Prijava
Za mladega Gorenjca Uroša Robiča bi lahko dejali, da je vse prej kot tipični predstavnik mlajše generacije. Diplomirani inženir gozdarstva, ki je za svojo diplomsko nalogo prejel celo Prešernovo nagrado, zaposlitve s svojega področja po končanem študiju ni dobil, zato je za delo zaprosil v podjetju Komunala Kranjska Gora, kjer danes opravlja delo smetarja. Vsakodnevno srečevanje z odpadki mu je omogočilo vpogled v naše navade, predvsem glede ločevanja, kar ga je navdahnilo tudi v ustvarjalnem smislu. Pred letom dni se je namreč lotil snemanja igrano-dokumentarnega filma o plastiki, s katerim želi pripomoči k premiku zastarele miselnosti o smeteh, odpreti nove ideje glede izrabe odpadkov kot vir energije in spodbuditi k bolj vestnemu ločevanju.
Po izobrazbi ste diplomirani inženir gozdarstva, za diplomsko nalogo ste prejeli celo Prešernovo nagrado. Kako to, da ste se odločili za poklic, ki ga opravljate danes?
Po diplomi in prejetju Prešernove nagrade sem bil prepričan, da bom dobil zaposlitev v svoji stroki. Realnost je bila malce drugačna. Prijavljal sem se na razpise za prosta delovna mesta na področju gozdarstva, okoljevarstva ali česar koli v povezavi z naravo in okoljem. Hodil sem na razgovore, ki niso bili uspešni. Začel sem se še dodatno izobraževati, samoplačniško sem opravil različne tečaje in izpopolnjevanja z namenom, da bi pridobil več znanj. Spoznal sem, da je bila večina delovnih mest že rezervirana za druge, celo za take, ki so imeli nižjo izobrazbo od moje ali pa so bili preprosto v sorodu s kom iz podjetij. Opravil sem tudi preizkus znanja za vodenje in odločanje o prekrškovnem postopku, v mislih sem imel opraviti tudi izpit o upravnem postopku, a sem si rekel, da nima smisla, ker bo tako ali tako službo dobil nekdo drug.
Zaprosil sem še na Komunali Kranjska Gora, ki je blizu kraja, kjer živim. Tam so mi razložili, da me lahko zaposlijo kot popisovalca vodomerov. Povedali so mi, da ne bom plačan glede na stopnjo izobrazbe, ampak za delo, ki ga bom opravljal. Začel sem popisovati vodomere, zraven pa sem delal še ostala dela, kot so mi naročili. Ker je bil ravno takrat sodelavec smetar na daljši bolniški, sem ga nadomeščal.
Tam sem spoznal delo smetarja, to počel kar nekaj časa, na 14 dni pa sem popisoval vodomere v celi občini. Ker mi diploma ni veliko pomagala, sem samoplačniško opravil še izpit C kategorije, tako da zdaj opravljam delo voznika smetarskega vozila, priložnostno pa z veseljem »surfam« na smetarskem tovornjaku.
Ko govorimo o ločevanju odpadkov, ste v stiku z našimi navadami. Kakšni smo po vašem mnenju Slovenci, ko gre za ločevanje odpadkov?
Glede na to, da je Slovenija, kar se tiče ločevanja, v samem vrhu evropskih držav, so se pri meni pojavili dvomi, ker tega nisem opazil v taki meri. Največji problem predstavljajo večstanovanjski objekti. Večina stanovalcev vestno ločuje, ostali pa ne, s čimer se razvrednoti delo prvih. Prav tako v občinah niso poenoteni sistemi zbiranja in barve zabojnikov, kar povzoča dodatno zmedenost ljudi. Tudi vsa plastika, ki se zbere v zabojnikih za plastično embalažo, ni primerna za reciklažo, hkrati pa se v teh zabojnikih pojavljajo tudi biološki odpadki, papir in tekstil. Recimo, da se stanje izboljšuje, saj so nekatere občine lep zgled ločevanja in ravnanja z odpadki, po katerih bi se morale ravnati še ostale.
Mi je pa vsakodnevno srečevanje z odpadki omogočilo vpogled v osebno življenje Slovencev. V smeteh dobiš informacije, kaj ljudje jedo, kdo ima težave z alkoholom, kdo nima denarja in kdo ga ima preveč.
Kaj bi bilo še potrebno storiti, da bi ljudje bolj vestno ločevali odpadke?
Na prvem mestu sta ozaveščanje in biti zgled drugim. Zdi se mi, da so ljudje že siti tega očitanja, da je treba ločevati, saj jim ne razložijo, zakaj je to dobro, kam gre vsa ta plastika, ali ima sploh smisel, če so položnice zmeraj višje. Ta vprašanja so se pojavljala tudi meni kot smetarju in sem hotel dobiti odgovore. Spraševal sem se, zakaj je ljudem tako težko ločevati, zakaj vozijo smeti v naravo in zakaj mečejo biološke odpadke v zabojnike za papir, steklo in plastično embalažo.
Ločevanje nam mora priti v navado, vzeti ga moramo kot nekaj samoumevnega. Tako kot smo se težko navadili npr. voziti s prižganimi lučmi podnevi, sedaj vidimo, da je to res koristno in varno, hkrati pa nas zmoti, če nekdo vozi z ugasnjenimi lučmi. Tako bi moralo biti tudi pri ločevanju. Mene recimo zmoti, ko je ljudem vseeno za ločevanje. Če omogočiš vse, na primer ozaveščanje, izobraževanje, poizkušaš biti zgled drugim, nagradiš tiste, ki vestno ločujejo, urediš različne sisteme zbiranja odpadkov, ki olajšajo državljanom ločevanje, pa nekateri to še zmeraj nočejo, potem mislim, da si prislužijo visoko kazen … Drugih načinov ne vidim.
Katera vrsta odpadkov je najpogostejša v naših zabojnikih?
Po volumnu je največ plastične embalaže, po teži mogoče biološki odpadki, odvisno od sistema zbiranja in občine.
Se vam zdi, da živimo v dobi plastike?
Seveda, to je eden boljših izumov, ki nam je omogočil vse to, kar poznamo danes. Omogoča nam tehnološki razvoj, z njo so živila obstojna dlje časa, ker so zavita v embalaži, iz nje se izdelujejo flis in »windstoper« jakne, obstaja tudi tam, kjer je sploh ne pričakujemo. V primerjavi s steklom je lažja, torej so tudi transportni stroški nižji, lahko pade na tla in se ne razbije. Skratk, super material, s katerim bi morali po tem, ko nastane odpadek, ravnati bolj skrbno.
Lotili ste se snemanja igranega dokumentarnega filma Plastik Fantastik – filma o plastiki v smeteh. Kako ste prišli do te ideje?
Ker sem rahlo hiperaktiven in si vsako leto zastavim nov cilj, ki ga dosežem, je bil ravno ta film Plastik Fantastik nov izziv. Vsak dan gledaš tiste smeti in se sprašuješ, kaj je narobe z ljudmi. Zakaj imajo tebe za smetarja, če vidiš kakšno »svinjarijo« delajo drugi. Zakaj jim je za vse vseeno, na kakšen način bi jim povedal ali pokazal, da ima smisel. Ljudje s tem, ko vržejo smeti v zabojnik, ne vedo, koliko procesov je še za tem. Ne vidijo niti (in jih ne zanima), kako se vsak dan vidno povečuje količina odpadkov na smetiščih. Treba je bilo nekaj narediti, pokazati ljudem še tisto zgodbo, ki je očem skrita. Že prej sem po osnovnih šolah v občini razlagal o pomenu ločevanja, a sem videl, da je otrokom vse jasno. Jasno ni staršem in srednji generaciji, ki niso zgled tem otrokom in ne nadaljujejo tega, kar se le-ti naučijo v šoli. Na internetu sem pogledal, če v Sloveniji že obstaja kakšen tak film na to tematiko, pa ga še ni. So šolski izobraževali filmčki, kar moj igrani dokumentarec ni. Namenjen je srednji generaciji, tudi tematika je bolj specifična. Poklical sem prijatelja iz osnovne šole, ki ima videoprodukcijo Pelikula, in mu predstavil idejo. Bil je navdušen in takoj za stvar. V štartu mi je povedal, da v tem ni zaslužka in da denarja, ki ga bom vložil, verjetno ne bom več videl. Vendar to ni bil moj cilj, moj cilj je bil narediti neko spremembo v mojem življenju, ki bi lahko vplivala na spremembo stanja v državi. Zadeve sem se lotil sistematično, tako kot svoje diplomske. Preštudiral sem zakonodajo, nad katero sem obupal, ker nočem moriti ljudem z nekimi statistikami in zakoni. Tema je težka, tudi ljudi niso najbolj navdušeni nad smetmi, zato je bilo treba narediti nekaj povsem novega. Sam koncept filma je narejen tako, da se dva smetarja (igrani del) pogovarjata o vseh področjih problematike plastike, vse, kar jima ni povsem jasno, razložijo strokovnjaki (dokumentarni del). Ker sem zelo radoveden po naravi in je vožnja tovornjaka nekoliko monotona, je bila to super izkušnja zame. Napisal sem scenarij za film, bil sem na krajih, kjer drugače nikoli ne bi bil, igral sem smetarja v filmu, spoznal sem zelo zanimive ljudi, bil sem novinar, veliko sem se naučil, tako da je projekt meni že povrnil, kar sem vložil. Prijatelj Miha Dulmin (videoprodukcija Pelikula) mi je pomagal uresničiti zamisel. Lahko bi se smilil svoji usodi, kot smetar s Prešernovo nagrado, ali pa iz tega naredil največ, kar se da. Področje je še zmeraj okoljevarstveno, kar me zelo zanima. Tudi v pisarni se ne bi naučil vsega, kar sem spoznal kot smetar.
Kaj je glavno sporočilo vašega filma? Kaj želite z njim doseči?
Glavno sporočilo filma je, naj se malo zamislimo. Zakaj večini ljudi ni težko preživeti ure in ure v nakupovalnih centrih, kjer mrzlično nakupujejo stvari, ki niso pomembne, hkrati pa se jim tiste zadeve, ki res štejejo, ne zdijo pomembne? V filmu Plastik Fantastik sem prikazal vse, kar se tiče plastike kot odpadka, in še več. Film ne govori samo o plastiki kot odpadku, ampak o plastiki kot materialu. Prikazal sem, kaj vse imajo ljudje na voljo, s čimer bi zmanjšali količino odpadkov, ki se vozi na odlagališča. Sledil sem plastiki do mikrodelcev oz. mikroplastiki v našem morju. Prikazal sem celotno pot, ki jo naredi plastika. Po mojem mnenju mora biti film sestavljen iz treh povezujočih se delov. Zgodbo in rdečo nit sem napisal jaz, kvalitetne posnetke je naredil Miha Dulmin, odlično glasbo pa sta naredila Borja Močnik in Anže Rozman. Vse je lepo zapakirano v filmu Plastik Fantastik.
S snemanjem ste zaključili. Kje ste ga snemali in ali ste imeli med snemanjem kakšne težave?
Snemali smo po vsej Sloveniji, saj sem v filmu presortiral kontejnerje po večjih slovenskih krajih. Težave pa so predstavljala predvsem dovoljenja. Čeprav smeti nikogar ne zanimajo, je zgodba, potem ko razložiš, da boš presortiral njihov zabojnik, drugačna. Težko je bilo posneti tudi celotno pot, ki jo naredi plastika od granulata do granulata, še težje pa je bilo vse skupaj uskladiti – torej mojo službo, službo snemalca Miha, vreme in čas sodelujočih, ampak nam je uspelo. Ko poveš, da si smetar, ki snema film, te nihče ne jemlje resno, še posebej, če delaš s svojim denarjem. Vsak si predstavlja, da je to nekaj amaterskega, ampak smo se res potrudili in naredili film na nivoju.
Kdaj bo film dostopen javnosti?
Ko sem se lotil izdelave filma, sem si nehal striči lase. Ker me čisto iz radovednosti zanima, koliko dolgo traja izdelava filma. Ker film delam z lastnimi prihranki ter ob službi in za izdelavo koristim ves moj dopust, ki ga imam, se mi zdi, da je eno leto izdelave kar dober rezultat. Film Plastik Fantastik bi si lahko ogledali že v maju, tako kot je bilo zastavljeno, vendar je večina kinodvoran zasedena, kasneje pa večina ljudi odide na morje, tako da se bo predvajal v jeseni.
