Nekateri kiti lahko posnemajo glasove ljudi, kažejo novi podatki raziskave, ki še posebej poudarja vokalno oponašanje ene vrste kita. Že marsikdaj prej so opazili, da znajo kiti posnemati človeške glasove, zdaj pa se sprašujejo, če bodo nekdaj ti veliki sesalci morda znali celo govoriti.
Beli kit z imenom Noc zna kopirati zvoke ljudi tako dobro, da so raziskovalci celo mislili, da v daljavi slišijo pogovor ljudi. Potapljač, ki je delal z Nocom, je enkrat celo izplaval ter vprašal: »Kdo mi je rekel, naj grem ven?« Izkazalo se je, da je bil to glas Noca.
»So zelo glasne živali,« pravi glavni avtor poročila Sam Ridgway iz Nacionalne fundacije morskih sesalcev. Povedal je še, da Noc ni bil prvi, ki je kopiral človeške glasove. Leta 1979 se je nekaj podobnega zgodilo v akvariju v Vancouvru. Tedaj so bili raziskovalci prepričani, da je kit izrekel svoje ime in spuščal zvoke, ki so zveneli kot popačena nemščina ali ruščina.
Radi bi se pogovarjali
Študija je opisana v zadnji številki revije Current Biology in je pokazala tudi razpon ritma v vokaliziranju Noca, da je bilo primerljivo s človeškim govorom. Temeljne frekvence v glasovih kita so bile prav tako v istem območju človeškega govora in nekaj oktav nižje od običajnih zvokov kita. Ridgway je povedal, da je Noc dolga obdobja preživel v tesnem stiku z ljudmi, jih poslušal tako nad kot pod gladino vode. »Kit je pogosto slišal govor potapljačev preko podvodne komunikacijske opreme,« je nadaljeval. »Mislim, da imajo živali, ki so vokalne, rade povratne informacije.« Zato naj bi se najverjetneje tudi trudili ‘pogovarjati’.
Noc pa se je moral precej potruditi, da je spuščal take zvoke. Raziskovalci pojasnjujejo, da je kit moral spremeniti pritisk na svoje nosne poti, hkrati pa tudi prilagoditi mišice. Noc, ki je po 30 letih na Nacionalni fundaciji morskih sesalcev žal preminil, je prenehal posnemati človeški govor, ko je presegel starost treh ali štirih let, je povedal Ridgway, ki je tedaj predstavil novice na znanstveni konferenci, vendar njegovo delo ni dobilo financiranja in se je izgubilo v množici raziskav do pred kratkim, ko so mu sodelavci svetovali, naj objavi podatke.
Bi jih učili govoriti?
Obstaja nekaj možnosti, zakaj je Noc kot mladenič prenehal oponašati človeške glasove. Prva je, da so hormonske spremembe, povezane s spolno zrelostjo, zmanjšale kitovo željo po posnemanju. Drugi razlog je, da bi lahko zanimivost tega zanj preprosto izgubila čar. Ridgway je pojasnil, da so kita med drugim usposobili za akustično interakcijo z njimi (za slušni test in ugotavljanje reakcijskega časa). V tem novem delu se je odzival z glasovi. Ti odgovori so lahko omejili njegov interes za človeški govor.«
Zdaj že pokojni William Schevill iz Muzeja primerjalne zoologije na Harvardu je bil prvi, ki je dokumentiral spontane človeške glasove belega kita. Schevill in kolegica Barbara Lawrence sta opozorila, da njihovi klici včasih zvenijo kot množica otrok, ki kriči v daljavi. Ugotovitve odpirajo možnost učenja govora belih kitov, vendar pa ta prizadevanja ne bi bila smiselna, pravi Ridgway. »Rade volje in zlahka se učijo in mislim, da bi se lahko naučili veliko zvokov, vendar ne vem, če bi s tem kaj pridobili.« Lepo je slišati, da obstaja še kak znanstvenik, ki ne bo delal nesmiselnih poskusov na živalih.
