Večna Treblinka, človekov odnos do živali in holokavst, izpod peresa čutečega zgodovinarja, predavatelja, pisatelja in filozofa Charlesa Pattersona. Knjiga, ki ne obsoja in ne kaže s prstom, temveč zelo jasno in natančno opisuje zgodovinska dejstva, način in okoliščine, ki jih je človek izkoristil in ustvaril umeten prepad med seboj in živalmi, ter začel »vladati« po načelu »močnejšemu je vse dovoljeno«.
Z udomačitvijo oziroma izkoriščanjem živali pred več kot 10.000 leti, je človek živalim odvzel evolucijsko svobodo, gensko neodvisnost in jih podvrgel na milost in nemilost svoji muhavi naravi in domišljiji.
Zasužnjevanje oziroma udomačevanje živali, je najprej vplivalo na človekov odnos do ujetih živali, kasneje pa, kot jasno priča tudi zgodovina, na odnos med ljudmi. V človeku se je porodila oblastnost, ko je domišljavo spoznal, da si v odnosu do živali lahko privošči prav vse, zato si je ustvaril razumsko podlago, na kateri temeljijo mnogi družbeni in politični dogovori.
Ko se je izkoriščanje živali razširilo in postalo sestavni del naravnega reda, se je začel podoben odnos uveljavljati tudi pri obravnavanju drugih ljudi. Nasilje nad živalmi je povzročilo nasilje nad ljudmi.
»Zaradi zaničevalnega odnosa do živali jim je človek lahko pripisal lastnosti, ki jih ni maral pri sebi; pri primerjanju z živalmi je poudaril svoje všečne lastnosti in ravnanje, po katerih se domnevno izrazito razlikuje od živali, in s tem lažje potrjeval svojo človečnost. Človek je živalim pripisoval tiste naravne vzgibe – divjost, požrešnost in spolnost –, ki so ga najbolj motili pri samem sebi, čeprav se s predstavniki svoje vrste ne vojskujejo divje živali, temveč človek, ki tudi več je, kot je dobro zanj, in je spolno dejaven vse leto.«
Velika ločnica med človekom in nečloveškimi živalmi je upravičevala in še naprej upravičuje lov, mesojedstvo, opravljanje poskusov na živalih in vse vrste surovosti, ki jih lahko izvajamo nad živalmi.
Patterson zapiše, da ga je k temu, da je vztrajal in dokončal knjigo, spodbujalo prepričanje Alberta Camusa, »da je pisatelj poklican, da govori v imenu tistih, ki se sami ne morejo zagovarjati«, sama pa dodajam, da je to moralna dolžnost vsakega izmed nas. Pravico do apetita, tradicije in okusa postavljamo pred pravico nečloveških bitij do lastnega življenja. A tako kot je nam pomembno lastno življenje, ni živalim nič manj pomembno njihovo.
»Vnuki nas bodo nekega dne vprašali: kje ste bili med množičnim morjenjem živali? Kaj ste storili, da bi se ti grozoviti zločini končali? Ne bomo se mogli znova izgovarjati, da nismo vedeli za to.« Helmut Kaplan
Jadranka Juras, foto: osebni arhiv
