Ko si predstavljamo starodavne Evropejce, si jih večina zamišlja s svetlo kožo, svetlimi lasmi in modrimi očmi. Vendar najnovejše genetske raziskave to predstavo postavljajo pod vprašaj. Analize starodavne DNK kažejo, da je bila temna koža v Evropi precej bolj razširjena, kot smo mislili — in to še pred razmeroma kratkim časom, pred okoli 3000 leti.
Kaj pravi genetika?
Znanstveniki so analizirali več sto vzorcev DNK iz kosti ljudi, ki so živeli v različnih delih Evrope v zadnjih 40.000 letih. Posebno pozornost so namenili genom, povezanim z barvo kože, las in oči. Med ključnimi geni za svetlejšo polt sta SLC24A5 in SLC45A2 — oba sta danes široko razširjena med evropskim prebivalstvom.
Vendar te različice genov niso bile prisotne med zgodnjimi evropskimi lovci in nabiralci. Na primer, posamezniki, ki so pred 8000 leti živeli na ozemlju današnje Španije, Madžarske in Luksemburga, so imeli temno kožo in pogosto modre oči. To je izjemno zanimiva kombinacija po sodobnih merilih.
Kdaj se je pojavila svetla koža?
Spremembe so se začele dogajati pred približno 7000 leti, ko so v Evropo prispeli prvi kmetovalci z območja današnje Turčije in Bližnjega vzhoda. Ti so s seboj prinesli različice genov za svetlejšo kožo. A še pomembnejši vpliv so imele kasnejše migracije nomadskih ljudstev iz stepskih območij vzhodne Evrope in Srednje Azije — pripadniki tako imenovane jamne kulture (Yamnaya). Njihov prihod pred približno 5000 leti je genetsko preoblikoval evropski kontinent.
Do približno 3000 let nazaj je bila svetla koža še vedno daleč od univerzalne v Evropi. Šele po bronasti dobi, skozi mešanje populacij in naravno selekcijo, so svetlopolte različice postale prevladujoče, še posebej v severnih delih celine.
Zakaj je svetla koža postala prednost?
Glavni razlog naj bi bil vitamin D. V severni Evropi, kjer so zimski meseci dolgi in količina sončne svetlobe nizka, je svetlejša koža omogočala bolj učinkovito sintezo tega pomembnega vitamina. Temna koža sicer bolje ščiti pred UV-žarki, a v okolju z manj sonca to postane slabost. Posledično so imeli posamezniki s svetlejšo kožo več možnosti za preživetje in razmnoževanje.
Zgodovina, ki ni enostavna
Znanstveni dokazi jasno kažejo, da ideja o “vedno beli Evropi” preprosto ne drži. Biološka zgodovina ljudi je zapletena, polna migracij, mešanja kultur in prilagajanja okolju. Genetska raznolikost, ki jo danes vidimo med Evropejci, je rezultat več valov priseljevanja in naravne selekcije — ne pa neke “čiste” ali nespremenjene linije.
To odkritje je pomembno tudi v širšem družbenem kontekstu. V času, ko so razprave o identiteti, rasi in migracijah pogosto obremenjene s političnimi čustvi, nam znanost ponuja trezen pogled: naši predniki so bili bolj raznoliki, kot si pogosto predstavljamo.
Zgodovina Evrope ni samo zgodovina kraljestev, vojn in imperijev, temveč tudi zgodovina kože, las in oči — zgodovina genov. In ta zgodovina nam pravi, da so prvi Evropejci v mnogih primerih izgledali precej drugače, kot si jih zamišljamo danes.
Namesto da bi iskali »pristnost« v videzu, bi morali razumeti, da je edina stalnica človeštva — sprememba. Evolucija, selitve in okolje so skupaj oblikovali tisto, kar danes dojemamo kot “evropski videz”. A ta videz je mlajši, kot si mislimo.
