Z uredbo proti invazivnim tujerodnim vrstam

Evropska unija (EU) je sprejela novo uredbo, ki obravnava vse večjo ogroženost biotske raznovrstnosti zaradi pojava invazivnih tujerodnih vrst. S to novo zakonodajo bo EU lahko učinkovito preprečevala vnos in širjenje vrst, ki lahko povzročijo škodo okolju. Države članice bodo na podlagi znanstvenih dokazov in ocen pripravile seznam nevarnih vrst, za katere bo uredba veljala.

“Sodeč po ocenah se je deset do petnajst odstotkov tujerodnih vrst, najdenih v evropskem okolju, razširilo in zdaj povzroča okoljsko, gospodarsko in družbeno škodo,” opozarjajo v Evropski komisiji. Vrste, kot so na primer orjaški dežen, signalni rak, zebraste školjke in pižmovke, zdaj škodujejo človeškemu zdravju, povzročajo znatno škodo gozdarstvu, pridelkom in ribištvu, na vodnih poteh pa zaradi njih prihaja do zamašitev. Japonski dresnik na primer drugim rastlinam preprečuje rast, izriva avtohtone rastline in resno škoduje infrastrukturi ter tako povzroča veliko ekonomsko škodo. Študije so pokazale, da samo ta vrsta v Angliji, na Škotskem in v Walesu vsako leto povzroči 205 milijonov evrov škode. V evropskem okolju je trenutno več kot dvanajst tisoč tujerodnih vrst. Nekatere izmed njih se hitro razširijo in postanejo invazivne. EU po ocenah vsako leto utrpi škodo v višini dvanajst milijard evrov zaradi stroškov za zdravje ljudi in živali, izgube letine in ribjih staležev, poškodb infrastrukture, poslabšanja plovnosti rek in škode, povzročene zaščitenim vrstam.

PREBERITE TUDI

Rdeče čilijevo olje: Starodavni eliksir za sklepe, bolečine in prekrvavitev

Tujerodne vrste so prisotne v skoraj vsaki vrsti ekosistema na Zemlji. V nekaterih primerih so postale invazivne in tako začele vplivati na avtohtone organizme. “Pripadajo vsem večjim taksonomskim skupinam, vključno z virusi, glivami, algami, mahovi, praproti, višjimi rastlinami, nevretenčarji, ribami, dvoživkami, plazilci, pticami in sesalci. Invazivne tujerodne vrste lahko posegajo v strukturo in vrstno sestavo ekosistemov z zatiranjem ali izločanjem avtohtonih vrst bodisi neposredno s plenjenjem ali tekmovanjem z njimi za vire bodisi posredno s spreminjanjem habitatov ali načina, kako hranilne snovi krožijo skozi celotni sistem,” opisujejo v Evropski komisiji.