Prstan je padel iz babičine škatle za šivanje med dve leseni ščipalki in se zakotalil po mizi, kot da bi želel pobegniti, preden bi ga kdo opazil.
Ema je segla po njem, mama pa je bila hitrejša.
“Pusti,” je rekla in ga pobrala, še preden se je dobro ustavil. Bila je sreda, tri dni po babičinem pogrebu. Stanovanje je dišalo po kavi in po staremu pohištvu. Teta Brigita je v dnevni sobi zlagala rjuhe v kupčke in vsakih nekaj minut rekla: “To bo za Karitas. To tudi. Tega je pa res škoda …”
Na kuhinjski mizi so bili razsuti sukanci, gumbi, elastike, naprstnik, dva topa svinčnika in poročni prstan. Debel, opraskan, malo zvit na eni strani. Ni bil očetov. Oče je svojega nosil že od poroke in ga nikoli ni snemal. Tudi ko so ga roke bolele, tudi ko je nekaj delal na avtu in bi ga bilo pametno.
“Čigav je?” je vprašala Ema.
Mama prstana ni več položila nazaj na mizo. Samo zaprla ga je v dlan, kot bi bil nekaj živega, kar bi ji lahko ušlo.
“Star,” je rekla. “Iz babičinih reči.”
“To ni odgovor.”
Mama jo je pogledala. Ni bila jezna. To je bilo huje. Samo zaprta. “Pomagaj mi z ostalim.”
Potem je prstan spravila v žep jopice, med robček in ključe.
Tega prizora Ema ni pozabila. Ne prstana. Ne mamine roke, ki se je za tisti droben trenutek rahlo tresla. Bila je stara sedemnajst let, dovolj velika, da je opazila, kdaj odrasli ne povedo vsega, in dovolj mlada, da bi želela vedeti vse takoj.
Po babičini smrti je mama začela ob sredah prihajati pozneje domov.
Ne zelo pozno. Samo ravno toliko, da se je poznalo. Oče je imel takrat navado sedeti za mizo še dolgo po večerji, s prsti ob robu kozarca, kot da nekaj meri. Mama je odložila torbo na stol, iz nje vzela denarnico, včasih zdravila, enkrat zavitek moških nogavic, drugič kremo za roke, tretjič britvice.
“Za koga pa je to?” je vprašala Ema tistega večera.
Mama je pogledala paket, kot da ga prvič vidi. “Ni zate.”
“Vidim.”
Oče ni dvignil pogleda. “Ne sprašuj.”
“Točno to bi morala,” je rekla Ema.
Nihče ni odgovoril. V hladilniku je nekaj zamrmral motor. Na okenski polici je bil en sam suh list bazilike, ki ga je mama pozabila vreči stran.
Včasih je imela čuden vonj po vlagi. Po cigaretnem dimu, tistem starem, zaležanem, ki se ne prime svežega stanovanja, ampak le zavese, odeje in ljudi, ki so predolgo sedeli v istem stolu. Enkrat je imela na plašču belo nit. Drugič madež. Tretjič je v torbi ostal račun za lekarno na ime, ki ga Ema ni poznala.
Marjan Sedmak.
Takrat je zgodba v njej dobila obraz. Moški, ki ga ni poznala a ga je mama očitno obiskovala.
Neko soboto, ko je mama obešala perilo na balkonu, jo je Ema vprašala naravnost.
“Je to zaradi njega?”
“Zaradi koga?”
“Tistega, za katerega kupuješ stvari.”
Mama je stisnila kljukico med zobe, z obema rokama poravnala mokro rjuho in jo šele potem pogledala.
“V življenju ni vedno c+vse tako preprosto,” je rekla.
“To je spet tvoj način, da nič ne poveš.”
“Ker ti ne morem povedati.”
“Ne moreš ali nočeš?”
Mama je obrnila obraz proti dvorišču. “Oboje.”
Oče je tiste mesece postal še bolj tih. Ni kričal. Ni razbijal. Samo ob sredah je televizijo navil malo preglasno in pri večerji odmaknil krožnik, še preden je pojedel do konca. Enkrat je rekel: “Če že hodiš, vsaj ne nosi še mojih puloverjev.”
Mama mu je vrnila: “Niso tvoji.”
In to je bilo vse.
Minila so leta. Ema je odšla na študij, našla prvega fanta, se razšla, prišla nazaj, se spet odselila, zamenjala dve službi …
Oče je umrl prej kot mama, presenetil ga je srčni infarkt sredi februarja, ko so bile ceste polne sivih kupov snega. Mama je še vedno ob sredah hodila zdoma. Zdaj je Ema to opazila bolj po navadi kot po uri. Ob sredah ni klicala. Ob sredah ji ni pošiljala sporočil.
Ko je mama umrla, je bilo stanovanje nenavadno čisto. Kozarci zloženi po velikosti. Brisače zlikane. Na stolčku pri postelji njena jopica, na dnu žepa še vedno robček. Ema je odpirala predale in brskala po njih. V enem računi. V drugem serviete iz starih restavracij. V tretjem vrvice, gumbi, naprstnik.
Vmes pa tudi mamina škatla za šivanje. Kovinska, z narisanim rdečim tulipanom na pokrovu. Ko jo je odprla, je bila na vrhu bela elastika, pod njo mali zavitek v robčku.
Prstan.
Tokrat ga ni nihče pograbil iz njenih rok.
Pod njim pa še zloženi listki, poravnani v snop, kot bi jih mama hotela imeti skupaj. Recepti za zdravila. Potrdila o plačilih iz doma za starejše. Dva računa za moške nogavice, velikost 43. Obrazec za obiskovalce iz negovalnega oddelka. In vedno isto ime.
Marjan Sedmak.
Na dnu je bila še ena kuverta. Brez znamke. V njej fotografija mlade babice, skoraj dekliške, z moškim v poletni srajci. Sedela sta na betonskem parapetu ob reki. On se je smejal nekam izven kadra. Ona pa je bila resna. V naročju je imela dojenčka, zavitega v belo odejo. Na hrbtni strani: Vida, Pavel in Dana, 1958.
Dana. Mamina uradna, skoraj nikoli uporabljena ime.
Pavel.
Ne Marjan.
Ema je sedla na tla. Parket je bil hladen, čeprav je bil maj. V rokah je držala tri stvari: prstan, fotografijo in izpis iz doma, kjer je s kemičnim svinčnikom nekdo pripisal: za g. Sedaka prinesti kremo, škarjice za nohte, mehke piškote.
Poklicala je teto Brigito, ker ni vedela, koga drugega naj.
“Marjan Sedmak?” je ponovila teta. Na drugi strani je šumelo, verjetno pomivanje posode. “A ti je tega ni nikoli povedala?”
“Česa?”
Dolga tišina. Potem vzdih, tisti utrujen, sorodniški. “To je bil Pavle.”
“Kakšen Pavle?”
“Mamin oče.”
Ema ni rekla nič. Teta Brigita tudi ne takoj, kot da bi obe gledali v isto stvar, samo iz različnih let.
“Ko je odšel,” je rekla teta nazadnje, “ga je babica pokopala še preden je umrl. Pri nas se je reklo, da je zanj konec. Potem se je po letih vrnil iz tujine. Ne domov. V mesto. Pod drugim imenom in priimkom, ker je delal nekaj čas pri eni ženski, ki ga je prijavila kot Novaka, potem pa je tako ostalo. Pijan. Bolan. Brez ničesar. Tvoja mama ga je našla po naključju.”
“Zakaj mi ni povedala?”
“Ker ni hotela, da bi kdo imel o njej lepo mnenje zaradi napačnega razloga.” Teta je zakašljala. “Ni mu oprostila, če to misliš. Ni šla k njemu iz ljubezni.”
“Pa zakaj potem?”
Na drugi strani se je zaslišal stol, ki je zdrsnil po linoleju. “Ker ni hotela biti taka kot on.”
Tistega popoldneva je Ema sedela še dolgo s telefonom v naročju. Potem je vzela obrazec iz doma in šla na avtobus.
Dom je stal na robu mesta, v tistem delu, kjer so trgovski centri prešli v stare bloke in zaplate parkirišč. Na recepciji je sedela ženska s sivim pažem. Ko ji je Ema povedala ime, je najprej rekla: “Gospod Sedmak je umrl že pred leti.” Potem je pogledala še enkrat v papirje, ki jih je Ema položila pred njo.
“A vi ste od gospe Dane?”
Ema je pokimala.
Ženska se je naslonila nazaj. “Vaša mama je hodila vsako sredo.”
To je povedala brez posebnega poudarka. Kot bi rekla, da je zunaj dež. Prav zato je zadelo.
“Ste vedeli, kdo je?”
“Enkrat je rekla, da je njen oče.” Ženska je sklenila roke. “Ampak ga nikoli ni klicala ata. Vedno samo gospod Sedmak. Tudi ko je bil že čisto zmeden.”
“Ga je imela rada?”
Vprašanje ji je ušlo preden ga je lahko zadržala.
Ženska je rahlo nagnila glavo. “Ne vem, če je to prava beseda. Prihajala je redno. To vem.”
Ema je šla iz doma peš, čeprav je začelo rositi. Prstan je imela v žepu, zavit v mamin stari robček. Na semaforju je stala zraven moškega z mrežo pomaranč in prvič po dolgih letih pomislila na vse srede, ki jih je tako lahkotno zapolnila z napačno osebo. Z ljubimcem. S skrivnim moškim. Sramoto. V resnici pa je bila mama v sobi, ki je dišala po urinu, razkužilu in starem tobaku, pri človeku, ki ji je nekoč uničil otroštvo in potem ni imel nikogar več.
Doma je odprla škatlo za šivanje in prstan položila nazaj med gumbe.
Potem ga je spet vzela ven.
Ni sodil med gumbe. Ni sodil med spominke. Ni zares sodil nikamor. Bil je samo krog kovine, ki ga je nekdo nosil skozi obljubo, ki je ni držal, in nekdo drug hranil skozi jezo, ki je ni mogel odložiti.
Na koncu ga je položila poleg fotografije babice, mame in tistega mladega moškega. Ne v okvir. Samo na mizo. Da je ostal viden.
Zvečer si je prvič po mami odprla njeno jopico, tisto iz zadnjih let, in jo oblekla čez majico. Iz žepa je padel listek.
Na njem z mamino pisavo, kratko, natančno:
mehki piškoti
krema za roke
nogavice
Samo to. Kot da je tudi sebi pisala samo najnujnejše.
Ema je sedela na robu postelje z listkom v dlani in končno razumela, zakaj je mama po babičini smrti prstan vzela iz škatle in ga skrila v svojo. Ne zato, ker bi ga hotela obdržati zase. Ampak ker babica ni več mogla sovražiti, Pavel pa ni več mogel prositi. Nekdo je moral nositi tisto zadnjo, grdo, nečisto obliko sorodstva. Mama jo je. Sama.
Ni šlo za ljubezen. Ne za odpuščanje. Samo za to, da človek ne prepustiš usodi.
Pozno zvečer je Ema vzela prstan in ga položila nazaj v škatlo za šivanje, med naprstnik in dve rolici s sukancem. Tam je je bil njegov prostor in zdelo se ji je, da je najbolje, da tam tudi ostane.
Preberite tudi:
- Pod mamino posteljo je našla otroške čevlje, ki niso bili njeni – resnica jo je pretresla
- Tisti dan je Klara skozi okno zagledala mamo z drugim moškim na avtobusu
