0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

ZgodbeMarko Slapnik: »Prevajam jezik narave v govorico ljudi«

Marko Slapnik: »Prevajam jezik narave v govorico ljudi«

MORDA VAS ZANIMA

Težko je v le nekaj odstavkih opisati, s čim vse se ukvarja Marko Slapnik, vedno nasmejani gospod, ki vsakogar zlahka začara s svojo pozitivno energijo in širi svoje navdušenje nad naravo in Solčavskim, od koder prihaja. Danes se ukvarja predvsem z doživljajskimi pohodi po Logarski dolini, na katerih poskuša ljudem na različne načine približati naravo in jih naučiti, kako se povezati z okoljem.

- Oglas -

Marko Slapnik je otroštvo preživel v Solčavi, preden ga je življenje odpeljalo v svet. Sprva v srednjo šolo in na faks, pozneje pa na najrazličnejše konce. Zanima ga mnogo različnih področij, od gozdarstva in glasbe do turizma in varovanja narave. Včlanjen je v Interpret Europe, prav tako je član Cipre Slovenija, nekaj časa pa je v okviru Cipra International preživel tudi v Lihtenštajnu. Poleg gozdarstva je pozneje študiral še trajnostni turizem, ukvarjal pa se je tudi z nevrolingvističnim programiranjem. Čeprav danes živi v Mozirju, je še vedno navezan na Solčavsko in še posebno na Logarsko dolino. »Če se le da, poskušam kaj dobrega narediti za ta konec. Vedno imam v enem delčku možganov tudi Solčavsko,« pove z nasmehom na obrazu.

Preplet gozdarstva, glasbe in turizma

»Po študiju gozdarstva, pa tudi že med študijem, sem se ukvarjal z glasbo in se nekaj časa s tem tudi preživljal, zato se mi ni sprva mudilo iti v službo. Potem pa me je kar potegnilo naprej,« začne pripovedovati o začetkih svoje poti. Povabljen je bil k sodelovanju pri projektu, v okviru katerega so razmišljali o povezavi turistične ponudbe v alpskem prostoru. Sam je bil predstavnik Zgornje Savinjske doline. »V tem času sem spoznal podobne ponudbe tudi drugod in me je ta stvar kar potegnila. Ker sem študiral gozdarstvo in se s tem tudi malo ukvarjal, me je enkrat kolegica povabila k sodelovanju pri naravoslovnih dnevih za šolarje in takrat sem se začel malo bolj intenzivno ukvarjati z gozdno pedagogiko – torej z vodenjem otrok po naravi.« Navdih je črpal iz raznih priročnikov, obenem pa razvijal tudi svoje lastne pristope, s katerimi se je naučil naravo približati ljudem. Po končanem projektu je začel delati na področju turizma in razvoja turizma na zavarovanem območju Krajinskega parka Logarska dolina. »To je bila potem moja okupacija kar deset let. Si pa nisem pustil vzeti oziroma se nisem čisto odmaknil od gozdne pedagogike in vodenja. Razvijali in spodbujali smo lokalne turistične vodnike in tudi sam sem malo več vodil po Logarski dolini. Tako sem se imel veliko priložnosti mojstriti v teh vodniških vodah po naravi.«

»Tole je brin, ki ima modre in zelene jagode. Jagode dozorijo le vsako tretje leto. Je pa zelo zdravilen, les pa tudi zelo diši.«

Center Rinka

Logarska dolina je bila prvo zavarovano območje v Sloveniji, ki so ga upravljali domačini, leta 2005 pa je dobila tudi nagrado za inovativno upravljanje, kar je povzročilo naval turizma, ki ga je bilo težko obvladovati. Kot rešitev se je pojavila ideja o centru za obiskovalce, od koder bi ljudi usmerjali tako, da turizem ne bi preveč posegal v vsakdanje življenje domačinov. »Iz teh idej se je rodila zasnova za Center Rinka, kjer smo sodelovali domačini in strokovnjaki. Jaz sem bil ves čas vpet v priprave, potem pa sem prevzel tudi vodenje. Moja glavna skrb je bila vzpostaviti delovanje tega centra, da bi res služil svojemu namenu. Ta center je bil torej odgovor na tisto, kar je bilo takrat treba narediti na Solčavskem, in jaz sem se kar aktivno ukvarjal s tem. Potem ko mi je po petih letih prvi mandat kot direktorju Centra Rinka potekel, sem se pa odločil za samostojno pot.«

- Oglas -
Marko Slapnik
»Tale smreka je zanimiva. Bi si mislil človek, kaj ji pa manjka – saj ima dovolj svetlobe in tu so gozdna tla, da bi lahko rasla, ampak zelo, zelo počasi raste. Smreke in tudi drugi iglavci naredijo vsako leto en venec vej. Če bi prešteli te vence vej, bi videli, koliko časa je rasla. Tale smreka ima zelo goste veje.« Ko preštejemo vence vej, ugotovimo, da je ta mala smrečica stara okoli 50 let. »Sicer so petdesetletne smreke precej debele. To pomeni, da ima tale v resnici zelo slabe pogoje za rast in ta gosta rast pove, kako težko je tule rasti – kako počasi se ta gozd spreminja.«

Poseben dan

Za tem imenom se skriva zasebni zavod, ki ga je ustanovil s kolegoma. »To je zavod za pristna doživetja, s katerim želimo ljudem pokazati oziroma pomagati, da se imajo fajn v naravi. Da vzpostavijo tak pristen stik z naravo pa tudi s kulturno dediščino. To dvoje je zelo prepleteno tu na Solčavskem. Ta doživljajska vodenja in etnoanimacijo smo začeli, ko se je pokazala potreba po tem, da v Logarski dolini začnemo animirati goste. Velikokrat so poslovni gostje imeli npr. dve uri prostega časa, zdaj pa – kaj bomo z njimi naredili? Nismo jim želeli dati tiste klasične turistične animacije ali klasičnega vodenja. Mi smo jih želeli navdušiti nad tem, kar je okoli nas. Za fokus smo si izbrali naravno in kulturno dediščino tega območja in nato skozi igro, skozi animacijo, ki so si jo gostje želeli, prišli do tega, da so na koncu imeli bolj odprte oči in da so bili bolj dovzetni za vsebine prostora.«

Interpretacija narave

Danes ima svoje podjetje, v okviru katerega se ukvarja predvsem z načrtovanjem interpretacije, tematskih poti in interpretacijskih centrov za naravo. Marko Slapnik pravi, da želi ljudem pomagati, da bi se povezali s prostorom okoli sebe. »Želim si delati predvsem na terenu in z ljudmi, zato s kolegi poskušamo to načrtovanje interpretacije, izvedbo poti, centrov in interpretacijskih točk izmojstriti in tudi v Sloveniji pripeljati do nekega nivoja. To me zdaj najbolj motivira, področje dela pa je kar široko. Moj fokus je predvsem na naravi, se pa usmerjamo tudi na področje kulturne, arhitekturne dediščine in še česa.« A kaj sploh je interpretacija dediščine? »Ko smo npr. v Centru Rinka delali razstavo, sem povabil k sodelovanju cel kup strokovnjakov. Velikokrat se pokaže, da takšni strokovnjaki zelo težko pojasnijo neke stvari tako, da bi jih tudi drugi ljudje razumeli. No, in tule vmes je mesto za interpretatorje. Za tiste, ki prevajamo jezik stroke v jezik običajnih ljudi – to je nekakšno poslanstvo interpretacije.« Na vprašanje, kaj torej počne interpret narave, odgovori, da je to zelo težko razložiti na kratko. »Včasih rečem, pa v bistvu je to precej blizu resnice, da prevajam jezik narave v govorico ljudi – da jo bolje razumejo. Da tako, kot jo jaz razumem, poskušam prevesti – za otroke drugače, za upokojence in poslovneže spet drugače – ker vsaka skupina ima nekoliko drugačen način izražanja in razumevanja.«

»Tole je mokovec, bratranec jerebike. Jerebiko pozna veliko ljudi, mokovca pa ne, čeprav je zelo zanimiva rastlina. Na takšnih pecljih raste grozd plodov, zanimiv pa je tudi njegov list, ki je na spodnji strani bel. Marsikdo misli, da je ime dobil zato, ker je spodaj bel. Pravijo, da je dobil ime po tem, ko so te plodove včasih mleli oziroma tlačili in imeli za moko. Ko je bilo premalo žita, med vojno recimo, so žitu dodajali te plodove.«

Logarska dolina je naravni biser, ki ga je treba ohraniti

Ob vprašanju, kaj ima narava na tem območju povedati, se le skrivnostno nasmehne: »Uf, marsikaj.« Poudari, da je treba naravo ščititi, še posebno na območjih, kot je Logarska dolina, kjer množice turistov vsako leto intenzivno presežejo število prebivalcev. »Če bi pustili obiskovalce, da gredo, kamor želijo, to domačinom ne bi bilo všeč. Zato je treba obiskovalce usmerjati.« Na levem pobočju Logarske doline, proti vrhovom Kamniško-Savinjskih Alp, so planinske poti, namenjene turistom, medtem ko na desnem bregu, ki obdaja dolino, tovrstnih poti ni mogoče najti. »Tam je prostor za lovce, za živali pa tudi za kakšnega domačina, ki zaide v naravo. Tovrstna conacija se mi zdi nujna in to se je na Solčavskem skozi zgodovino zaradi interesa domačinov nekako uredilo. Ni še zapisano v prostorskih aktih, a se mi zdi pomembno, da se to upošteva. Te cone morajo biti jasno določene, sicer slej ko prej pride nekdo, ki ima drugačne načrte. In naloga interpretov, pa tudi jaz to čutim kot svoje poslanstvo, je ta, da nekako v teh pogovorih in dogovorih zastopamo naravo. Jaz pomagam, da ljudje razumejo in tudi cenijo to naravno okolje in mu dovolijo imeti neki prostor, ki ni namenjen turizmu.«

»Na tem listu bukve je pa ena ’šiška’. Ta izrastek je nastal zato, ker je osa šiškarica za listno žilo naredila luknjo in tja odložila jajčeca. Potem pa se je bukev odzvala na to. Želela je omejiti to težavo in je naredila takšno kamrico. Tule notri nekje mora biti ličinka ose šiškarice. Iz tega se spomladi razvije ličinka, iz nje pa osa šiškarica.«

Doživljajski pohodi in »igrarije« v gozdu

Marko Slapnik pripravlja gozdne aktivnosti za različne skupine, najbolj pa uživa v družbi otrok. »Z otroki se igramo tako, da skozi igro doživijo in začutijo, da je gozd fajn. To je nekakšen cilj. Da se ne gredo v gozd učit nekih imen rastlin, ampak se igrajo, sestavljajo svoje hiške … Kdaj kakšno stvar povohamo, če je pravi čas, tudi okusimo, se plazimo po tleh, tipamo … V glavnem poskušamo z vsemi čutili zaznati tisto, kar je okoli nas. No, in otroci so za te stvari zelo dovzetni, se imamo vedno zelo fajn. Pomembno se mi zdi, da prisluhneš otrokom oziroma skupini ljudi – kaj jim je blizu. Obstajajo tudi priročniki za vodenje po naravi, kjer so ti pristopi razloženi. Čim več informacij poskušam dobiti od drugih, mora pa človek, ki je vodnik, vsako stvar ponotranjiti in izpeljati nekako po svoje, ker sicer ni pristno. Tako vsako igro poskušam predelati po svoje in nadgraditi glede na ciljno skupino – za otroke je ena stvar bolj zanimiva, z odraslimi pa lahko isto igro, samo z drugačno interpretacijo in drugačnim preokvirjenjem, narediš prav tako zanimivo.«

- Oglas -
»Tole je divja sestrična žajblja, lepljiva kadulja. Lepljiva je zato, ker ima takšno strategijo razširjanja plodov. Ko mimo pride kakšna srna ali zajec, se na kožuh prime tale plod, ki se potem z živaljo prenese na kakšen drug prostor, kjer potem zraste nova rastlina.«

Tematska pot po Logarski dolini

Pot po Logarski je naravoslovno-etnografska pot, ki združuje naravne lepote z dediščino tega kraja. »V zadnjem času se v Logarski dolini ukvarjam z nadgradnjo te poti. Stara pot je bila že zelo nadelana, najbolj pa jo je prizadel še tisti vihar leta 2017 ali 2018 in jo je bilo treba praktično na novo postaviti. Postavili smo jo na starih temeljih z malce drugačnim pristopom, naredili tudi drugačne table. Poudarek želimo dati na živo vodenje, da bodo lokalni vodniki imeli tak pristop, s katerim lahko pomagajo skupini, da sami doživljajo to, kar je okrog. Za turiste je ta pot zelo potrebna, ker bi sicer morali hoditi po cesti, zelo zanimiva pa je tudi za šolarje, ki že prihajajo.«

Tudi nas je odpeljal na vodeni pohod po delčku tematske poti, kjer je urejen tudi dostop za invalide in mamice z vozički. Na turoben jesenski dan ob poti na prvi pogled ni bilo videti posebnih zanimivosti. Alpske cvetlice, ki spomladi in zgodaj poleti rastejo tu, so že zdavnaj odcvetele, pisani plodovi najrazličnejših rastlin pa so prav tako v večini že popadali z dreves in grmovnic. A to pravega interpreta narave ne ustavi! Marko je na vsakem koraku našel kakšno zanimivost in nam predstavil množico različnih rastlin, naključnemu mimoidočemu bolj ali manj nevidnih v zeleni džungli.

NAJNOVEJŠE