Lady Ravina Ashley je bila ena najbolj občudovanih mladih žensk londonske sezone.
Lepa, bogata in edina hči vplivnega diplomata je dobivala ženitne ponudbe skoraj tako pogosto kot vabila na ples. Toda poroke si ni želela zaradi naslova, denarja ali udobja.
Hotela je nekaj drugega.
Ljubezen, ob kateri bi pozabila na ves svet.
Tistega večera je na razkošnem plesu najprej pobegnila pred Robertom Dunsterjem, bogatim industrialcem, ki jo je spravljal v nelagodje. Nato jo je na vrtu že ničkolikokrat zaprosil prijatelj iz otroštva Giles de Lacey.
Ravina ga je zavrnila precej ostreje, kot si je zaslužil.
Ko je ostala sama med vrtnicami, je iz teme stopil neznanec.
Visok, temnolas in zagorel moški z globokimi rjavimi očmi jo je brez ovinkarjenja okaral.
»Mlada dama ne bi smela biti tako trdosrčna, ko posluša ženitno ponudbo.«
Ravina je bila besna.
Kdo je bil ta človek, da ji pridiga?
Neznanec se je samo priklonil in odšel.
Preden je izginil, jo je opozoril še na majhen krvav madež na njeni čipki.
»Pazite nase, lady Ravina. V vsaki zvezi so trni, ki globoko zbodejo.«
Ravina ga ni mogla pozabiti.
Še bolj nenavadno pa je bilo, da se je neznanec začel pojavljati povsod, kamor je šla.
Moški, ki se je vedno znova znašel v njeni bližini
Naslednje jutro sta ji starša povedala, da morata zaradi očetovega dela na zunanjem ministrstvu nepričakovano odpotovati na Balkan.
Ravina bo medtem živela na družinskem posestvu Curbishley Hall v Dorsetu. Družbo ji bo delala sestrična Dulcie Allen, ki je po očetovem finančnem propadu ostala brez premoženja in je pri Ashleyjevih prevzela vlogo gospodinje.
Preden je Ravina zapustila London, je skrivnostnega temnolasega moškega ponovno zagledala pred hišo.
Nato še enkrat.
Začela se je spraševati, ali jo zasleduje.
Ko se je v Dorsetu pozneje nenadoma pojavil pred Curbishley Hallom, ni bilo več dvoma.
Ime mu je bilo sir Richard Crawford.
Trdil je, da je njenega očeta spoznal v Grčiji in da išče posestvo v Dorsetu, kjer bi lahko redil konje.
Njegov žrebec je šepal, zato ga je Ravina kljub nezaupanju povabila, naj prenoči.
Toda ponoči ga je skozi okno zagledala, kako se v temnem plašču tiho sprehaja okoli hiše.
To ni bilo vedenje človeka, ki je prišel samo kupovat posestvo.
Naslednje jutro ji je ponovno svetoval, naj sama ne zahaja v gozd in naj bo previdna.
Ravina je bila ogorčena.
»Tudi ženske imamo možgane, sir Richard.«
Richard se je nasmehnil.
Prav njena neodvisnost ga je jezila.
In hkrati očarala.
Vsakič, ko sta se prepirala, sta si bila bliže
Ravina mu je dovolila, da si iz njihovega hleva izposodi konja, nato pa sta nekaj časa jezdila skupaj.
Sprva ga je imela za neznosno staromodnega moškega.
Potem jo je presenetil.
Ko sta pognala konje v dir, je ni pustil zmagati samo zato, ker je ženska. Premagal jo je pošteno.
Ravina je bila navdušena.
»Hvala, ker mi niste prepustili zmage.«
»To bi bilo pokroviteljsko.«
Prvič ga je pogledala drugače.
Ni bil človek, ki bi pričakoval, da se bo ženska samo smehljala in prikimavala. Poslušal je njena mnenja, ji ugovarjal in od nje pričakoval, da mu bo odgovorila z enako mero.
Ob njem se je počutila živo.
Toda Ravina je imela še enega soseda.
Sir Michael Moore je obnovil staro posestvo Priory in jo povabil, naj mu pomaga pri opremljanju hiše. Ravina je sprva mislila, da se ji namerava približati kot snubec.
Šele počasi je spoznala, da sir Michael občuduje nekoga drugega.
Dulcie.
Njena tiha, resna in vedno nekoliko žalostna sestrična je bila vanj na skrivaj zaljubljena.
Sir Michael pa v njo.
Ravina je bila nad odkritjem navdušena.
Sir Richard pa je videl samo to, da Ravina obiskuje sira Michaela.
In postal je ljubosumen.
Hiša ob morju je razkrila več, kot sta hotela priznati
Nekega dne sta Ravina in Richard odšla pogledat še eno posestvo, dvorec Mitcham ob dorsetski obali.
Hiša je bila čudovita.
Imela je vrtove, sadovnjake, pogled na morje in celo otroške sobe, v katerih je ostal star lesen gugalni konjiček.
Ravina si je lahko predstavljala življenje tam.
Otroke, ki bi tekali po hodnikih.
Ponije na travnikih.
Večere ob morju.
Potem je Richard dejal:
»Upam, da ne bom sam. Ljubko damo bi rad zaprosil za roko.«
Ravino je zabolelo tako močno, da se je skoraj prestrašila lastnega odziva.
Richard se bo poročil.
Z drugo.
V istem trenutku je spoznala nekaj, česar si ni želela priznati.
Zaljubila se je vanj.
V želji, da bi skrila bolečino, mu je zabrusila, da se bo morda sama poročila s sirom Michaelom.
Richard je utihnil.
Ravina ni vedela, da je s tem prizadela prav človeka, ki je nameraval v dvorcu Mitcham živeti z njo.
Oba sta se vrnila domov prepričana, da ljubi drugega.
Opozorila je dobivala z vseh strani
Medtem se je okoli Curbishley Halla zategovala nevidna mreža.
Mladi konjar Bobby Watson je Ravino skrivaj opozoril:
»Ne hodite sami v gozd.«
Sir Richard ji je govoril enako.
Ravina ni poslušala nikogar.
Ni vedela, da Richard sploh ni prišel v Dorset zaradi konj ali hiše.
Občasno je opravljal tajne naloge za zunanje ministrstvo.
Pred odhodom na Balkan ga je lord Ashley prosil, naj na skrivaj varuje njegovo hčer.
Obstajale so informacije, da namerava skupina ljudi Ravino uporabiti kot sredstvo za pritisk na njenega očeta.
Richard ni vedel, kdo stoji za zaroto.
Robert Dunster pa je.
Pravzaprav jo je vodil.
Ko je izginila, je Richard končno povedal resnico
Ravina se je nekega jutra sama odpravila proti Prioryju.
Do cilja ni nikoli prišla.
V gozdu so jo napadli, njeno kobilo Sweetie privezali med drevesa, njo pa odpeljali v osamljeno kočo ob reki.
Ko se je zbudila na podstrešju, je pred njo stal Robert Dunster.
Ni je ugrabil zaradi ljubezni.
Hotel je njenega očeta.
Lord Ashley naj bi podpisal politični sporazum, ki bi koristil vplivnim ljudem na vzhodu Evrope. Dunster je nameraval Ravino zadržati, dokler njen oče ne bi popustil.
»Napisali boste pismo.«
Ravina ga je zavrnila.
Ne bo prosila očeta, naj zaradi nje izda svojo vest in državo.
Dunster je sklenil, da bo pismo napisal sam.
Ravina pa naj bi ostala njegova ujetnica.
Medtem je Richard čakal na njeno vrnitev v Curbishley Hall.
Ko sta iz Prioryja prispela sir Michael in Dulcie brez nje, je takoj vedel, da se je zgodilo najhujše.
Takrat je siru Michaelu prvič razkril svojo skrivnost.
Lord Ashley ga je prosil, naj Ravino varuje.
In Richard je bil zdaj prepričan, da je za njenim izginotjem Robert Dunster.
Odjahal je v gozd.
Tam je našel Sweetie.
Na tleh so bili znaki boja.
Nato še sledovi kočije.
Toda bližala se je nevihta in dež je počasi brisal sledi.
Na razpotju treh poti je Richard skoraj obupal.
Takrat je na grmu zagledal nekaj modrega.
Žameten trak iz Ravininih las.
Namerno mu ga je pustila.
»Drži se, ljubezen moja. Prihajam.«
Na strehi sredi nevihte
Ravina medtem ni čakala na rešitelja.
S kovinskim pladnjem je iz okenskega zapaha izvlekla zarjavel žebelj in odprla okno.
Zunaj je divjala nevihta.
Pod njo je bila strma, z mahom prekrita streha, še niže pa deroča reka.
Slekla je težko jahalno krilo in suknjič, saj bi jo premočena oblačila samo vlekla navzdol, in se v spodnjem krilu splazila skozi okno.
V tistem trenutku je v sobo prišel Dunster.
Ravina se je spustila na spolzko streho.
Dunster ji je sledil do okna.
Strela je osvetlila gozd.
In spodaj je zagledala človeka na konju.
Sir Richard.
»Ravina! Skočite! Ujel vas bom!«
Za hip je pogledala v temo pod seboj.
Potem je skočila.
Richard jo je ujel.
Odnesel jo je v zavetje gozda in jo ogrnil s svojim plaščem.
Šele tedaj ji je povedal vse.
O očetovi prošnji.
O svoji nalogi.
O tem, zakaj ji je bil ves čas za petami.
Ravina se je skoraj zasmejala.
Moški, za katerega je mislila, da jo zasleduje, jo je v resnici ves čas varoval.
Richard jo je stisnil k sebi.
»Preden se nama še kaj zgodi, moram nekaj povedati. Obožujem vas. Ljubim vas iz vsega srca.«
Ravina je ostrmela.
»Mislila sem, da se nameravate poročiti z drugo.«
Richard jo je pogledal.
»Mislil sem vas, neumnica.«
Ravina se je nasmehnila skozi solze.
»Tudi jaz vas ljubim.«
Sredi grmenja, dežja in vetra jo je poljubil.
Bila je ljubezen, kakršno si je želela vse življenje.
Divja, nepričakovana in tako močna, da je za trenutek izginil ves svet.
Toda Dunster ju še ni pustil oditi
Njuna sreča je trajala le nekaj trenutkov.
Iz teme se je nenadoma pognal Robert Dunster.
Richard je Ravino porinil na varno in se spopadel z njim.
Moška sta se v nevihti prerivala vse bliže narasli reki.
Ravina je zagledala, kako se pod njima kruši razmočen breg.
»Richard! Previdno!«
Prepozno.
Oba sta padla v deročo vodo.
Ravina je zakričala.
Nekaj trenutkov ni videla nikogar.
Nato se je iz vode prikazala temnolasa glava.
Richard.
Z zadnjimi močmi je priplaval do brega. Ravina je legla na tla, ga prijela za roko in mu pomagala iz reke.
Robert Dunster ni prišel za njim.
Njegovo telo je odnesel divji tok.
Ko so sir Michael in njegovi možje končno našli Ravino in Richarda, sta klečala v blatu, premočena in izčrpana, vendar tesno objeta.
Ljubezen, ki je ni pričakoval nihče
Dunsterjeva zarota je propadla.
Ko sta se Ravinina starša vrnila z Balkana, ju je sicer pretreslo, kako blizu nevarnosti je bila njuna hči, vendar sta bila nad njeno izbiro zadovoljna.
Richard je bil natanko tak človek, kakršnega ji je želel oče.
Močan, zvest in dovolj pogumen, da jo varuje.
Predvsem pa dovolj samozavesten, da je ni poskušal spremeniti.
Medtem se je uresničila še druga skrivna ljubezen.
Sir Michael se je poročil z Dulcie.
Ženska, ki je bila dolga leta prepričana, da je zanjo življenje že opravilo svoje, je dobila svoj dom in človeka, ki jo je ljubil zaradi nje same.
Teden pozneje je pred oltar stopila Ravina.
Richard jo je čakal v veliki katedrali.
V rokah je držala rožnate vrtnice in bele lilije, med njimi pa je skrila nekaj drobnih cvetlic s pobočja ob morju.
Iz kraja, kjer je stal njun novi dom.
Dvorec Mitcham.
Ravina je nekoč sanjala, da se bo nekega dne zaljubila tako močno, da bo moškemu lahko odgovorila samo:
Da.
Da.
Da.
Ni pričakovala, da bo ta moški skrivnostni neznanec, ki jo bo najprej razjezil, nato zasledoval, ji nasprotoval, jo varoval in nazadnje našel sredi najhujše nevihte njenega življenja.
Prav zato je bila njuna ljubezen popolna.
Ker je bila povsem nepričakovana.
