Mrtve cone so morska področja, v katerih primanjkuje kisika. V večini primerov jih najdemo ob obalah, problem pa je v tem, da te cone povzročaje veliko več kot pa le očitne ekološke probleme na lokalni ravni.

Mrtve cone postajajo vedno bolj nabite z dušikovim oksidom postajajo velika nevarnost Zemeljni atmosferi, saj tudi te pripomorejo k večanju anomalij kot je ozonska luknja.

Volumen teh voda vedno bolj narašča in se pomika od obale k odprtemu morju. Sicer je res, da je trenutno koncentracija N2O v atmosferi majhna, vendar pa lahko povečanje te koncentracije resno načne ozonski plašč in posledično nastane ozonska luknja.


Zato smo tudi tu prišli v začarani krog, kjer ljudje povečujemo količino CO2 ter N2O, kar povzroča večjo kislost morja, ki se odraža v vse večih mrtvih conah, ki pa pripomorejo k onesnaženju, večjih temperaturam morja ter še večjem povečanju kislosti morja.

Povečanje N2O dejansko povzroča padec raztopljene količine kisika v vodi. Če je morsko ravnovesje vzpostavljeno, mikrobi ne proizbajajo toliko N2O, vendar pa padec kisika v vodi pomeni dvig dušikovega oksida, ki ga povzroča ugodna klima za mikrobe in bakterije. Na dejstvo, da mrtve cone nastajajo najprej ob obalah vpliva to, da je voda v plitvini bolj topla, poleg tega pa se meša počasneje kot pa na odprtem morju. Alge začnejo razpadati, to pa so seveda idealni pogoji za nastanek bakterij in mikrobov.