Prijava
Norveški parlament je pred nedavnim prižgal zeleno luč izkopavanju mineralov na dnu globokega morja. Gre za eno izmed redkih območij na zemeljskem obličju, ki je bilo relativno varno pred človeškimi posegi, toda kot vse kaže, se bo to kmalu spremenilo. Zagovorniki prakse verjamejo, da je rudarjenje na dnu globokega morja nujno za prehod k »zeleni tehnologiji«, saj brez mineralov ni mogoče izdelati baterij za električna vozila in druge naprave. Vendar pa znanstveniki in okoljevarstvene organizacije opozarjajo, da še ne razumemo zares, kakšne posledice ima lahko intenzivno rudarjenje na dnu globokega morja. Poleg tega je okoljevarstvena organizacija Environmental Justice Foundation na dan, ko so norveški poslanci glasovali o kontroverznem zakonu, objavila študijo, ki dokazuje, da prehod k »čisti energiji« ne zahteva rudarjenja na dnu globokega morja, vendar vse to ni ustavilo norveških politikov.
Izkopavanje mineralov pogosto povezano s hudimi kršitvami človekovih pravic
Znanstvenike in okoljevarstvenike skrbi, da bi lahko načrti Norveške ogrozili morske ekosisteme in negativno vplivali na skladovnice ogljika v oceanih. Po drugi strani pa tisti, ki podpirajo rudarjenje na dnu globokega morja, kjer je med drugim mogoče najti kobalt in cink – minerala, ki sta zelo pomembna za izdelavo baterij, solarnih panelov itn. – poudarjajo, da so trenutni viri zelo nezanesljivi, pridobivanje nujnih mineralov pa je pogosto povezano z neetičnimi praksami. Na ta opozarja tudi Amnesty International, kjer so odkrili, da je izkopavanje mineralov, ki se uporabljajo pri proizvodnji »zelene tehnologije«, v državah, kot je Kongo, privedlo do hudih kršitev temeljnih človekovih pravic.
Norveška želi voditi zeleno revolucijo
Decembra, še pred sprejetjem kontroverznega zakona, je norveška poslanka Marianne Sivertsen Naess sklicala novinarsko konferenco, na kateri je povedala, da je izkopavanje mineralov na dnu globokega morja neizogibno, saj želi Norveška voditi prehod k zeleni energiji. Z izkoriščanjem teh virov naj bi postala država ena izmed največjih proizvajalcev mineralov, kar naj bi Norveški obenem omogočilo postopno zmanjšanje obsega naftne in plinske industrije. Podjetja, ki izražajo najglasnejšo podporo rudarjenju na dnu globokega morja, kot glavna argumenta navajajo nižje stroške in zmanjšanje negativnega vpliva na okolje. Toda kot omenjeno, številni znanstveniki niso prepričani, da gre resnično za okolju prijaznejšo prakso. Aktivisti, ki so se na dan glasovanja zbrali pred norveškim parlamentom, so opozarjali, da je dno globokega morja zadnja »nedotaknjena divjina« in da gre za povsem unikatne ekosisteme, kar pomeni, da lahko nepremišljeni človeški posegi porušijo delikatno ravnotežje in povzročijo popoln kaos.
Politiki gluhi za opozorila morskih biologov in drugih strokovnjakov
Več kot 800 morskih biologov in političnih strokovnjakov iz 44 držav je pozvalo k začasni ustavitvi načrtov za rudarjenje na dnu globokega morja, saj verjamejo, da lahko praksa povzroči nepopravljivo škodo ter resno ogrozi biodiverziteto in številne ekosisteme. Ena izmed nevarnosti, povezanih z rudarjenjem na dnu globokega morja, je svetlobno in zvočno onesnaževanje, ki lahko ogrozi habitate številnih vrst, ki so odvisne od nodulov – majhnih kamnov na dnu oceana. Zelo kritični so tudi domači strokovnjaki. Norveški inštitut za morske raziskave je denimo opozoril, da je vlada uporabila nišne raziskave in jih nekritično aplicirala na ogromno območje, na katerem namerava dovoliti rudarjenje, pri tem pa je ignorirala druge študije, ki nakazujejo nevarnosti, povezane z globokomorskim rudarjenjem.
Prehod k zeleni energiji kot izgovor?
Poleg strokovnjakov in okoljevarstvenikov je odločitev norveškega parlamenta razburila tudi mednarodno skupnost. Tako Evropska unija kot Velika Britanija sta Norveško pozvali k začasni prepovedi prakse. Poleg tega pa je 120 evropskih politikov na norveški parlament naslovilo odprto pismo, v katerem poslance pozivajo k bojkotu načrtov. V pismu so med drugim zapisali, da prehod k zeleni energiji ne bi smel biti uporabljen kot izgovor za ogrožanje biodiverzitete in največjega rezervoarja ogljika na planetu – posebno ker obstajajo boljše alternative. Kot precej boljši možnosti so izpostavili recikliranje in ponovno uporabo materialov, ki jih je mogoče najti v starih, odpadnih elektronskih napravah. Gre za stališče, ki je skladno z že omenjeno študijo, ki jo je objavila organizacija Environmental Justice Foundation. Tam je zapisano, da bi lahko kombinacija novih tehnologij, krožnega gospodarstva in recikliranja do leta 2050 zmanjšala potrebo po izkopavanju novih mineralov za kar 58 odstotkov. Evropski politiki pa so v svojem pismu navedli tudi to, da bi lahko odločitev norveškega parlamenta ustvarila nevaren precedens, ki bi spodbudil sprejem podobnih zakonov v drugih državah po svetu.
