Prijava
Kakšna bo prihodnost gradnje? Jasno je, da bo morala postati tudi gradnja precej bolj »zelena«. Beton, ki je danes eden od najpogosteje uporabljenih materialov, ni najboljša rešitev. Kot ena od alternativnih možnosti se omenja živi beton, ki pa je še vedno v začetnih fazah razvoja. Gre za material, ki je bil širši javnosti predstavljen šele pred nedavnim, natančneje na začetku leta 2020. Razvili so ga raziskovalci iz Kolorada, ki verjamejo, da bo prihodnost gradnje pomembno zaznamovana prav z živim betonom.
Beton – material z izjemno dolgo zgodovino uporabe
Z betonom oziroma z različnimi vrstami betona smo obdani na praktično vsakem koraku. Gre za material, ki je vse prej kot nov. Prve različice betona so se namreč začele uporabljati že približno 1300 let pred našim štetjem. Posebno različico betona, in sicer t. i. rimski beton, so precej pogosto uporabljali tudi stari Rimljani. Ostanki rimskih mest so tako pogosto izdelani prav iz betona. Material ima torej dolgo zgodovino, pri čemer je doživljal različne spremembe oziroma nadgradnje, vendar se je v zadnjem stoletju razvoj na tem področju praktično povsem ustavil. Izum koloradskih raziskovalcev tako predstavlja pomembno razvojno prelomnico – še posebej zato, ker gre za material, ki je precej prijaznejši do okolja kot klasične različice betona.
Proizvodnja betona naj bi bila kriva za kar približno 6 % vseh emisij CO2
Po nekaterih podatkih je beton celo drugi najpogosteje uporabljeni material na svetu. Uporaba betona pri gradnji ima seveda številne prednosti, vendar je po drugi strani povezana tudi s pomanjkljivostmi. Ena glavnih je obremenitev okolja med samo proizvodnjo, ki naj bi bila odgovorna za kar približno 6 odstotkov vseh izpustov ogljikovega dioksida. Koloradskim raziskovalcem je uspelo najti način za ohranitev najpomembnejših kvalitet klasičnega betona, pri čemer je seveda še posebej pomembna trdnost, obenem pa zmanjšati izpuste. Pri tem so si pomagali z bakterijami, peskom in posebnim hidrogelom.
Zeleni zidaki, ki so sposobni »razmnoževanja«
Bakterije so pomembne predvsem za proces biomineralizacije, ki med drugim poskrbi za zelo posebno, zeleno barvo betona. Material tako že na pogled deluje precej bolj »živo« od klasičnega betona. Toda zelena barva ni glavni razlog za poimenovanje. Najpomembnejša lastnost živega betona je sposobnost samoreproduciranja, pri čemer so potrebni zgolj minimalni zunanji posegi. Če betonski zidak, izdelan iz živega betona, razpolovimo, bakterije poskrbijo za dopolnitev obeh polovic. Tako dobimo dva zidaka. Samo v treh »generacijah« lahko tako iz enega samega zidaka pridobimo kar osem novih.
Proizvodni proces precej manj obremenjujoč za okolje
Zaradi opisanega principa samoobnove, ki skrbi za eksponentno množenje zidakov, je mogoče občutno zmanjšanje obremenitve okolja med proizvodnim procesom. Količina proizvedenih zidakov je lahko namreč precej manjša kot pri klasičnem betonu. Posledično se zmanjšajo tudi izpusti ogljikovega dioksida. Dodatna prednost živega betona pa so seveda nižji stroški gradnje.
Trenutna različica zahteva specifične pogoje
Živi beton je torej material s številnimi prednostmi, ki se zdi skorajda popoln. Rešitev je okolju prijazna, varčna in ne nazadnje tudi estetsko privlačna, saj bi lahko poskrbela za »pozelenitev« urbanih okolij. Toda kot omenjeno, je razvoj živega betona še vedno v zgodnjih fazah. Eden od glavnih razlogov, zaradi katerih živi beton še ni pripravljen za uporabo, je povezan z dejstvom, da je pri trenutni različici za ohranjanje trdnosti potrebna specifična stopnja vlage, kar je seveda težko zagotoviti v naravnem okolju. Material pa je obenem precej občutljiv tudi na druge okoljske dejavnike. Treba bo torej še malce počakati, toda zdi se, da so znanstveniki na pravi poti in da bo prihodnost gradnje precej bolj zelena – tudi dobesedno.
