Ljudje smo družabna bitja, kar pomeni, da so socialne interakcije pomemben del občutka zadovoljstva oziroma sreče. To velja tudi za tiste, ki so nekoliko bolj introvertirani. Čeprav si morda najlažje »napolnite baterije« takrat, ko ste sami, so verjetno redni stiki z določenimi ljudmi za vas še vedno zelo pomembni. Vendar pa naj bi bili tisti najinteligentnejši ljudje tudi v tem pogledu nekoliko drugačni. Večina skorajda ne potrebuje družbe. Zanje sreča pogosto ni pogojena z odnosi. Povsem zadovoljni naj bi bili, če večino časa preživijo povsem sami …
Do ugotovitev na podlagi več kot 15.000 vprašalnikov
Uvodne ugotovitve so plod raziskave evolucijskega psihologa Satoshija Kanazawe in Normana Lija, ki je bila pred nedavnim objavljena v reviji British Journal of Psychology. Raziskovalca sta ugotovila, da nadpovprečno inteligentnih ljudi druženje ne osreči tako močno, kot to velja za večino. Nasprotno: ti ljudje so najbolj srečni, če so sami, zato najraje vidijo, da jih drugi pustijo praktično povsem na miru. Do teh ugotovitev sta raziskovalca prišla s pomočjo obsežne raziskave. Vprašalnik, ki sta ga pripravila, je namreč rešilo več kot 15.000 ljudi.
Šlo je za mlajše osebe, stare od 18 do 28 let. Izkazalo se je sicer, da večina sodelujočih ne mara velikih množic. Ko so v veliki skupini, so tako manj srečni kot takrat, ko so v družbi manjšega števila ljudi oziroma peščice bližnjih. Pri najinteligentnejših osebah pa to ne drži: ne le da ne marajo množic, ampak so lahko že precej intimna druženja zanje zelo naporna, zato jih pogosto vidijo kot nujno zlo, ne pa kot nekaj, v čemer bi lahko zares uživali.
Sodobne človeške interakcije precej drugačne od izkušenj (davnih) prednikov
Kanazawa in Li v svoji študiji med drugim navajata »savansko teorijo sreče«. V skladu s to teorijo naj bi bil naš občutek sreče močno povezan z izkušnjami naših davnih prednikov. Če naše okoliščine močno odstopajo od tistih v preteklosti, se lahko pojavi nezadovoljstvo, čeprav se na prvi pogled ne zdi, da je kaj narobe. Tako evolucijski psihologi opozarjajo, da so sodobne življenjske okoliščine pogosto radikalno drugačne od okoliščin, ki so jih bili navajeni ljudje v preteklosti. Ker se človek še ni mogel zares prilagoditi na spremenjene okoliščine, se lahko pojavi kar nekaj težav …
»Nenaravne okoliščine« najmanj moteče prav za nadpovprečno inteligentne ljudi
Ob tem se večkrat izpostavlja fenomen velemest. Ljudje, ki živijo v velemestih oziroma že v malce večjih mestih, so vsakodnevno v stiku s precej večjo množico ljudi kot naši predniki (povprečna lovsko-nabiralska skupnost naj bi bila na primer sestavljena iz približno 150 ljudi, podobno velike »ožje skupnosti« pa so bile značilne tudi za druga zgodovinska obdobja). Vendar pa je po drugi strani v velikih mestih precej manj tistih resnično tesnih stikov in povezav med ljudmi. V mnogih primerih lahko to poveča tveganje za težave, kot je depresija.
Zanimivo pri tem pa je, da so na to nenadno spremembo običajno najmanj občutljivi nadpovprečno inteligentni ljudje. Po mnenju Lija in Kanazawe bi bilo to lahko povezano s tem, da se vrednote in preference najbolj inteligentnih ljudi najbolj razlikujejo od tistega, kar so cenili naši predniki. Najinteligentnejši ljudje naj bi se lažje prilagodili na »nenaravne okoliščine«. Seveda pa je to zgolj del celotne zgodbe. Razlogi, zakaj imajo prav najinteligentnejši ljudje pogosto najraje samoto, naj bi bili namreč precej kompleksni. Med drugim se domneva, da gre za ljudi, ki imajo zaradi svoje inteligentnosti ogromno ciljev, zato lahko (prepogoste) stike z drugimi dojemajo kot motnjo na tej poti.