Nekaj mesecev po cunamiju je Yasuo v parkirišču našel mobilni telefon svoje žene. Od takrat naprej je ni prenehal iskati.
11. marca 2011 je Japonsko prizadel močan potres na glavni celini Honšu, ki je sprožil uničujoč cunami. Uničenje je prizadelo velik del severovzhodne obale države, pri čemer je umrlo več kot 19.000 ljudi, tisoči pa so bili razglašeni za pogrešane. Med njimi je bila tudi Yuko Takamatsu, žena Yasua Takamatsuja. Kljub temu da jo je cunami odnesel, Yasuo ne izgublja upanja, da bo našel njene posmrtne ostanke, zato se še vedno potaplja v ocean v iskanju svoje ljubljene.
Da bi jo našel, se je pri 56 letih odločil obiskovati tečaj potapljanja in se podati v globine oceana. Od leta 2013 se je potopil več 100-krat, vendar ji še vedno ni uspel priti na sled. Kljub temu njegova neizmerna ljubezen do Yuko ne -pojenja in ostaja odločen, da jo bo nekega dne našel.
Po poročilu New York Timesa sta se Yuko in Yasuo prvič srečala leta 1988, ko je bila Yuko stara 25 let in je delala v banki 77 v mestu Onagawa. Yasuo je bil takrat vojak japonskih kopenskih sil za samoobrambo, njun nadrejeni pa ju je predstavil. Od prvega dne sta se zaljubila. Yasuo jo je opisal kot blago, z lepo skromno naravo in nasmehom, ki mu je ogrel srce. Yuko je oboževala klasično glasbo in se ljubiteljsko ukvarjala s slikanjem, vendar svojih akvarelov ni pokazala nikomur razen svojemu dragemu možu.
Najti posmrtne ostanke v globinah oceana je izjemno zahtevna naloga, zaradi katere so mnogi Yasua odvračali od iskanja. Iskanje Yuko v prostranosti morja je podobno iskanju igle v senu. Toda Yasuo ostaja neomajen in pravi: “Pri 56 letih sem se odločil naučiti potapljanja, ker hočem najti svojo ženo v morju.”
Iskanje ni lahko. “Pričakoval sem, da bo težko,” pravi Yasuo in dodaja: “In res je težko, vendar je to edino, kar lahko storim. Nimam izbire, kot da nadaljujem z iskanjem. V oceanu se počutim najbližje svoji ženi.”
Nekaj mesecev po cunamiju je Yasuo našel ženin mobilni telefon na parkirišču njenega delovnega mesta. V njem je bilo srce parajoče sporočilo, ki ni bilo poslano: “Toliko cunamija,” je pisalo, poroča The Wrap.
Medtem pa je forenzični patolog Tetsuya Takagi z Medicinske in farmacevtske univerze Tohoku v Sendai razložil usodo teles, ki jih odplavi v ocean. “Če telo odnese morje, je težko napovedati, kaj se z njim zgodi. Nihče v resnici ne ve, kako se premikajo morski tokovi. Če telo potone do določene globine, tam ostane. Če se ujame v ribiške mreže, ga lahko odnese čez Tihi ocean in pristane na Havajih. Telo v vodi postane mehko kot sir, tako da se koža ob dotiku odlušči. V nekaterih primerih pa se prekrije s plastjo t. i. ‘mrtvaškega voska’, ki ga otrdi kot mavčni odtis,” je povedal.
Na podlagi zgodbe Yasua Takamatsuja je bil posnet tudi kratki film, ki je bil predvajan na različnih filmskih festivalih. Dokumentarni film z naslovom “Nowhere to Go but Everywhere” (“Nikamor drugam kot povsod”) sta režirala Erik Shirai in Masako Tsumura.