Ljudje se pogosto sprašujejo, zakaj žrtve partnerskega nasilja preprosto ne odidejo. Od zunaj se zdi namreč rešitev zelo preprosta, toda odhod je za osebe, ki so žrtve nasilja, običajno vse prej kot preprost. Če boste ozavestili, kateri so tisti razlogi, zaradi katerih je odhod pogosto zelo težaven, boste precej lažje pomagali osebi, ki je žrtev nasilja.
1. Upanje, da se bo partner spremenil
Oseba, ki je žrtev nasilja, je lahko na svojega partnerja še vedno navezana. Čeprav si ne želi doživljati nasilja, jo misel na življenje brez partnerja straši. Tako upa, da se bo partner spremenil, posebno če partner nenehno obljublja, da ne bo več nasilen. Zavedati se morate namreč, da je partnersko nasilje pogosto ciklično. Nasilnim izbruhom tako nemalokrat sledijo »medeni tedni«, ko se zdi vse v najlepšem redu. Partner je lahko celo izjemno ljubeč, čemur pa običajno sledi nov izbruh nasilja.
2. Manipulacija
Nasilnež lahko žrtev prepriča, da je situacija v resnici precej kompleksnejša in da sta pravzaprav sokrivca – ali celo da je za nasilje v celoti kriva žrtev. Pogosti so denimo primeri partnerskega nasilja, ko storilec žrtev prepriča, da je »izzivala«. Žrtev lahko začne zato dvomiti o ustreznosti svojega dojemanja in si pripisovati krivdo za dogajanje.
3. »Zamrznitev« zaradi preteklih travm
V povezavi s stresnimi situacijami se običajno omenja odziv »boj ali beg«, vendar to v resnici nista edini možni reakciji. Žrtve lahko včasih tudi »zamrznejo«, kar je nemalokrat povezano s travmami iz preteklosti. Če so bile na primer žrtev nasilja že v otroštvu, jih lahko občutek nemoči spremlja še zelo dolgo. Tako imajo tudi kot odrasle žrtve nasilja občutek, da so popolnoma nemočne in da morajo preprosto sprejeti, kar se dogaja.
4. Občutek izoliranosti
Socialna izoliranost je pogost razlog, zaradi katerega žrtve nasilja vztrajajo ob nasilnem partnerju. Žrtve nasilja, ki imajo na voljo podporni sistem, precej hitreje zberejo pogum za odhod. Po drugi strani pa osebe, ki so socialno izolirane, nasilje nemalokrat prenašajo zelo dolgo, saj imajo občutek, da ni nikogar, na kogar bi se lahko obrnile.
5. Skupni otroci
Odločitev za odhod je posebno težavna, če ima žrtev z nasilnim partnerjem otroke. To je po eni strani povezano s strahom pred razbitjem družine, v ozadju pa je lahko tudi strah pred izgubo skrbništva nad otroki.
6. Finančna odvisnost
Ena od skupin oseb, ki nadpovprečno težko zapustijo nasilnega partnerja, so osebe, ki so od svojega partnerja finančno odvisne. Toda finančni razlogi so lahko ovira tudi za žrtve partnerskega nasilja, ki sicer imajo svoj vir dohodka, vendar ta ni dovolj velik za samostojno življenje.
7. Grožnje
Razlog za vztrajanje so lahko tudi nasilneževe grožnje. Nasilnež lahko na primer žrtvi grozi, da jo bo ubil, če ga bo poskušala zapustiti – ali da bo ubil njene sorodnike, prijatelje, njune otroke itn.
8. Družbeni pritiski
Ločitev je nemalokrat še vedno povezana s precejšnjo stigmo. Žrtev lahko tako ob nasilnem partnerju ostaja zaradi (implicitnih) družbenih pritiskov, predvsem zaradi pritiskov neposredne okolice. Odhod je posebno težaven, če partner, ki je doma nasilen, v skupnosti velja za spoštovanja vredno osebo. Žrtev ima lahko na primer občutek, da bo partner po morebitni ločitvi uničil njeno ime.
9. Sram
Na prvi pogled se zdi nelogično, da je žrtev tista, ki občuti sram, vendar je ta pojav še vedno zelo pogost. Tudi družba namreč krivdo nemalokrat pripiše žrtvi oziroma poskuša najti olajševalne okoliščine za nasilneževo ravnanje.
Osebe, ki niso bile nikoli v zdravem, ljubečem odnosu, se morda niti ne zavedajo, da so žrtve nasilje. Ker je to vse, kar poznajo, lahko verjamejo, da gre za običajen partnerski odnos. To velja posebno za žrtve psihičnega nasilja.
