DomovZgodbeDavidova zgodba: »Pri osmih letih sem se ponovno učil hoditi«

Davidova zgodba: »Pri osmih letih sem se ponovno učil hoditi«

David Panzalović je običajen 35-letni programer, pozitivna oseba z optimističnim pogledom na življenje in hudomušen mladenič. A vedno nasmejani David ima za seboj težko in hkrati tudi megleno preteklost. Pri osmih letih je namreč utrpel hude opekline telesa, s posledicami katerih se sooča še danes.

- Oglas -

David, kaj počnete te dni?

Moje življenje se vrti okoli službe. Sem poročen – bolj ali manj srečno (smeh). Nekaj dni ne tako srečno, večinoma pa srečno. Imam tudi psa, majhnega whippeta oz. malega angleškega hrta. Z ženo sva ga vzela zaradi njegovega značaja – je nagajivo divji. Rad imam osebe in živali, ki imajo poseben značaj.

Pri osmih letih ste doživeli nekaj, kar je v veliki meri zaznamovalo ritem vašega življenja …

- Oglas -

Ne spomnim se natančno, kaj sem počel, spomnim se le, da sem se nekaj z nečim igral, se opekel in zagorel. Sosed me je peljal na Jesenice v bolnišnico, naslednja stvar, ki se je spomnim, pa je, da sem se zbudil v Ljubljani. In nisem vedel, da sem tam. Prepričan sem bil namreč, da sem še vedno na Jesenicah in so vhodna vrata, ki jih gledam, pravzaprav tista na jeseniški urgenci. Bil sem prepričan, da je od dogodka minilo le nekaj dni, a so minili štirje meseci.

Se spomnite bolečin? So bile hude?

Ne spomnim se, da bi me bolelo. Mislim, da je bilo takrat prisotnega toliko adrenalina in šoka, da bolečina sploh ni bila prisotna. Spomnim se samo tega, da mi je kožo skupaj stiskalo in zategovalo.

brazgotine od opeklin

Ste bili sami doma, ko se je to zgodilo?

- Oglas -

Ne, doma sta bila še oče in brat. Po pripovedovanju sem očitno z nečim gorljivim nekaj ustvarjal in potem me je ogenj objel. Ko sem zagorel, sem se ustrašil in stekel, čeprav je oče za menoj vpil, naj se ustavim. Zato so tudi bile opekline tako obsežne. Sosed me je takoj peljal v bolnišnico, saj smo imeli le en avto, mama pa je bila z našim takrat v službi. Klicali smo reševalce, ki so rekli, da če sem pri zavesti, naj pridemo sami. Potem me je pa na Jesenicah kar naenkrat zmanjkalo.

V komi ste bili torej štiri dolge mesece …

Tako je. Spomnim se, da sem v komi veliko sanjal. Največ sicer o šoli, kar je zanimivo, saj je bilo šole takrat že konec. Zdelo se mi je, da spim morda teden dni, a minili so kar štirje meseci. V spominu imam tudi bratov glas – starejši brat mi je namreč vsak dan ob postelji bral knjige. Medtem ko sem bil v komi, sem pogosto slišal različne glasove – morda je tudi to kaj vplivalo na moje sanje. Nato sem se zbudil; počasi sem se začel zavedati svojega okolja: bolnišnice, bolnišnične sobe. Predvidevam pa, da je bilo ob moji postelji, ko sem se zbudil, tudi kup ljudi. Mama in oče zagotovo. Bolelo me ni nič, saj sem imel v sebi verjetno kup protibolečinskih sredstev.

Kaj se je dogajalo po tem, ko ste prišli k zavesti?

Spet si nekje, in ne veš, kje. To so bili trenutki zavesti in vsak dan so postajali daljši. Potem so me občasno zbudili še kakšni čudni zvoki črpalk in naprav okoli mene ali pa različni občutki. V sobi sem bil sam. Imel sem napihljivo posteljo, ki je bila nenehno pod nekim pritiskom, ki so ga v bolnišnici uravnavali. Enkrat sem celo prišel k zavesti, ko se je moja postelja pokvarila in sem se začel posedati. Kar naenkrat sem bil na tleh s to posteljo. Potem sem bil vedno več pri zavesti. Videl sem, kdo je prihajal na obisk, tudi medicinske sestre in zdravniki so mi že kaj več povedali, kaj se dogaja. Sledilo je torej kup novih informacij. Zagotovo sem tudi jokal – kaj pa bo drugega počel majhen otrok. Gledaš, kje si, kaj se dogaja, povedo ti ne veliko. Kot otrok poskušaš potem vse to povezati in razumeti – kaj se je zgodilo in zakaj.

Tedne ste tako preživljali v bolnišnici …

Ja, padeš v tisto bolnišnično rutino. Ta in ona zdravila v infuzijo, obiski, vizite … Okrog mene se je kar drenjalo različno bolnišnično osebje. Tudi študenti so bili pri meni, pa tudi kakšen je kdaj »skup« padel … (smeh). Enkrat so me dali v kad, da bi me okopali, in so nekemu dekletu – ne vem, ali je bila medicinska sestra ali zdravnica – naročili, naj pazi name, in če se kaj zgodi, naj pritisne gumb za alarm. Naenkrat je samo zaropotalo in videl sem, da to dekle leži na tleh. Potem so pritekle tri ali štiri medicinske sestre, ki so se ustrašile, da je z mano kaj narobe; so pa potem videle, da je na tleh to dekle. Potem je nikoli več nisem videl. Vprašanje, če je nadaljevala po tej karierni poti. Je bil verjetno to zanjo in še za koga drugega, ki me je videl, kar zalogaj. No, čez čas sem šel iz te šok sobe na oddelek, kjer se je pa tudi malo več dogajalo. Nisem bil več sam v sobi, zato je bilo bivanje tam pestrejše. Na opeklinah sem resnično srečeval zanimive ljudi. Spomnim se fanta, ki je pristal tam, ker se je igral z vžigalicami, in ko je mimo prišel njegov oče, je vžigalico skril pod bundo.

David Panzalović

Koliko časa ste bili v bolnišnici?

Opekel sem se junija 1994, prvič pa sem šel domov za miklavža. To je bil prvi tak izhod, a sem šel potem nazaj v bolnišnico. Sledili so številni vikend izhodi, a sem pozabil, kdaj sem dokončno prišel domov, saj sem šel vmes še na kirurgijo, pa na rehabilitacijo v Sočo …

Kako je potekalo zdravljenje?

Sama opeklina se je zdravila v redu. Včasih se kakšen transplantat kože ni prijel in so morali ponoviti. Opečen sem bil 80-odstotno; torej vse telo, le po podplatih, dlaneh in obrazu ne. Imel sem torej I. in II. stopnjo opeklin, po hrbtu III. Mogoče bi morali izumiti še kakšno novo stopnjo.

Ker ste toliko časa preležali, je tudi to terjalo svoj davek …

Takrat tudi sedeti nisem mogel – mogoče nekaj minut na dan. A ko si otrok, se vsega laže navadiš. Ko sem prvič vstal, mi je ploskal celoten oddelek. Mišice so bile uničene in pol leta sem samo ležal, zato so bili ti prvi koraki resnično nekaj posebnega. Pri osmih letih sem se ponovno učil hoditi. Ko smo se šli igro človek, ne jezi se in ko sem izgubil, smo bili dogovorjeni, da naredim tri korake. In čeprav po navadi otroku pustimo, da zmaga, meni niso. Skozi igro sem se učil in ponovno hodil. In to je bilo videti tako: s težavo sem vstal iz postelje, držal sem se na eni strani ograje, v drugi roki sem imel berglo ali hodulje, in če sem naredil en korak, je bil to že praznik.

Zakaj so vas potem poslali na kirurgijo, če ste bili vmes že na oddelku?

Ko sem zaključil rehabilitacijo v Soči, sem se vrnil v bolnišnico na otroško kirurgijo, ker sem imel težave z jetri. Imel sem tudi zelo okvarjene ledvice, ampak so mi jih z dializo nekako rešili. A še danes ne delujejo 100-odstotno. Jetra so mi pa morali presaditi, a na začetku še niso vedeli, ali bo presaditev potrebna. Ko sem se zbudil iz kome, se je najprej začelo zdravljenje mojih jeter. Imel sem zelo stroge diete – tri leta sem jedel praktično samo »stiropor«. Imel sem težavo, ker sem bil presuh, saj se od take hrane nikakor ne moreš zrediti. Čeprav sem se trudil. Danes sem tako vesel, da imam kakšen kilogram več; pa vem, da mi ženske zdajle zamerijo tale komentar (smeh). In v času teh hudih diet, ko mi je bilo vse prepovedano, sem najbolj pogrešal sladoled. A zdravljenje s temi dietami ni šlo, zato so mi potem pri enajstih letih (leta 1997) jetra presadili. In tudi prva stvar, ki sem jo pojedel po presaditvi jeter, je bil sladoled.

Davidova zgodba

Kako pa je bilo s šolanjem v tem času?

To se mi je zgodilo ob koncu prvega razreda. Drugi in tretji razred sem naredil v bolnišnici. Kmalu so me premestili na otroško kirurgijo, kjer je bila tudi šola, in normalno sem hodil v učilnico, pisal teste, veliko se spomnim tudi angleščine. Spraševali nas sicer niso, smo pa pisali kontrolne naloge. Vsi, ki smo bili tam, smo bili sicer iz različnih razredov, ampak bilo nas je okoli 10–15. Šolo smo seveda obiskovali tisti, ki smo bili v bolnišnici dlje časa, ne tisti, ki so bili tam samo teden dni. Moram priznati, da smo se tam kar zabavali.

Ko je bilo zdravljenja konec in ste bili iz hudega ven – so vas starši okregali?

Ne, nikoli mi niso rekli niti besede. Bili so prepričani in so videli, da me je izučilo. Noben otrok ni tako neumen, da ga taka stvar ne bi izučila.

Se danes bojite ognja?

Ne. Saj sem se po tem še kdaj opekel – ko sem npr. preverjal, ali je ponev dovolj segreta. Ampak to veliko bolj peče, kot je peklo, ko sem ves gorel. To se mi je zgodilo, to sem prestal. Zaradi tega sem malce drugače odraščal, ampak nimam nobenega strahu pred ognjem ali bolečinami. Vse se mi zdi dokaj običajno.

Kako pa vas je okolica – npr. sošolci – sprejela, ko ste se vrnili v svoj svet, v šolo in domov?

Ko sem se vrnil v osnovno šolo, so bili vsi moji sošolci do mene zelo zaščitniški. Če mi je že kdo nagajal ali me čudno pogledal, so mi takoj skočili v bran. Res sem imel srečo, saj so prav vsi pazili name. Tudi pozneje v srednji šoli. Mogoče me je kdo malce postrani pogledal, kaj drugega pa ne. Večkrat se mi to zdaj dogaja v službi – ljudi zanima, kaj je bilo. Otroci pa ne – ne gledajo tako površinsko. Vsaj jaz imam tak občutek. Vsi hitro vse sprejmejo. Odrasli pa bolj gledamo in smo »firbčni«, vsakogar zanima.

Kako ta izkušnja danes vpliva na vašo kakovost življenja?

Ne preveč, vpliva pa. Fizično včasih čutim kakšno brazgotino, ki me zateguje. Ne smem pretirano uživati alkohola zaradi presaditve jeter; ni najbolj odgovorno, da bi zdaj pil alkohol. So mi sicer povedali, da so ta jetra navajena delati in naj jem tako, kot sem pred nesrečo. A vseeno pazim, da se do njih obnašam bolj odgovorno, saj so bila dar. Zanimivo je, da sem se plavati naučil šele lani. In to ne preveč dobro. Toliko, da ne potonem (smeh). Zakaj? Ker sem bil v bolnišnici, ko so se moji sošolci učili plavati. Dokler sem imel odprte rane, nisem smel v bazen in morje. In nisem hodil na morje. Zdaj, ko sem poročen, sva pa z ženo že večkrat šla. Tudi smučati se nisem naučil kot otrok. Sem poskusil pred leti, a sem ugotovil, da to ni zame. Ko se stvari učiš kot otrok, jih hitro usvojiš, a sem danes vseeno še tak optimist in flegmatik, da se marsičesa lotim. Kakšnih takih posebnih omejitev torej nimam.

Pa otroci? Z ženo načrtujeta v prihodnosti tudi družino?

Si bova ustvarila družino, ampak sva do pred kratkim imela omejitve zaradi imunosupresivov – zdravil, ki jih jemljem proti zavrnitvi organa. Imel sem dvoje zdravil in zdaj sem ta, ki vplivajo na kakovost semena in sam plod, po posvetu z zdravnico opustil. Ko se bova odločila, imava lahko otroke.

Gledate na življenje zaradi te izkušnje kaj drugače?

Zdi se mi, da sem še večji optimist kot prej. Nič se mi ne zdi več težko. Če imam v službi slab dan, je to za nekatere morda konec sveta, zame ne. Je samo služba. Zdaj se po vsem tem s stvarmi obremenjujem bistveno manj. Ni vredno. 

- Oglas -
Kristina Žnidar
Kristina Žnidar
Kristina Žnidar je novinarka, TV voditeljica, lektorica ter učiteljica angleščine in slovenščine, poučuje pa tudi Zumbo.

NAJNOVEJŠE