Dashrath Manjhi je potreboval 22 let, da je skozi skalnat hrib izklesal prehod. Delal je s kladivom in dletom, brez gradbenih strojev in denarja za izvajalce. Ko je končal, so ljudje iz njegove okolice dobili pot, ki jim je prihranila dolg obvoz. Njegova žena, zaradi katere je tako dobro razumel, kaj pomeni živeti na napačni strani hriba, tega trenutka ni dočakala.
Manjhi je živel v vasi Gehlaur v indijski zvezni državi Bihar. Bil je reven delavec iz skupnosti Musahar, ki sodi med družbeno najbolj zapostavljene skupnosti v Indiji. Njegovo ime je pozneje postalo znano po vsej državi, začelo pa se je s težavo, s katero so se domačini srečevali vsak dan: kraji, ki so bili na zemljevidu blizu, so bili zaradi hriba in pomanjkanja primerne poti težko dosegljivi.
Hrib med domom in pomočjo
Na drugi strani skalnatega grebena so bile njive, trgovine in povezave do drugih krajev. Domačini so morali zato čez hrib tudi po večkrat na dan. Prečkali so ga po zahtevnih poteh ali izbrali precej daljši obvoz.
Za človeka, ki je nosil hrano na njivo, je to pomenilo napor in nevarnost padca. Za družino z bolnim človekom pa je bila ista ovira lahko usodna. Dostop do zdravnika je bil odvisen tudi od tega, kako hitro je bilo mogoče premagati teren.
Manjhi je posledice takšne odrezanosti poznal iz lastne družine. Njegova žena Falguni Devi se je poškodovala, ko mu je čez skale prinašala hrano. Po poročilu časnika The Times of India iz januarja 2007 si je poškodovala gleženj. Dogodek je Manjhija spodbudil, da je začel razmišljati o varnejšem prehodu.
V istem intervjuju je povedal tudi, da je žena pozneje umrla zaradi bolezni, ker je niso mogli pravočasno odpeljati v bolnišnico. Osebna izguba in težave celotne vasi so bile tako tesno povezane z istim hribom.
Kupil je orodje in začel klesati
Njegov načrt je bil preprost a izjemno težak za izvedbo: skozi skalo bo naredil dovolj širok prehod, da ljudem ne bo več treba čez vrh ali daleč naokoli.
Po pripovedi, ki jo je zaupal novinarki časnika The Times of India, je prodal koze, da je lahko kupil kladivo, dleto in vrv. To je bilo za človeka z malo premoženja veliko tveganje. Družina je potrebovala dohodek, on pa je svoj čas in sredstva namenjal delu, katerega konec je bil še povsem nepredstavljiv.
Sovaščani njegove odločitve sprva niso razumeli. Posmehovali so se mu in ga imeli za norega. Tudi njegovi najbližji niso bili navdušeni nad načrtom, ki je zahteval toliko odrekanja.
Manjhi je svojo kočo prestavil bliže hribu in nadaljeval. Odstranjeval je skalo, kos za kosom, ter postopoma ustvarjal prostor za pot.
Napredek je postal viden šele po letih
Dvaindvajset let je dovolj dolgo obdobje, da otrok odraste. V Manjhijevem življenju je pomenilo leta vračanja k istemu opravilu, čeprav je bilo pred njim še vedno ogromno dela.
Po njegovem pričevanju so domačini približno po desetih letih začeli opažati, da se oblika hriba spreminja. Tam, kjer je bila prej skalna stena, je nastajala vdolbina. Prečkanje je postajalo lažje in njegov načrt je dobival vidno obliko.
Spreminjal se je tudi odnos okolice. Nekateri, ki so se mu prej posmehovali, so ga začeli opazovati z več spoštovanja. Posamezniki so mu pri delu tudi pomagali.
Njegov dosežek je pozneje pogosto opisan kot delo enega samega človeka. Manjhi je bil njegov pobudnik in osrednja gonilna sila, vendar je tudi sam omenjal pomoč drugih. Predvsem pa je vztrajal dovolj dolgo, da je zamisel, ki se je zdela nesmiselna, postala uporabna pot.
Skozi hrib je nastal približno 110 metrov dolg prehod
Delo je po najpogosteje navajani časovnici opravljal med letoma 1960 in 1982. Skozi hrib je nastal približno 110 metrov dolg prehod, ki je povezal prej težko dostopni strani.
V poročilu indijske tiskovne agencije PTI je navedeno, da se je povezava med območjema Atri in Wazirganj skrajšala s približno 55 na 15 kilometrov. Različni zapisi navajajo tudi druge razdalje, saj opisujejo različne poti in izhodišča. Za domačine je bil najpomembnejši rezultat zelo konkreten: dolg obvoz je bilo mogoče nadomestiti s precej neposrednejšo potjo.
Izklesani prehod še ni bil asfaltirana cesta. Za njeno poznejšo ureditev so bile potrebne oblasti in dodatna dela. Manjhi pa je opravil najtežji začetni poseg: odprl je prostor skozi skalo, ki je dotlej narekovala življenje vasi.
Do konca je želel boljšo cesto in bolnišnico
Manjhi je sčasoma postal znan kot »gorski mož« oziroma Mountain Man. O njem so poročali novinarji, obiskovali so ga politiki in njegova zgodba je presegla meje Biharja.
Vendar so njegove želje ostajale povezane z vsakdanjimi potrebami ljudi. Novinar časnika The Indian Express, ki se je z njim pogovarjal leta 2005, je pozneje zapisal, da si je Manjhi želel predvsem boljših povezav za svojo okolico.
Podobno je govoril še tik pred smrtjo. V zadnjem intervjuju za The Times of India je omenjal urejeno cesto in bolnišnico ob njej. Upal je, da bo lahko po zdravljenju sodeloval pri njunem odprtju.
Umrl je 17. avgusta 2007 v New Delhiju po zdravljenju raka. Bihar mu je namenil državni pogreb. Človek, ki so se mu ob začetku dela posmehovali, je postal javno priznan zaradi tega, kar je naredil za druge.
Slava ni odpravila revščine njegove družine
Manjhijevo življenje je leta 2015 dobilo tudi filmsko upodobitev v filmu Manjhi – The Mountain Man. Njegova zgodba je dosegla novo občinstvo, skupaj z njo pa so se širile tudi bolj romantične različice njegovega odnosa z ženo. Režiser je ob izidu odkrito povedal, da so morali nekatere zasebne podrobnosti za film dopolniti z domišljijo.
Resnična zgodba ima tudi manj slavnosten del. Ko je The Indian Express leta 2015 obiskal njegovo okolico, so svojci še vedno govorili o revščini in pomanjkanju priložnosti. Cesta je olajšala življenje, sama pa ni mogla zagotoviti zaposlitve, dohodka in boljše prihodnosti vsem prebivalcem.
Manjhi je že za življenja poslušal očitke, da je za skupnost naredil več kot za lastno družino. Njegov odgovor je bil, da naj njegovo delo koristi tisočem ljudi.
Žene ob končanem prehodu ni bilo več. Skozenj pa so lahko hodile druge družine, ki jim za pot na drugo stran ni bilo več treba premagovati iste ovire.
