Ivana se je zgodaj zjutraj vrnila od vodnjaka in na domačem pragu našla rjav leseni kovček, ob njem pa čevlje, ki jih je prejšnji večer pustila pod posteljo. Poskusila je odpreti vrata, vendar so bila zapahnjena z notranje strani. Za kuhinjskim oknom je stala njena mati Marija in držala zaveso med dvema prstoma.
»Odpri,« je rekla Ivana. »Jopico sem pustila na stolu.« Mati je odprla okno za širino dlani. »V kovčku je.«
Ivana je še enkrat pritisnila na kljuko. »Saj sem ti povedala, da ne grem.« Mati je spustila zaveso. »Zato pa jaz tebi povem, da tukaj danes ne boš ostala.«
Čez tri ure naj bi iz Črnomlja odpeljal vlak proti Ljubljani. Ivana je bila sprejeta na Višjo šolo za medicinske sestre, kjer jo je zaradi odličnega uspeha v šoli čakal brezplačen internat, vendar je prejšnji večer dokončno sklenila, da se ne bo vpisala. Oče je delal na žagi, dvanajstletni Jožek je še hodil v šolo, mati pa je sama skrbela za živali, vrt in hišo. Nekdo je moral pomagati doma.
Marija prejšnji večer na njeno odločitev ni rekla ničesar. Zjutraj je iz hleva prišel oče Miha, vendar se ni postavil mednju. Kovček je dvignil z obema rokama in ga odnesel do voza, ki je čakal ob poti. »Peljati moram deske v Črnomelj. Pelji se zraven.«
»In če ne sedem na voz?« ga je vprašala. Pogledal je proti oknu, kjer ni bilo več nikogar. »Potem boš ves teden stala pred vrati. Tvoja mati zna dolgo vztrajati, saj jo poznaš.«
Na vozu Ivana kovčka ni odprla. Sedela je na deskah, dlani stiskala med koleni in si ponavljala, da se bo po očetovem odhodu peš vrnila. Mati je lahko zaklenila vrata za eno dopoldne, ni pa se mogla kar sama odločiti, kje bo hči preživela življenje.
V čakalnici na postaji je Miha položil kovček na klop in ji izročil vozovnico. Ivana je takoj prepoznala materino pisavo na majhnem kartončku, privezanem na ročaj: njeno ime, Ljubljana in naslov internata. Pod kartončkom je bil zataknjen bankovec za prve dni.
»Od kod ji denar?« je vprašala. Oče si je popravil suknjič in skomignil z rameni.
Ko je odšel, je Ivana odpela kovinske zaponke kovčka. Na vrhu je ležala siva jopica, pod njo dve beli bluzi, temno krilo, brisača, milo v pločevinasti škatlici in hlebec sveže pečenga kruha, zavit v prtič. Mati je celo nogavice zvila tako, da so bili zakrpani deli obrnjeni navznoter.
Na dnu je Ivana našla par novih črnih čevljev. V Črnomlju jih je prejšnji teden občudovala skozi izložbo in materi rekla, da so predragi. Zdaj so bili v kovčku, trdi in še brez ene same gube.
To ni bil kovček nekoga, ki so ga nagnali od doma. Nekdo ga je skrbno pripravljal več dni.
Ko je na peron pripeljal vlak, Ivana ni vstopila. Počakala je, da so se vrata zaprla, nato pa kovček odnesla iz postaje. Najprej je nameravala naravnost domov, toda pred trgovino je srečala sosedo Lenko, ki je v rokah nosila zvit kos belega platna.
»Nisi šla?« jo je vprašala. Nato je pogledala kovček in že vedela odgovor.
Ivana jo je vprašala, ali je mati pri njej kupila čevlje. Lenka je odkimala. »Meni je prodala dve rjuhi. Tisti z vezenim robom, ki ju ni hotela dati niti v balo. Rekla je, da jih ne bo več potrebovala.«
Novi čevlji so naenkrat postali težji od vsega drugega v kovčku. Mati je prodala platno, ki ga je leta hranila zanjo, potem pa ji ni dovolila niti prestopiti praga.
Ivana se je vrnila v vas malo pred poldnevom. Od daleč je opazovala, kaj se dogaja. Domača vrata so bila odprta, na dvorišču pa je stal mizarjev voziček. Dva moška sta iz hiše nosila njeno leseno posteljo. Žimnica je bila že zvita in povezana z vrvjo.
»Kam jo peljete?« je vprašala. Mizar je obstal, mati pa je prišla iz hiše z razstavljenim vzglavjem v rokah. »Prodala sem jo.«
Ivana je spustila kovček na prašno pot ob hiši. »Najprej moje rjuhe, zdaj še posteljo. Kaj boš prodala, če se vrnem jutri?« Marija ji je odvrnila, da bo jutri v Ljubljani.
»Ne bom.« Ivana je stopila proti vratom, Marija pa se ni umaknila. Bila je za glavo nižja od hčere, vendar je pred seboj držala še kos poteljnine za pregrado. »Če ostaneš, boš spala na klopi v kuhinji. Sobe nimaš več.«
To je slišal tudi mlajši brat, ki je stal pri vodnjaku. Ivana je pobrala kovček in odšla, preden bi Jože videl, da jo je spravila v jok. Ni šla na postajo. Zatekla se je v Črnomelj k nekdanji razredničarki gospe Kovač, ki ji je pomagala oddati prijavo na šolo.
Učiteljica jo je poslušala brez prekinjanja. Nato je iz omare vzela še eno skodelico in nalila belo kavo. »Tvoja mati je bila pri meni trikrat,« je povedala. »Prvič je vprašala, ali si res dovolj dobra za Ljubljano. Drugič, koliko potrebuješ za začetek. Tretjič me je prosila, naj tvoje odjave ne pošljem naprej.«
Ivana je odložila skodelico. Materi ni omenila, da je hotela pisati šoli. O tem je govorila samo z učiteljico.
»Rekla je, da boš jezna nanjo,« je nadaljevala gospa Kovač. »Odgovorila sem ji, da je jeza slaba popotnica. Pa je rekla, da je še vedno boljša od občutka krivde.«
Učiteljica je vedela tudi nekaj, česar Ivana ni. Marija je pri osemnajstih dobila možnost nadaljevati šolanje za učiteljico. Pripravljen je imela kovček, dogovorjeno prenočišče, celo čevlje si je izposodila. Dan pred odhodom ji je mati povedala, da brez nje ne bo zmogla skrbeti za mlajše otroke.
Marija ni odšla. Čez nekaj let se je poročila z Miho in o šoli ni več govorila. »Potem bi morala razumeti, zakaj hočem ostati,« je rekla Ivana. Učiteljica ji je odgovorila, da mati morda prav zato razume, kaj mora narediti.
Ivana je pri učiteljici prespala samo eno noč. Zjutraj je obula nove čevlje, ki so jo pri peti takoj ožulili, in se s kovčkom odpravila domov. Ni prišla prosit, naj jo sprejmejo nazaj. Hotela je slišati, zakaj je morala mati iz ljubezni narediti nekaj, kar je bilo na pogled tako podobno zavrnitvi.
Marijo je našla v prazni sobi. Na deskah se je poznal svetlejši pravokotnik, kjer je stala postelja. Klečala je ob steni in s krpo brisala prah, ki ga prej ni bilo mogoče doseči.
»Vlak je odpeljal,« je rekla, ne da bi se obrnila. Ivana je odložila kovček in odvrnila, da v Ljubljano vozi vsak dan.
Mati je nehala brisati. Ivana jo je vprašala, zakaj ji ni preprosto povedala, da želi, naj odide. Marija je odgovorila, da ji je. Prosila jo je, prepričevala, naštevala vse, kar lahko doma opravijo brez nje. Ivana pa je vsakič rekla, da jo potrebujejo.
»Točno te besede sem govorila jaz,« je dejala Marija. »Najprej sem bila ponosna, ker sem ostala. Potem sem vsakokrat, ko je v vas prišla nova učiteljica, iskala razlog, da je ne maram.«
Priznala je, da hčere ni odgnala samo zato, da bi ji odprla pot. Če bi Ivana ostala, bi Marija v njeni odločitvi lahko videla opravičilo za svojo napačno pot. Lahko bi si govorila, da dekleta pač niso za šolanje in je bolje, da ostanejo doma, ker so tam potrebna, in da sama ni ničesar zamudila.
»Torej moram jaz oditi, da bo tebi lažje?« jo je vprašala Ivana. »Tudi zato,« je rekla Marija. »Ne bom se pretvarjala, da sem vse naredila samo zate.«
Ivana je pričakovala zanikanje ali vsaj opravičilo. Mati ji ni ponudila ničesar od tega. Sedela je na golih deskah in priznala, da je v njeni ljubezni tudi zavist. Hčeri ni zavidala prihodnosti, temveč možnost, da jo sploh lahko izbere.
»Zaklenila si me iz lastne hiše,« je rekla Ivana. »Za eno jutro.« Marija je segla v žep predpasnika in na tla mednju položila hčerin ključ. »Če boš ostala, bodo vrata nocoj odprta. Postelje pa ne bom kupila nazaj.«
Ključ je ostal na tleh med njima. Marija ga ni potisnila bliže, Ivana pa ga ni pobrala. Ko je odšla iz prazne sobe, še vedno ni vedela, ali bo naslednje jutro krenila proti postaji.
Naslednje jutro jo je na postajo pospremila vsa družina. Marija je hodila nekoliko zadaj. Šele ob vlaku je Ivani poravnala ovratnik ter ji v dlan stisnila hišni ključ.
»Ne vračaj se zato, ker te skrbi za nas,« je rekla. Ivana je ključ spravila v žep in jo prosila, naj ji tudi ona ne piše v pismih, da brez nje ne zmorejo. »Ne bom lagala. Včasih bo težko,« je odgovorila Marija.
V Ljubljani jo je pričakala dolga soba v internatu s štirimi železnimi posteljami. Prve tedne so jo novi čevlji ožulili, pri vajah je zamenjevala imena pripomočkov, ki jih je prvič videla in ob večerih računala, koliko dela bi medtem opravila doma. Dvakrat je že zložila obleke nazaj v kovček, vendar ga ni zaprla.
Domov se je prvič vrnila konec decembra. Od postaje je hodila po pomrznjeni poti, pred hišo pa obstala z istim kovčkom v roki. Skozi okno je videla mater, ki je za mizo krpala Jožetovo srajco.
Segla je po ključu, toda vrata so se odprla, še preden ga je vstavila v ključavnico. Marija je pogledala kovček. »Si prišla domov?«
Ivana ga je dvignila čez prag. »Na obisk.« Mati se je umaknila in jo spustila skozi vrata.
