Arnika

Navadna arnika ali tudi samo arnika (znanstveno ime Arnica montana) je zaščitena zdravilna rastlina, ki raste po zakisanih travnikih, košenicah, planinskih travnikih, visokih barjih po vsej Sloveniji od nižin do visokogorja. Postaja zelo redka zaradi nabiranja in košnje.

V medicini se uporablja predvsem zunanje in sicer za obkladke pri kožnih vnetjih po piku žuželk  in ožigih meduz, turih, oteklinah zaradi poškodb, zvinih in udarninah, podplutbah, povrhnjem vnetju ven, mišičnih in sklepnih bolečinah, pa tudi za izpiranje vnete ustne in žrelne sluznice. Zdravi tudi ozebline, zlato žilo in plešavost živčnega izvora ter celi rane.

Je pogosta sestavina homeopatskih pripravkov, ki zdravijo s sledovi, ki naj bi jih pustile učinkovine v topilu med razredčevalnim postopkom. Z izjemo homeopatskih zdravil se arnike ne sme jemati notranje, ker lahko povzroči zastrupitev.

Arnikovo tinkturo je moč pripraviti z namakanjem dvajset žličk (deset gramov) droge v sto gramih razredčenega alkohola ali močnega žganja, za obkladke pa jo je potrebno predhodno razredčiti z vodo od tri do desetkrat, za izpiranje ust pa desetkrat.

Raziskave na živalih so pokazale, da deluje uničevalno za nekatere kužne bakterije in ima blage protivnetne lastnosti. Sestavina helenalin blaži bolečine, uničuje kužne bakterije, blaži vnetja, in spodbuja odpornost zoper kužne klice, to krepijo tudi vsebujoči visokomolekularni polisaharidi. Arnika vsebuje adrenalinu podobno spojino, ki zviša krvni tlak in vpliva na delovanje srca.

Notranje je strupena, največ zaradi spojine helenalin. Povzroči nevarno vnetje želodčne in črevesne sluznice, spremeni srčni utrip, povzroči plitko dihanje, ohromitev prečnoprogastih in srčne mišice pa se konča s smrtjo. Po vzetku tridesetih mililitrov 20-odstotne arnikove tinkture so se pokazali resni zastrupitveni znaki. Dolgotrajna zunanja raba na poškodovani koži, na primer na ranah ali na razjedi goleni, pogosto povzroči zabuhlo vnetje kože z gnojnimi mehurčki, na nepoškodovani koži pa nastanek ekcema.

Arnika se ne sme vzeti notranje, razen v ustreznih homeopatskih razredčenjih. Ob prvih znakih alergične reakcije – bolečih in srbečih vnetnih kožnih spremembah – po zunanji rabi pri preobčutljivih posameznikih, je treba zdravljenje prekiniti in se o nadaljnjih ukrepih posvetovati z zdravnikom. Osebe, alergične na kamilico, rman ali ognjič in druge predstavnike družine košaric, bodo zelo verjetno alergične tudi na arniko.