Kuba: Karibski raj nostalgije, dima cigar in ritmov salse

O navdušenju nad lepoto otoka nam veliko pove že nekaj stavkov, ki jih je v potovalni dnevnik zapisal Krištof Kolumb, ko je stopil na kubanska tla.

»Nisem še videl lepšega kraja. Ob brežinah rek so bila drevesa, ki jih doma nisem nikoli videl, s cvetovi in sadjem najrazličnejših vrst, v vejah se je slišalo očarljivo ptičje čivkanje, bilo je veliko število palm. Ko sem sestopil s čolna, sem se približal dvema ribiškima kolibama. Ko so me domačini zagledali, so se prestrašili in zbežali. Vrnil sem se na čoln in se peljal daleč po reki navzgor. Ko sem uzrl cvetoče vrtove in zelene gozdove ter slišal ptičje petje, me je prevzela takšna radost, da nisem mogel stran in sem nadaljeval svojo pot. Ta otok je res najlepši kos zemlje, kar ga je človeško oko kadarkoli uzrlo.«

Kuba je tisti del sveta, ki si ga želi obiskati skoraj vsak popotnik. Na biseru karibskih otokov se je čas ustavil že nekje v petdesetih letih prejšnjega stoletja in ravno to deželi daje prav poseben čar. Redke dežele imajo tako razburljivo zgodovino kot Kuba.

Kuba je v zadnjih letih, posebej pa po smrti nesmrtnega Fidela Castra, na široko odprla vrata turistom. Po vsej verjetnosti pa nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Kuba, država v Karibih, ki je petkrat večja od Slovenije, slovi po najboljših cigarah na svetu in belem rumu, je dežela sladkornega trsa in salse.

PREBERITE TUDI

Skriti raj za ljubitelje narave na otoku Cresu, ki ga še ne poznate

Havana

Glavno mesto Havana je za zgodovinarje mlado po nastanku, saj je ustanovitev mesta San Cristobal de la Habana zabeležena v letu 1519, ima pa zelo pestro zgodovino in številne dogodke. Po ustanovitvi mesta s strani konkvistadorja Velazqueza de Cuellarja se je vanj začelo stekati neizmerno bogastvo.

Vzdevek Havane je bil »ključ do Mehiškega zaliva« in priča o tem, kako pomembna je bila lega Havane. V Havani je bila za Špance postojanka za njihove konvoje. Vsaka izmed ladij, ki je bila namenjena proti Evropi in ki je s seboj nosila bogastvo zlata in srebra z juga, se je morala ustaviti v Havani ter počakati, da se jih je nabralo zadostno število. Te ladje so nato proti Evropi spremljale spremljevalne ladje, ki jih pa nikoli ni bilo dovolj in so bile zato večkrat tarča napadov piratov, ki so se združevali v prave piratske združbe. Sčasoma so pirati postali tako močni, da so napadali ladje kar v mestu, prizanesli pa niso niti meščanom. Še danes v zalivu pred Havano ležijo potopljene ladje, katerih bogastvo še ni odkrito. Najstarejša utrdba Castillo de la Real Fuerza priča o tem, da je bila Havana najbolj utrjeno pristanišče Latinske Amerike.

Španska kolonija je bila vse do 19. stoletja, konec kolonialnega obdobja je zaznamovala revolucija, ki pa Kubancem ni prinesla blaginje, saj je sledil zasuk in do konca petdesetih let je Kuba bogato trgovala z ZDA, kamor so izvažali cigare, nikelj in sladkorni trs, v nasprotno smer pa so prihajali med drugim tudi avtomobili in ti so danes ena večjih zanimivosti na otoku. Havano so Američani spremenili v leglo prostitucije, hazardiranja, pranja denarja in organiziranega kriminala. Tako ni čudno, da so obubožani prebivalci z veliko večino podprli Fidela Castra in njegove »bradače«. Komunisti so iz mesta pregnali kazine, gangsterje in prostitutke, niso pa se izkazali kot ekonomisti, zato je Kuba postala popolnoma odvisna od pomoči svojega zaveznika, Sovjetske zveze. To je pripeljalo tako daleč, da v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v trgovini ni bilo mogoče dobiti skoraj ničesar.

Ko je Sovjetska zveza propadla, je pomoč usahnila, devetdeseta leta prejšnjega stoletja so bila za Kubance strahotna. Dobiti ni bilo mogoče ne mila, ne hrane, ne bencina. Ko pa se je tisočletje iztekalo, so se začele stvari obračati na bolje, Kubo so začeli trumoma obiskovati turisti in celotno gospodarstvo se je usmerilo v turizem. Dolgo je veljalo, da je treba otok videti, še preden se Fidel poslovi, kajti potem se bo vse spremenilo, toda dejansko bistvenih sprememb ni opaziti.

Krona vseh kubanskih zanimivosti je prav stara Havana, ki je eno prvih mest, ustanovljenih v Novem svetu. Strnjeno mestno jedro predstavlja srce in dušo Kube. Unesco pa jo je leta 1982 zaradi njene arhitekture in zgodovinskega pomena uvrstil na seznam svetovne dediščine, uličnega kriminala pa skoraj ne poznajo. Omeniti velja mogočno baročno katedralo svetega Krištofa. Kubanski pisatelj Alejo Carpentier jo je opisal kot simfonijo, ujeto v kamen, ameriški pisatelj Ernest Hemingway pa je pripomnil, da lepše stavbe ni mogoče najti v obeh Amerikah. Čeprav, resnici na ljubo, ta nobelovec verjetno ni prav dostikrat stopil vanjo. Videval jo je bolj od zunaj, saj je bila na poti do njegovega najljubšega bara, La Bodeguite del Medio, kjer še dandanes strežejo njegov najljubši koktajl – mojito. Kubanci so zelo ponosni na pisatelja, ki je preživel najlepša leta svojega življenja na tem otoku, zato radi pokažejo vse kraje, kjer se je zadrževal. V starem delu Havane so številni bari, med njimi je najbolj znan El Floridita, kamor je Hemingway zahajal na znameniti daiquiri, in La Bodeguita, kjer so mu stregli s koktajlom mojito. Koktajla sta dva izmed najpriljubljenejših na otoku, v vsakem pa je tudi beli rum.

Salsa barvitih limuzin

Čas se je na Kubi pri avtomobilih ustavil leta 1959, ko se je na Kubi začel komunizem, to je bil čas, ko je Castro prekinil z Zahodom in se naslonil na Sovjetsko zvezo. In nato so prišli trabanti in bolhe in lade ter podobni vzhodnonemški modeli avtomobilov.

Havana ima velik Trg revolucije, kjer je 142 metrov visok spomenik Joseju Martiju, kubanskemu heroju in slovitemu pisatelju, to je hkrati največji spomenik pisatelju na svetu. A skoraj bolj kot za spomenik se turisti zanimajo za starodobne pisane avtomobile.

Po podatkih po Kubi kroži kar 60.000 klasičnih ameriških limuzin, večina njih je v lasti prvega kupca ali njegovega potomca, ker kubanski zakoni omejujejo prodajo komurkoli. Avtomobili so stari in seveda potrebujejo obnovo, a nadomestnih delov ni, zato so se znašli po svoje. V avtomobile so vgradili, kar je pač bilo pri roki, dodali so polno kromiranih dodatkov, platišče in živahne barve. Chevrolet, buick, cadillac ali dodge so limuzine, ki jih srečamo največkrat.

Sprehod skozi številne trge in ulice osrednjega dela Havane je zanimiv sprehod skozi živahen mestni utrip, poln Kubank v tradicionalnih živahnih barvah oblačil in s cigarami v ustih.

Med prebivalci Havane je precej priljubljena štiri kilometre dolga pešpot ob Havana Bayu, ki se imenuje El Malecón. Na tej pešpoti se prebivalci sprehajajo sami s svojimi mislimi ali pa v družbi. Proti večeru je sprehajalcev več, saj uživajo, ko se sonce spušča z gradu Morro čez celoten zaliv. Vsem pa je skupna še ena stvar – uživajo v svežem morskem zraku ter občasno nenavadno močnem vetru in valovih. Med sprehodom po El Malecónu od stare do nove Havane lahko vidite, kako okoliški prebivalci lovijo ribe za večerjo, otroke, ki se igrajo v valovih, zaljubljence in tudi prijateljice noči.

Hemingway

Hemingway je ljubil Kubo in Kubanci so ljubili Hemingwaya. Turisti obiskujejo ribiško vasico Cojimar, od koder se je podajal na ribolov in kjer je dobil navdih za svojo novelo Starec in morje, njegovo vilo Finca Vigia, hotel Ambos Mundos (soba 511), kjer je nekaj časa živel, in vse bare, kjer je popil na hektolitre koktajlov in pokadil na tisoče cigar. Njegov hedonistični življenjski slog je še razlog več za njegovo priljubljenost med Kubanci, ki so tudi sami veliki uživači.

Hišo v Cojimarju je zapustil kubanskemu ljudstvu, potem ko je bila zapuščena in zaprta več let. Na Kubi je živel več kot dvajset let, v Havani je napisal roman Komu zvoni, v Cojimarju pa zgodbo Starec in morje, za katero je tudi dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Sam je preživel številne dni na morju v družbi ribičev in občasno tudi gostov. Njegova barka El Pinar je na ogled na njegovem posestvu, kjer pa sameva bazen, v katerem so plavale hollywoodske zvezdnice, kot je Ava Gardner.

Santiago de cuba

Na drugi strani Kube leži drugo največje mesto na otoku – Santiago de Cuba. Mesto je neposredni tekmec s Havano. No, vsaj kar se tiče umetnosti. Mesto imenujejo tudi zibelka revolucije, saj so se v petdesetih letih prejšnjega stoletja prav tu izkrcali Castrovi uporniki. Z enega od balkonov je na novo leto 1959 Castro razglasil zmago revolucije. Ker leži mesto na vzhodu države, ima več primesi karibske kulture, ki se odraža v arhitekturi, kuhinji in mešanju narodnosti. Tudi Santiago de Cuba je na seznamu svetovne dediščine, predvsem zaradi gradu San Pedro de la Roca, s katerega je čudovit pogled na zaliv. Znamenitost mesta je tradicionalni karneval, ki se dogaja v juliju in prinaša obilo glasbe in plesa.

Kubanke – najboljše cigare na svetu

Znamenitost Kube so cigare. Tobak je prvi prinesel v Evropo Krištof Kolumb, z njim pa se je sam seznanil na Kubi, kjer je videl, kako domačini kadijo drobne zvitke suhega listja. Skozi stoletja je tobak dobil svoje občudovalce, seveda pa tudi svoje sovražnike. Res je, da so prve cigare, kot jih poznamo danes, naredili v Španiji v začetku 18. stoletja, narejene pa so bile iz tobakovih listov, ki so prispeli s Kube. Kmalu zatem so prve tovarne cigar ustanovili na Kubi, saj so ugotovili, da suhi listi s potjo izgubijo aromo. Že več kot stoletje pomenijo kubanke vrhunec užitka pri kajenju, saj so najboljše narejene ročno, s tem pa obdržijo kakovost.

Kubanske cigare predstavljajo 80 odstotkov svetovnega trga, pri čemer so ZDA zaradi embarga na kubanske proizvode vse od leta 1962 izvzete. Okus tobaka je odvisen od podnebja – biti mora vlažno in toplo – in vrste tal. 

Najbolj znani nasadi na Kubi so v pokrajini Pinar del Rio. Najbolje prodajana blagovna znamka je še vedno Montecristo, med najdražje cigare na svetu sodi znamka Cohiba, ki je bila v šestdesetih letih ustanovljena na Kubi. Njihova škatla cigar stane več kot 700 evrov oziroma 33 evrov na cigaro. Slovijo po močnem okusu in sodijo med tri najboljše cigare na svetu. Hkrati je bila to najljubša znamka cigar Fidela Castra.

Trinidad

Trinidad očara vse. Je majhno kolonialno mesto, kjer so živeli baroni sladkornih plantaž, pravijo mu tudi muzej na prostem. V preteklosti je veljal za središče trgovanja s sladkorjem in sužnji, danes pa so občudovanja vredne kolonialne hiše pastelnih barv, ki imajo velika vhodna vrata, v katera so vdelana manjša za lažje odpiranje. Okna so nad tlemi in brez stekel, tla po mestu pa tlakovana. Čudovit in na neki način srhljiv je ogled muzeja, ki ne prikazuje samo življenja kolonialistov, temveč tudi zgodbe sužnjev, ki so jih na ladjah prevažali iz Afrike.

Che guevara

Che je opevan v številnih pesmih, idealiziran v filmih, s svojimi sanjami o svetovni revoluciji in povrh še s postavnostjo je postal obraz ljudskega upora, tudi na majicah.

Che se je pridružil Kubancu Fidelu Castru, ki je vodil skupino, imenovano 26. julij, leta

1956 se je 82 pripadnikov te skupine, med katerimi je bil tudi Che, na krovu ladje Granma iz Mehike odpravilo na Kubo. Po izkrcanju se je začelo triletno vojskovanje, ki se je končalo z zmago Fidela Castra nad Batisto v začetku leta 1959.

Čeprav je bil Che Guevara že znan kot komunist, pa je Castro trdil, in to še nekaj mesecev po prevzemu oblasti, da sam ni komunist in da skupina 26. julij ni komunistično gibanje. Che je postal svetovna revolucionarna ikona. Za gibanje so značilne brade, ki so jih nosili Castrovi gverilci, tudi Che, zaradi česar se jih je prijelo ime Barbudos, bradači.

Na koncu sta se Castro in Che razšla, le-ta je umrl nasilne smrti v Boliviji. Šele po njegovi smrti so na plan začela prihajati druga dejstva, ki ga niso več prikazovala kot idealističnega romantičnega revolucionarja.

Guantanamo

Na Kubi ostajajo zaprta le ena vrata, v Guantanamo, ameriško oporišče in koncentracijsko taborišče na skrajnem jugovzhodu otoka. Če se bo nekoč kateri izmed bodočih ameriških predsednikov odločil zapreti in Guantanamo Bay vrniti Kubi, ki jim ga je bila prisiljena dati v najem leta 1903, bi to pomenilo še eno destinacijo lepih tropskih plaž in neobičajne zgodovine ter posledično veliko obiska turistov. Ogledi nekdanjega ameriškega oporišča in zapora za domnevne islamske skrajneže bi bili nedvomno ena najbolj privlačnih destinacij rajskih plaž. Danes žal še vedno ostaja kot simbol mučenja muslimanskih zapornikov.

Rojstni otok salse

Salsa je nastala kot rezultat različnih latinoritmov. Ime izvira iz španske besede, ki pomeni omaka. V začetku 20. stoletja se je na Kubi pojavil ritem, imenovan »son«, ki je zaznamoval in vplival na skoraj vse ritme tistega časa. V času revolucije, ki jo je vodil Fidel Castro, se je veliko pevcev, skladateljev in glasbenikov odločilo ostati na Kubi, veliko pa jih je odšlo tudi v New York, kjer se je kubanska glasba prepletla s portoriško različico in ameriškim jazzom. Tradicionalnim karibskim inštrumentom so se pridružile trobente. Vpliv newyorške kulture je močno zaznamoval salso, kar je vidno še danes v značilnem slogu plesanja. Salsa je doživela pravi komercialni vzpon in se je v osemdesetih letih razširila po vsej Ameriki ter tudi drugod po svetu. Kubanska salsa ali, kot ji pravijo na Kubi, casino je odraz zgodovine in načina življenja v njenem okolju: afriških, francoskih ter španskih korenin, pomešanih z »moderno« Kubo. Casino ne temelji na zapletenih koreografijah, ampak na zabavni igri med moškim in žensko, polni »sabrosure«, sočnosti, ki se odvija prek kubanske glasbe.

Rajske plaže

Varadero je najbolj znano turistično naselje na Kubi. Po podatkih kar tretjina vseh tujih turistov biva v Varaderu, ki leži na ozkem polotoku ob obali Atlantskega oceana s plažo iz povsem bele mivke. Zaradi nenehnega valovanja morja na plaži ni koral, zato je Varadero prva izbira popotnikov. Svoje dodajo še »all inclusive« hotelski resorti, v katerem so ves dan na voljo znameniti kubanski koktajli, cube libre, mojiti, daiquiriji …

A najlepša karibska plaža je nedvomno Playa Giron. To je slovita plaža v Prašičjem zalivu, kjer je leta 1961 ameriški predsednik Kennedy med hladno vojno želel na kolena spraviti voditelja Fidela Castra, a namesto njega umoril 114 nedolžnih domačinov, med njimi tudi otroka. Na dnu morja je ogromno razbitin ameriških ladij. 

Splošno o kubi

Velikost: 109.884 km²
Število prebivalcev: 11,5 milijona
Uradni jezik: španski
Vera: večinoma krščanstvo
Glavno mesto: Havana
Uradna valuta: konvertibilni peso

Zakaj na Kubo:kubanske cigare in rum, polja tobaka in sladkornega trsa, čudovita tropska narava, čudovite plaže in čisto tropsko morje, stari ameriški avtomobili, tropske rastline, polne sočnih sadežev