Eva Žontar: »Pogum ni, da te ni strah. Pogum je, da znaš strah sprejeti in ga opazovati, dokler ga dobro ne poznaš.«

Le pred nekaj dnevi smo se z Evo Žontar pogovarjali o njenem življenju, v nedeljo pa nas je pretresla novica, da je v snežnem plazu na gori Alpamayo v Peruju je v nedeljo umrla 27-letna Slovenka Eva Žontar iz Litije. Preden se je podala na svoje življenjsko potovanje, je z nami sodelovala tudi kot sodelavka pri nastajanju revije Bodi eko. Draga Eva, počivaj v miru.

Spodaj objavljamo naš zadnji pogovor, ki bo morda navdih tudi za koga izmed vas, ki boste prebrali intervju.

»Potovanja nas naredijo skromne. Ugotovimo namreč, kako majhen košček sveta v resnici zasedamo,« je nekoč zapisal Gustave Flaubert. Pri marsikom strah pred neznanim pretehta. Odpovemo se možnosti, da bi doživeli nekaj drugačnega – da bi izbrali avanturo, ki lahko rani, namesto monotonije, ki ubija. Za Evo Žontar tega ni mogoče reči. Pred skoraj dvema letoma se je podala na pot v neznano. S kombijem se je odpravila na potovanje po Južni Ameriki, ki še kar traja in traja. Mlada popotnica, po izobrazbi sicer diplomirana biologinja, ki je z dodatnim spletnim izobraževanjem v okviru priznane ameriške univerze Cornell uspešno pridobila tudi Plant based Nutrition Certificate, avtorica knjige Simpl sladice, je zamenjala navidezno udobno življenje za raziskovanje sveta, ki pogosto prisili v to, da raziščemo sebe. Svoje izkušnje deli na priljubljenem blogu in na Facebooku, pod psevdonimom Evkaliptus. Kot nekje zapiše: »Ker kaj je najbolj strašljivo, kar se nam lahko zgodi? Na koncu vedno smrt – in ta pride itak. Zate, zame, vsi umremo. Če bi se tega bolj zavedali, bi marsikatero odločitev v življenju sprejeli drugače. Marsikdo bi živel drugače, manj dal na mnenja drugih, več tvegal … in se posledično manj bal smrti. Ah, življenje je lepo!« Z Evo smo se pogovarjali o njenih popotovanjih, o pogumu in strahovih, o življenju v kombiju, ženskih solo popotnicah, stroških na poti, o zdravem življenju ter o najpomembnejših življenjskih lekcijah – tistih, ki jih ne usvojimo na nobeni uradni izobraževalni ustanovi.

Lahko morda za začetek na kratko opišete, kako se je rodila/rojevala ideja o potovanju in koliko priprav je bilo potrebnih, preden ste se lahko zares odpravili na pot? Kje vse ste že bili doslej?

Že v srednji šoli in med študijem sem kar dosti potovala, ampak to so bila taka »klasična« potovanja z nahrbtnikom, za dva tedna, mesec, največ dva. Moje prvo potovanje je bilo po Turčiji, potem so sledili Indija, Peru in Bolivija, Balkan, Kostarika. V Maroku sem bila devetkrat, ker sem se šla vsako zimo za vsaj dva tedna naužit sonca in najest dobrih pomaranč. Pozneje sem bila kar dosti tudi v Španiji, v plezališčih.

Južna Amerika me je od vseh koncev sveta najbolj klicala, nekako naravno se mi je zdelo iti sem. Že ko sem šla, sem vedela, da si želim tukaj ostati. Kombi je prišel spontano, kot podaljšek tega klica po svobodi. Urejanje kombija je bilo pravzaprav edina prava priprava na to potovanje, kar se tiče same poti in načrtov za prihodnost, je bilo vse popolnoma odprto in spontano. Nisem vedela, za koliko časa grem in kaj natanko bom tu počela, preprosto sem sledila instinktivnemu klicu po tem, da grem. Ni mi žal.

Eva Žontar huayhuash

Verjetno mnogi vsaj občasno razmišljajo o tem, da bi naredili oster rez v rutino, ki so je vajeni, in nekako »začeli na novo«. Kaj je po vašem mnenju tisto, zaradi česar le redki posamezniki zares izživijo te fantazije? Pogum? Naključje? Kaj je bilo v vašem primeru tisto, kar vas je najbolj motiviralo za to, da se odpravite na pot? Ker verjetno je pri takšnih odločitvah vedno prisoten tudi strah pred neznanim.

Prav ta strah pred neznanim in nepredvidljivim je po mojem mnenju tisto, kar ljudi zadržuje, da bi živeli svoje sanje. Jaz vedno pravim, da pogum ni, da te ni strah. Pogum je, da znaš strah sprejeti in ga opazovati, dokler ga dobro ne poznaš. Nekako se »spoprijateljiš« z njim in tako te ne paralizira več. Lahko nas je strah, pa kljub temu počnemo pogumne stvari. Seveda, ob ostrem rezu v rutino um vedno začne govoriti: Kaj pa če mi zmanjka denarja? Kaj pa če se mi na poti kaj zgodi? Kaj pa če me kdo ugrabi? Kaj pa če ostanem brez doma? Um zgrabi panika in težko je presekati, strah nas lahko v tem primeru popolnoma preplavi in ohromi. Le redko se zavedamo, da bi se lahko spraševali tudi ravno obratno: Kaj pa če mi uspe? Kaj pa če bo to najboljša odločitev v mojem življenju? Kaj pa če bom občutil/-a tako srečo kot še nikoli? Ne verjamem v naključja, vsak od nas ima v svojem življenju cel kup »signalov« in spodbudnih sporočil, v katero smer naj gremo – samo od nas samih je odvisno, ali jih bomo videli in se nanje odzvali.

Ponekod v tujini so se že močno razširile t. i. mini hiške, medtem ko smo v Sloveniji večinoma še močno navajeni na precej veliko površino svojega bivalnega prostora. Vi ste naredili še korak dlje, saj vaš dom predstavlja kombi. Kako je živeti na tako majhni površini? Verjetno to prinaša tako izzive kot tudi veliko prednosti?

Super je. Nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločila za ta korak, prav tako ničesar ne pogrešam. Je pa res, da se premikam po sezoni – pozimi na primer ne bi mogla v kombiju živeti v Patagoniji. Ampak hkrati je ravno to prednost kombija, da ga lahko premakneš, kadar ti kraj ne ustreza več. Več prostora, kot ga ima kombi, ne potrebujem, ker sem tako ali tako večino časa zunaj. Poleg tega mi je bil od nekdaj všeč manjši bivalni prostor, bolj udobno se počutim v majhnih prostorih. Morda bo kdo rekel, da zato, ker sama živim v njem, pa ni čisto res. Srečujem ogromno družin z dvema, tremi, celo štirimi otroki, ki potujejo v vozilih. Bivanje na tako majhnem prostoru ima ogromno prednosti, od ekonomskih pa do tega, da te bolj poveže z okolico, z letnimi časi, vremenom, z ljudmi.

PREBERITE TUDI:  Prenovljena trgovina Sanolabor v Cityparku

Eva Žontar

Če se ne motim, ste bili kar nekaj časa presnojedka … Se je to na potovanju kaj spremenilo? Če še vedno vztrajate – ste imeli na poti zaradi tega kdaj težave ali je takšen način prehranjevanja pravzaprav celo bolj praktičen?

Tudi na poti sem ostala večinoma presnojedka, čeprav bi ob tem poudarila, da ne gre toliko za »vztrajanje« kot za to, da pač jem tako, kot mi najbolj ustreza. V bolj tropskih državah, kot so Kolumbija, Ekvador, Peru, je to s tehničnega vidika zelo preprosto. Je pa bolj težavno s socialnega vidika, ker so ljudje velikokrat užaljeni, če jih zavrneš. Tam imajo močno kulturo druženja ob hrani. Smešno, da je bolj proti jugu, v Argentini in Čilu, to zaradi bolj evropske kulture bolj preprosto, a je po drugi strani manj tropskega sadja in hrana ni tako poceni. A nimam težav, trenutno sem v Argentini in večinoma jem presno, seveda pa si ne zapletam življenja. Se prilagodim, predvsem pri gorskih ekspedicijah jem veliko polente, ovsenih kosmičev in slanih arašidov, ker se v gorah stvari pač delijo in hkrati s seboj ne moreš tovoriti zaboja banan.

Kaj pa prehranjevalne navade v deželah, ki ste jih (doslej) obiskali? Kaj so na primer bistvene razlike v primerjavi s Slovenijo? Ali pa je tudi tu globalizacija že naredila svoje?

Južna Amerika je tako ogromna celina, da si težko predstavljaš, če je ne prepotuješ s svojim vozilom. Zato so tudi razlike med državami ogromne. Kulinarika se spreminja že znotraj države same – vedno se največja razlika opazi med obalo, Andi in džunglo. Obstajajo določene »tipične« jedi vsake države, na primer arepas (koruzne debele palačinke) v Kolumbiji, cevichocho (prigrizek iz pražene koruze, posebne vrste boba in čebule) v Ekvadorju in morski prašiček v perujskih Andih. Bistvena razlika s Slovenijo se mi zdi morda v načinu, kako vidijo prehranjevanje. Zanje je to res socialen dogodek, nihče ne gre sam na kosilo – govorim predvsem o zgoraj omenjenih treh državah (pa tudi tam to v večjih mestih ne velja povsem), v Čilu in Argentini je kultura prehranjevanja zaradi zgodovine teh dveh držav praktično evropska. Seveda imata tudi Argentina in Čile svoje tipične jedi. V Argentini, kjer sem trenutno, vsi okrog mene jedo dulce de leche in pijejo mate.

Eva Žontar

Lahko morda opišete, kako je videti vaš povprečni dan? Če kaj takega za vas sploh obstaja, seveda. Verjetno je velika razlika že med dnevi, ko ste večinoma na poti, in dnevi, ko ste bolj »na mestu«?

Ja, svoje dneve bi razdelila bolj na obdobja. Najraje se ustalim na enem mestu za dolgo časa in takrat »padem« v sebi najljubšo rutino, ko zjutraj telovadim in izvajam jogo, potem si privoščim dolg zdrav zajtrk, se za uro ali dve posvetim delu, popoldne pa gremo z družbo plezat, hodit v naravo ali odkrivat še nepoznane kotičke. Zvečer rada berem, delam na računalniku, pišem. Znotraj tega je potem ogromno variacij, odvisno od vremena in tega, v kakšnem obdobju se nahajam. Trenutno se na primer pripravljam na odhod proti Peruju in sem ravnokar preživela kar hudo nesrečo z avtom, tako da med jogo, plezanjem in delom na računalniku vsak dan nekaj ur posvetim popravilom avta. Ko bom v Peruju, se bom na primer več posvečala goram, na poti do tja pa bom zagotovo manj telesno aktivna in bolj sedeča, ker je treba narediti 5000 kilometrov. Potem imam tudi obdobja, ko »grem en krog« po državi in jo spoznam z bolj popotniškega vidika – takrat vsak dan spim drugje, obiščem znamenitosti, se sprehodim po lepih delih mesta … Res različno, odvisno, kako se počutim in kakšne so okoliščine.

Kako se ljudje, ki jih srečujete, odzovejo na vašo zgodbo? Se morajo ženske, ki potujejo same, še vedno soočati z veliko predsodki ali se je svet vendarle vsaj malce spremenil?

Včasih se mi zdi, da smo iz tega naredili veliko večji »živžav«, kot je v resnici. Ne soočam se s predsodki, ker sem ženska. Ravno obratno, to mi je do zdaj prinašalo same prednosti. Kot solo popotnici se mi ljudje bolj približajo, vsi nekako bolj skrbijo zame, me sprejmejo kot svojo hčer, sestro. Seveda me velikokrat vprašajo, če me ni nič strah potovati sama, morda bi to lahko šteli kot nekakšen stereotip – da je svet za ženske bolj nevaren. Meni se ne zdi. Odprtega duha, z dobrimi nameni in iskrenim nasmehom se ti svet odpre in nasmehne nazaj, ne glede na spol. Dodala bi še, da srečujem ogromno žensk, ki potujejo same – s kolesi, peš, na motorju, v avtomobilu. Imam prijateljice, ki v okviru ekspedicije po več tednov brez vsakega stika s svetom preživijo na ledeniku, osvajajo najtežje gorske vrhove, na presni hrani in z dvema otrokoma pretečejo tekmovanje iron man, obkrožijo svet z jadrnico. Če nas ženske kaj omejuje, potem smo po mojem mnenju to me same.

PREBERITE TUDI:  Bioplinarna v Ilirski Bistrici deluje v skladu z zakonodajo

Eva Žontar

Nenapisano pravilo bontona narekuje, da se o denarju ne sprašuje, vendar ob zgodbah, kot je vaša, verjetno mnogi pomislijo tudi na ta vidik. Tako da bom prekršila to nenapisano pravilo in vseeno vprašala, kako vam uspe med potovanjem pokrivati osnovne življenjske stroške.

Preprosto. Prvič zato, ker nimam veliko stroškov, pravzaprav so enaki ali nižji, kot če bi ostala v Sloveniji. Ne plačujem najemnine za stanovanje, ne odplačujem kreditov, s solarnim panelom je elektrika zastonj, ne plačujem vode. Moji stroški so hrana in gorivo, kadar se premikam. Izjema so večji stroški, kadar je treba kaj popraviti na avtu. Na poti ves čas delam prek računalnika – prevajam, pišem, lektoriram, svetujem v zvezi s prehrano. Ko se bo to obdobje internetnega dela enkrat zaključilo, pa imam tudi že veliko idej, s čim bi se rada preživljala.

Delujete kot oseba, ki prekipeva od zdravja, tako v fizičnem kot v duševnem smislu. Kakšen je vaš »recept«?

V fizičnem smislu prisegam na polnovredno rastlinsko prehrano, že več kot deset let ne jem živil živalskega izvora in predvsem sveže sadje, zelenjavo, oreščke, semena. Hkrati sem veliko telesno aktivna: vsako jutro telovadim, izvajam jogo, veliko plezam in se gibam v naravi. Vse to mi gotovo pomaga, da se telesno izvrstno počutim, seveda pa je pomemben tudi mentalni del. Pri sebi vidim, da je za pravo srečo res pomembno, da preživljamo čas sami s sabo, da dobro poznamo svoje želje in svojo naravo ter smo prisotni v trenutku. Meditiramo, če želite temu tako reči. Iz tega izvira vse – bolj lahko sledimo samim sebi in bolj smo to, kar smo, bolj v svoje življenje privabljamo situacije in osebe, s katerimi se vzajemno bogatimo, rastemo in smo srečni. Zanimivo mi je opazovati tudi, kako sta fizični in mentalni del pravzaprav zelo povezana. Če smo zadovoljni, sproščeni in srečni, spontano tudi jemo bolj zdravo in se rajši gibamo. In obratno, kadar smo pod stresom in nas kaj teži, se radi zatečemo v čustveno prehranjevanje in nam ni do telesne aktivnosti.

Eva Žontar kolumbija_plezanje

Po izobrazbi ste biologinja, ukvarjali ste se tudi z virtualnim svetovanjem glede zdrave prehrane, kar je pri nas še precej neznan koncept. Kakšna je bila ta izkušnja? Se vam zdi, da obstaja nekaj takšnega, kot je »optimalna prehrana« za vse ljudi? Kakšne bi bile vaše osnovne smernice, napotki, ko gre za zdravo prehranjevanje?

Rastlinsko prehrano sem na prvem mestu vedno cenila zaradi njenega etičnega in naravovarstvenega vidika, zato sem res uživala v tem, da sem lahko ljudem pomagala na poti tja. Pomemben del tega je, da je takšna prehrana zdrava, ker se sicer na dolgi rok ne obdrži. Ja, prepričana sem, da obstaja optimalna prehrana za vse ljudi – ne bom rekla, da je to veganstvo, vsekakor pa polnovredna prehrana, ki temelji na živilih rastlinskega izvora in vsebuje čim manj procesiranih živil. Veliko sadja, zelenjave (predvsem zelenolistne), stročnic – to, s čimer se pravzaprav strinjajo praktično vsi resni nutricionisti. To bi bile tudi moje osnovne smernice: naj vsaj večino prehrane zavzemajo rastlinska živila v čim manj predelani obliki, hkrati pa še to, da v hrani uživajmo, jejmo, kadar smo zares lačni, in ne pod stresom.

Eva Žontar

Nam zaupate še kakšno posebej zanimivo dogodivščino s poti? Lahko pozitivno izkušnjo, lahko pa seveda tudi takšno, ko ste se znašli v malce manj ugodni situaciji. Verjetno lahko iz slednjih, z malce distance, pogosto potegnemo precej bolj dragocene lekcije?

Joj, toliko je zanimivih dogodivščin. Pozitivnih in negativnih, kot jim radi rečemo – ampak kot ste že namignili, v resnici niso ne eno ne drugo. Iz vseh lahko nekaj potegnemo in prav v tem menjavanju »dobrih« ter »slabih« stvari se najlepše zrcali resničnost, ki je – da se vse spreminja in nič ne traja večno. V danem trenutku ne vidimo celotne slike in včasih manj prijetne stvari vodijo do prijetnih. En primer s poti: pred kratkim sem zletela s peskaste ceste, kombi se je dvakrat obrnil čez streho in prvih nekaj minut po tem, ko sem se prepričala, da sem živa in cela, sem bila prepričana, da je konec moje dogodivščine po Južni Ameriki. Potem se je začelo vse sestavljati skupaj, kot po čudežu se je mimo pripeljal džip (bilo je sredi ničesar, sredi patagonske stepe) in pozneje sem se prav zaradi te nesreče zbližala z nekaterimi zelo posebnimi osebami v svojem življenju. Potovanje sem imela priložnost doživeti še na drugačen način, kot če bi samo nadaljevala pot proti Peruju, kot je bil cilj pred nesrečo. No, ta cilj ostaja, le da se je prestavil za kakšna dva meseca.

Načrti za naprej? Ima vaše potovanje končni cilj? Zdi se, da ste skorajda poosebitev tiste znane misli, da je pot tista, ki šteje.

Želim si ostati v Južni Ameriki, dokler bom imela ta lep občutek pri srcu. Trenutno sem v zadnjih popravilih avta po nesreči (tole vam pišem iz mehanične delavnice), potem pa grem plezat na sever Čila in pozneje v Peru. Za naprej še nisem čisto odločena, se pa želim nekje ustaliti za malo dlje časa. Bomo videli, kam me bo vodilo srce.

Foto: Osebni arhiv