Miha in Jaka Hrovat sta že celo življenje obdana z lesom, družinska mizarska delavnica namreč obratuje že več kot petdeset let. S svojo mlado ekipo razmišljajo zelo ekološko, lansko leto so celo postali prvi CO₂ nevtralni obrtniki v Sloveniji, kar pomeni, da posadijo več dreves, kot jih porabijo za proizvodnjo, poleg tega pa s sajenjem dreves kompenzirajo tudi za celoten CO₂ odtis podjetja. »Ker je ta občutek neverjeten, smo ga želeli deliti z ljudmi,« pravi Miha. Zato so svoja prizadevanja udejanjili v projektu Treecelet.
Torej, Treecelet – kaj sploh predstavlja in kako ste dobili idejo?
Razmišljali smo, kako bi lahko dosegli, da ima prav vsakdo možnost občutiti koristnost in narediti nekaj za naš planet, zato je nastal projekt Treecelet. Gre za »trendy« zapestnice, ki sadijo drevesa. Poleg naju z bratom imata enako pomembno vlogo še Domen, ki je zadolžen, da se nas glas sliši, in pa Žiga, ki verjetno dela najlepše Instagram fotografije (smeh).
Kaj si želite na tem področju doseči?
Če govorimo o sajenju dreves, je naš cilj zelo jasen: v čim krajšem možnem času želimo po svetu posaditi en milijon dreves. Že sama misel na to, kakšno zapuščino bomo skupaj z našimi podporniki pustili, nam daje neverjetno motivacijo. Na svetu želimo pustiti nekaj večjega od nas samih. Če govorimo o sami poti do tega cilja, pa bi radi ljudje ozaveščali ljudi o problematiki deforestacije ter o problematiki gozdov na splošno.
Zakaj ste se odločili za to pot? Je bila odločitev težka?
Kot rečeno, nekako nam je »vkodirana« skrb za naš planet. Ko se na področju deforestacije še nekoliko izobraziš, pa hitro ugotoviš, kako pereč problem je to po svetu. Mi smo kar malo zasanjani v tej naši prelepi zeleni Sloveniji in mogoče ne vidimo, kakšne hude posledice prinaša pomanjkanje gozdov: hude poplave, erozija zemlje, vsesplošne klimatske spremembe, slabši zrak, … Nikakor ne podcenjujemo gozdov v Sloveniji, ki imajo tudi določene probleme, želimo pa najprej pomagati tam, kjer je to najbolj kritično. Trenutno sadimo v Indoneziji in na Madagaskarju, kjer so razmere že zelo slabe. Ko pa smo temu dodali še nek občutek, koliko lahko posameznik naredi, če se mu le ponudi priložnost, smo bili takoj vsi za, da se projekta lotimo. Priznajmo si – marsikdo bi rad pomagal planetu, a ne ve, kako. S projektom Treecelet ponujamo možnost, da z nakupom suvenirja v obliki zapestnice vsak pristavi nekaj za boljši jutri.
Kako kaže, bo projekt uspešen?
Projekt je trenutno v čistem začetku in težko govorimo o uspehih. Spletna stran namreč obstaja šele kakšen mesec ali dva. Seveda smo zelo ponosni, da smo skupaj z našimi podporniki v tem času posadili že več kot 3 tisoč dreves, ampak en milijon je še zelo daleč. Trenutno je za nas največji uspeh to, da smo že dovolj glasni, da nas ljudje vsaj nekje v ozadju slišijo.
Kako boste nadaljevali?
Tudi načrti za naprej so zelo jasni. Projekt želimo narediti globalen. Slovenija je odskočna deska, saj je najbolje začeti doma, kjer se najbolje znajdemo. Razumemo, da nam ljudje v začetku ne zaupajo stoodstotno, to je povsem normalno. Sploh če gre za projekte, ki v sebi nosijo del dobrodelnosti. Toda trdno verjamemo, da bodo ljudje prepoznali naše dobre namene. Zaenkrat nam dobro kaže, ljudje so nas sprejeli zelo pozitivno, kar nas veseli. Res smo hvaležni prav vsem, ki so projekt že podprli.
Je takšnih ljudi, ki so projekt podprli, veliko?
V tem kratkem času delovanja smo definitivno zaznali, da ljudi tematika zelo zanima in da obstajajo zelo zagreti ljudje. Všeč nam je, če se pod kakšnim našim videom na Facebooku razvname debata. Opažamo tudi, da so ljudem zapestnice všeč, všeč pa jim je seveda tudi njihov pomen in namen.
Kdo pa jih oblikuje in izdeluje?
Zapestnice so oblikovane povsem po naših dizajnih, žal pa nimamo materiala in znanja, da bi zapestnice sestavljali sami. Zato smo našli proizvajalca v tujini, s čimer smo pridobili dva velika plusa: prvi je ta, da zapestnice delajo ljudje, ki to znajo. Drugi plus pa je ta, da smo s takojšnjo možnostjo večjega naročila lahko nekoliko privarčevali na ceni same zapestnice in zato lahko na zapestnico posadimo več dreves, kar pa je naš končni cilj.
Zdaj sodelujete z Eden Projects. Kako ste se povezali z njimi?
Eden Projects sem spremljal že dlje časa in sem že dolgo zaljubljen v njihovo zgodbo, zato so se nam zdeli idealen pomočnik pri naši misiji. Moram pa priznati, da pot do partnerstva ni tako enostavna. Podrobno smo jim morali opisati našo idejo, pregledali so vse naše spletne strani, če se skladajo z njihovim mišljenjem, pa tudi pogodba je zapletena in podrobna. Resnično ni možnosti, da bi se lahko igrali. Oni zaupajo naši misiji, mi pa zaupamo njihovi. Zato smo tako zelo veseli, da smo našli en drugega in začeli res lepo sodelovanje.
Kaj torej, poleg nakupa zapestnice, svetujete tistim, ki jim je mar za okolje? Kako lahko pomagajo?
Žal tukaj ne morem ponuditi nič boljšega odgovora od tega, ki ste ga slišali že tisočkrat. Resnično se moramo vprašati, če je to smer, v katero želimo peljati naš planet. V resnici je odločitev za bolj zeleno delovanje podjetja najprej individualna, šele nato kolektivna. Dokler pa je edina stvar, ki jo ljudje vidijo, denar, pa žal za takšno delovanje ostajajo slepi. Rajši kot nek zlajnan odgovor, bi podal vprašanje: »Kakšno Zemljo želim zapustiti svojim naslednjim generacijam?« Z odgovorom na to vprašanje se začne individualna odločitev, ki je, verjemite, zelo nalezljiva.