kemične reakcije na ledenih kristalih nato klorove spojine iz neaktivnih oblik preoblikujejo v aktivne molekule in sledi uničevanje ozona, ki traja skoraj 6 tednov. Molekule kisika razpadejo na atome, to pa je tudi bistvo tanjšanje ozonske plasti na Antarktiki.

    “To je bilo opozorilo, ki smo ga vzeli resno.”

    Susan Solomon, soavtorica študije, je dejala: “Ko smo septembra ponovno merili ozonsko luknjo, smo opazili, da je manjša kot prej. Tega smo bili zelo veseli.” Na vprašanje, če je prebivalce Antarktike ozonska luknja zelo prizadela, je odvrnila: “Dodatna ultravijolična svetloba je še najbolj škodovala planktonu, redkih tamkajšnjih divjih živali, denimo pingvinov, pa ni prizadela, vsaj tako kaže. Če bi si morali sami izbrati, kje na svetu naj bo ozonska luknja, bi izbrali Antarktiko, na kateri je zelo malo življenja. To je bilo opozorilo, ki smo ga vzeli skrajno resno,” je še dodala Solomonova, zraven pa je pristavila, da bi morali biti ljudje nasploh bolj pazljivi pri ravnanju s kemikalijami. Tokrat nam je, kot kaže, uspelo, vprašanje pa je, če bomo imeli tudi v bodoče to srečo, globalno onesnaževanje se namreč nadaljuje, smeti je toliko, da jih zemlja komaj še prenese, živali pa zaradi divjega lova in človeškega pohlepa vsak dan izumirajo.

    Povejte svoje mnenje - kometirajte