V zadnjem tednu oktobra 1937 je Katarina stala na nizkem podestu v Vidini šiviljski delavnici v Celju in gledala, kako ji svetla obleka pada do gležnjev. Vida je med ustnicami držala buciko, ko je nevesta s prstom pokazala na levi bočni šiv. »Tega ne zašijte do konca,« je rekla. »Samo primite ga z redkimi vbodi, da bo videti končan.«
Šivilja je buciko odložila. Do poroke je bilo pet dni, obleka pa je bila že trikrat pomerjena in plačana do zadnjega dinarja. »Če se nasloniš ali globlje vdihneš, bo počil.« Katarina je z dlanjo poravnala krilo. »Potem bom morala priti nazaj.«
Vida je pri svojih triinštiridesetih prepoznala nevesto, ki jo skrbi oprijeta obleka, opravljanje sorodnic ali prva noč v tuji hiši. Katarina pa se ni ogledovala v ogledalu. Skozi izložbeno okno je gledala na ulico, kjer je mimo pripeljal prazen voz, ki sta ga vlekla dva konja in šele ko je izginil za vogalom, je spustila ramena.
»Ali Jakob ve, da obleka še ni pripravljena?« jo je vprašala Vida.
»Jakob ve, kar mora vedeti.« Katarina je stopila s podesta in si čez spodnjo obleko potegnila temno krilo. Pred odhodom je s šivalne mize vzela košček sukanca, s katerim je Vida označila njen pas, in si ga ovila okoli prsta.
Naslednje jutro je v delavnico vstopila Jakobova mati Amalija. Na pult je položila zavitek belih nageljnov iz blaga, namenjenih za nevestin venček, ter zahtevala, da vidi obleko. S prsti je pretipala rokave, ovratnik in pas, nato pa našla redke vbode na boku.
»To ni obleka, za katero smo plačali,« je rekla. Vida ji je pojasnila, da mora opraviti še zadnjo pomeritev, vendar je Amalija odgovor že poznala. »Katarina vedno najde nekaj, zaradi česar je treba čakati. Franc je doma izpraznil celo delavnico. V soboto pride voz po njene stvari, ona pa se še vedno vede, kakor da se seli samo njena obleka.«
Vida je vprašala, katere stvari morajo odpeljati. Amalija je medtem že popravljala položaj nageljnov. »Posteljnino, skrinjo in šivalni stroj. Saj ga ne bo pustila v najeti sobi.« Izgovorila je tako samoumevno, da se vprašanje o lastniku stroja sploh ni pojavilo.
Ko je odšla, je Vida razparala svoje redke vbode. Na blagu ni bilo nobene napake, Katarinine mere pa so bile enake kot pri prvi pomeritvi. Šiv je znova spela z bucikami, vendar ga ni zašila.
V četrtek Katarine ni bilo ob dogovorjeni uri. Vida je obleko prekrila z muslinom, zaprla delavnico in se odpravila do hiše nad pekarno, kjer je nevesta najemala sobo. Vrata ji je odprla v delovni obleki, z zavihanimi rokavi in črno sledjo strojnega olja na zapestju.
Črni šivalni stroj na nožni pogon je stal ob oknu. Na njegovi leseni mizici so bile drobne praske, ki so nastale v šestih letih večernega krajšanja kril, popravljanja srajc in obrobljanja otroških plaščkov. Zaslužek iz knjigoveznice je Katarini plačeval sobo in hrano; šivanje ob večerih pa ji je prinašalo nekaj prepotrebnega dodatnega denarja.
Vida je opazila, da je usnjeni pogonski jermen snet in zvit na polici. Ob nogah stroja je bila na tleh s kredo začrtana njegova oblika, kakor bi nekdo meril, koliko prostora bo zavzel na vozu. »Amalija pravi, da ga v soboto odpeljejo,« je rekla.
Katarina si je z milom drgnila madež na zapestju. »Franc pravi, da je stroj moja dota. Kar pride z menoj v hišo, bo služilo vsem stanovalcem.«
»In kaj praviš ti?« je vprašala Vida. »Da najprej potrebujem obleko, ki še ni pripravljena.« Katarina je odgovorila mirno, vendar jermena ni vrnila na kolo. Spravila ga je v predal in ga zaklenila z majhnim medeninastim ključem.
Istega večera je v Vidino delavnico prišel Jakob. Bil je osemindvajsetletni mizarski pomočnik, širokih dlani in z drobnimi ostružki, ujetimi v manšeti plašča. Obleke ni pogledal, ampak je vprašal, kaj bi mu šivilja lahko povedala o Katarini. »Nič, česar ne bi moral vprašati nje,« je odvrnila Vida.
Jakob je s palcem podrgnil svetlo liso lepila na kazalcu. Povedal je, da je oče v domači delavnici pripravil prostor za šivalni stroj. Katarina bo lahko še naprej sprejemala popravila, le denar bo odslej šel v skupno gospodinjstvo. Ko bodo prišli otroci, bo tako ali tako nehala hoditi v knjigoveznico.
»Sta se tako dogovorila?« je vprašala Vida. »Po poroki se bomo že pogovorili,« je odgovoril Jakob.
Vida je pogledala nedokončani šiv. Katarina ni odlašala zato, ker ne bi vedela, ali ljubi ženina. Čakala je, da bi se Jakob dokončno izjasnil, preden bi njena skrinja in stroj prestopila prag, za katerim bi imeli drugi že pripravljen celoten scenarij za njeno nadaljno življenje. »Obleko bom dokončala, ko bo ona to zahtevala,« je rekla.
Jakob je sunkovito vstal. »Če v soboto ne pride v cerkev, bodo krivili vas.« Vida ni umaknila pogleda. »Če pride v obleki, ki je ni hotela obleči, boste pa krivili koga?«
Naslednjega dne je Katarina vendarle prišla na pomerjanje. Obleka je bila ob boku še vedno speta z bucikami. Vida ji je povedala, da jo lahko dokonča v desetih minutah, nevesta pa je vprašala samo, ali bodo redki vbodi zdržali pot od sobe do cerkve.
»Zdržali bodo hojo,« je odgovorila Vida. »Ne bodo pa zdržali, če te bo kdo potegnil za obleko.«
Katarina jo je prvič pogledala naravnost. Jakobu je pred mesecem povedala, da se ne bo preselila k njegovim staršem. Predlagala je, da za začetek najameta eno sobo, četudi brez lastnega štedilnika, in da bo stroj ostal njen. Jakob ji je vsakokrat pritrdil, nato pa dodal, naj tega pred poroko ne omenja očetu.
»Pravi, da bo lažje, ko bom že tam,« je rekla. Vida ji je iz las odstranila nit. »Zanj morda.«
V soboto zjutraj je padal droben dež. Vida je obleko odnesla v hišo nad pekarno, kjer je dišalo po vlažnem premogu in svežem kruhu. Na stopnišču ni bilo glasov svatov. Z dvorišča so prihajali udarci sekire in lesa.
Pred vhodom je stal voz. Franc je z neznanim voznikom nanj že naložil Katarinino skrinjo, Jakob pa je v sobi držal šivalni stroj za en konec mizice. Katarina je stala na drugi strani in obe dlani pritiskala na črno kovinsko ohišje.
»Jermen sem spravila,« je rekla. »Brez njega ga ne boste mogli uporabljati.«
Franc se je zasmejal in odvrnil, da se usnjen trak lahko kupi na vsakem vogalu. Nato je Jakobu naročil, naj dvigne. Jakob je prijel močneje, vendar ni premaknil stroja. Pogledal je Katarino, nato očeta, kakor bi čakal, da mu eden od njiju olajša odločitev.
Takrat je Vida razumela, čemu je bil namenjen šibki šiv. Katarina si je pustila zadnjo oviro, ki je drugi brez njene niso mogli odstraniti. Lahko so določili uro obreda, najeli voz in odpeljali skrinjo, niso pa je mogli dostojno obleči brez šivilje, ki je poznala njeno obleko. »Če stroj odpeljete, obleka ostane tukaj,« je rekla Katarina.
Franc je pogledal Vido, kot bi pričakoval, da bo nevesto spametovala. Namesto tega je šivilja obleko položila čez naslonjalo stola in zaščitni muslin zavezala nazaj. Z dvorišča je bilo slišati nemirno prestopanje konja.
Jakob je spustil svoj konec mizice. Oče mu je rekel, da bo osramotil družino zaradi ženske, ki še pred poroko postavlja pogoje. Jakob je odgovoril, da stroja ne bodo odpeljali, toda Katarina se ni premaknila proti obleki. »Zdaj sem izbral,« ji je rekel.
»Zdaj si preprečil, da bi mi ga vzeli,« je odvrnila. »Izbral boš, ko ti ne bo treba zaradi pritiskov izgubiti mene.«
Cerkev ni bila daleč. Čez strehe se je oglasil prvi zvon, namenjen svatom, ki so že čakali. Jakob je odšel za očetom na dvorišče in z voza sam odnesel Katarinino skrinjo. Franc je sedel poleg voznika, potegnil plašč čez kolena in ukazal, naj odpeljejo.
Katarina tisto jutro ni oblekla bele obleke. V knjigoveznico se je vrnila v ponedeljek, Vida pa je morala Amaliji vrniti del plačila za šivanje. Dve stranki sta odpovedali naročilo, ker naj bi šivilja nevestam pomagala spreminjati odločitve. Tretja je prišla skozi zadnja vrata.
Jakob ni dobil odpuščanja z enim samim uporom očetu. Zapustil je družinsko delavnico in se zaposlil pri mojstru na drugem koncu mesta, kjer je prve tedne opravljal najslabše plačana dela. Ko je našel dve majhni sobi nad sodarsko delavnico, Katarini ni prinesel novih obljub, temveč ključ. Položil ga je na mizico ob šivalnem stroju in brez odšel, ne da bi jo vprašal, če se bo preselila k njemu.
Šest tednov po deževni soboti sta se skupaj oglasila pri Vidi. Katarina je na rokavu nosila sled modrega knjigoveškega lepila, Jakob pa je imel v žepu merilo za okenske okvirje v najetih sobah. Nista govorila o svatih, ki so čakali zaman, niti o Francu, ki s sinom še ni izmenjal več kot nekaj nujnih besed.
Katarina je razgrnila svetlo obleko. »Tokrat naj bodo vsi šivi dovolj močni,« je dejala.
Vida je blago napela med prsti. Drobne luknjice so bile še vidne, vendar jih bo trden šiv prekril. Tokrat ni segla po sukancu za začasno spenjanje. Katarina ji je sama podala močnejšo nit in sedla za sosednji stroj, da bi dokončala rokav plašča, ki ga je prinesla s seboj.
Ko je Vida pritisnila na pedal, se bočni šiv ni več razmaknil ob vsakem potegu. Katarina je prisluhnila enakomernemu teku obeh strojev, nato pogledala Jakoba. »Jutri lahko skupaj odpeljeva mojega v novo stanovanje,« je rekla.
