Naše zahteve za celovito kakovost bivalnega in delovnega okolja so opazno višje kot nekdaj. Iščemo primerno ravnovesje med energetsko učinkovitostjo (toplotne lastnosti ovoja stavbe, sistemi ogrevanja in hlajenja, osvetlitev ipd.) in med do neke mere subjektivno vrednotenimi vplivi na uporabnike prostorov (toplotno, zvočno in vidno ugodje, kakovost zraka ipd.). Med najpomembnejše elemente, ki vplivajo na naše počutje, sodi kakovost notranjega zraka. Odvisna je od mnogih dejavnikov, ki lahko izvirajo iz notranjega in zunanjega okolja. Nekaj praktičnih nasvetov in navodil nam je podal mag. Miha Tomšič iz Gradbenega inštituta ZRMK.
Kakšen je kakavosten zrak?
Kakovosten notranji zrak večinoma opisujemo preprosto kot »čist« ali »svež« zrak. Govorimo torej o zraku, ki ne vsebuje onesnaževal, ki lahko povzročijo draženje, neugodje ali celo bolezenske simptome, in ki ima primerno relativno vlažnost. Na te dejavnike smo različno občutljivi. Nekoga najbolj moti prah, drugega neprijeten vonj, tretjega spet vsebnost hlapnih organskih spojin. Pri dolgotrajni izpostavljenosti nekakovostnemu zraku lahko slabo počutje preraste v različne oblike bolezni.
Emisij določenih škodljivih snovi se je treba lotiti tako, da odstranimo njihove vire (topila, formaldehidi) ali pa prostore zatesnimo (radon). Kako pa sicer poskrbeti za čist in svež zrak v prostorih? Tako, da čim bolj razredčimo neprijetne, dražeče in škodljive snovi v zraku. Enostavneje povedano, s prezračevanjem. Iztrošen, nečist in morda tudi prevlažen zrak odvedemo iz prostorov in vanje pripeljemo svež, čistejši ter bolj suh zrak.
Ena od pomembnih razlik med gradnjo nekoč in danes je v stopnji zrakotesnosti ovoja stavbe. Vsa netesna mesta, rege, razpoke, okenske pripire in podobno, skozi katera lahko nekontrolirano uhaja toplota navzven (a hkrati v prostor vstopa zunanji zrak), poskušamo danes kar najbolj zatesniti, da zmanjšamo obratovalne stroške, omejimo vdor hrupa iz okolice in preprečimo težave s površinsko kondenzacijo vodne pare ter plesnijo. Prezračevanju je treba torej posvetiti še večjo pozornost.
Odprimo okna
Najpreprostejša in najstarejša oblika prezračevanja je naravno prezračevanje z odpiranjem oken. Kontrolirano mehansko prezračevanje, zlasti takšno z vračanjem odpadne toplote (rekuperacija) pa je danes sestavni del nizkoenergijske gradnje in omogoča bistveno boljši nadzor nad kakovostjo notranjega zraka ob zmanjšanih obratovalnih stroških. Pri prenovah stavb pridejo v poštev navadno lokalne enote, saj bi izvedba centralnega sistema prezračevanja pomenila korenite posege v prostore. Tokrat se bomo omejili na bistvene značilnosti naravnega prezračevanja.
Pravilno naravno prezračevanje prostorov je načeloma pogosto, kratko in temeljito. To je sicer enostavno zapisati, v praksi pa je pogojeno z dnevnim urnikom in bivalnimi navadami. Učinkovitost prezračevanja je odvisna od mnogih dejavnikov, zlasti od razporeditve oken in vrat prostorov, letnega časa in smeri ter moči vetra.
Prostore, kjer se je vsebnost vlage v zraku izrazito povečala (npr. ob kuhanju ali tuširanju), je treba prezračevati sproti in ločeno od drugih prostorov, sicer vlago le prerazporedimo po širšem območju stanovanja ali hiše. Ne smemo pozabiti na spalnice in otroške sobe; te temeljito prezračimo zvečer in zjutraj, saj že z dihanjem in potenjem izločimo opazno količino vlage.
Izmenjava zraka med prostori znotraj stanovanja seveda ni prezračevanje in ima lahko kvečjemu škodljive posledice. Če nam npr. vlažen zrak iz kuhinje uide v hladnejšo spalnico, lahko vodna para kondenzira na hladnih površinah, kar je prvi korak do težav s plesnijo. Prezračevanje je namreč neposredno povezano tudi z vlažnostjo zraka v prostorih, s površinsko kondenzacijo in z nastankom plesni. To je posebna tema, ki se ji bomo podrobneje posvetili kdaj drugič.
Mnogi zmotno mislijo, da v ogrevalni sezoni s prezračevanjem zgolj mečemo toploto skozi okna. Če se ravnamo po načelu »kratko in temeljito«, s tem ne bo nobenih težav. Zamenjali bomo le zrak v prostorih, ki ima zelo majhno toplotno kapaciteto in se bo zelo hitro segrel na želeno temperaturo, konstrukcije pa bodo obdržale akumulirano toploto. Na prezračevanje ne smemo gledati le kot na vir toplotnih izgub ali v najboljšem primeru kot na ukrep za zmanjšanje vlažnosti zraka, pač pa predvsem kot na ukrep za zagotavljanje primernih zdravstveno-higienskih razmer v prostorih.
Poskrbimo za ohranjanje ustrezne vlažnosti
V zimskem obdobju je namreč vsebnost vlage (tj. absolutna vlažnost) v zunanjem zraku nizka. Tudi če je zunaj megla, to pomeni le, da je relativna vlažnost zunanjega zraka visoka (pravzaprav je ob megli dosegla mejo nasičenja), absolutna vlažnost oz. količina vodne pare v zraku pa je še vedno nizka. Velja namreč pravilo: toplejši kot je zrak, več vodne pare lahko vsebuje. Zrak v prostoru pri temperaturi 20 oC vsebuje tako skoraj štirikrat več vodne pare (»vlage«) kot zunanji zrak pri temperaturi ledišča.
Hladen zunanji zrak, ki zamenja topel, vlažen in onesnažen notranji zrak, ima zato po vstopu v ogrevani prostor in po segretju na sobno temperaturo precejšnjo rezervo v količini vlage, ki jo je sposoben sprejeti. Z rednim prezračevanjem tako uspešno skrbimo tudi za ohranjanje ugodne stopnje relativne vlažnosti notranjega zraka.
Edino, kar nam lahko dela težave pri naravnem prezračevanju, je kakovost zunanjega zraka npr. v izrazito onesnaženih okoljih (gost promet, določene industrijske, pa tudi kmetijske dejavnosti). Takrat je naravno prezračevanje lahko problematično, rešitev pa je v umetnem prezračevanju z ustreznim filtriranjem zraka. K sreči so taki ekstremni primeri danes relativno redki.
V izogib nepravilnostim
Dolgotrajno prezračevanje ob delno odprtih ali nagnjenih oknih v zimskem času ni pravilno. Po eni strani je gibanje zraka počasno in ne doseže t. i. zračnih žepov na bolj odmaknjenih mestih, po drugi strani pa pride do ohladitve gradbenih elementov neposredno ob oknu (špalete, preklada). Tudi tu je lahko posledica nizke površinske temperature površinska kondenzacija vodne pare iz zraka, ob stalnem ponavljanju pojava pa tudi razvoj plesni. Predvsem je pomembno, da je ob vseh površinah gradbenih konstrukcij omogočeno zadostno gibanje zraka.
Težave lahko nastopijo v primeru zelo milih zim, ko so zunanje temperature podobne jesenskim. Takrat z običajnim prezračevanjem, s katerim sicer še zagotovimo primerno čistost notranjega zraka, ne moremo učinkovito ohranjati ustrezne ravni njegove relativne vlažnosti. Tudi v prehodnih obdobjih (spomladi, jeseni) mora biti prezračevanje izdatnejše kot pozimi. Najučinkovitejše je prezračevanje v jutranjem in večernem času, ko je zunanji zrak precej hladnejši kot podnevi. Pomembno je tudi, da kljub relativno višjim dnevnim zunanjim temperaturam ne zmanjšamo ogrevanja prostorov.
Niso redki primeri pritožb nad visokimi stroški za ogrevanje v vlažnih stanovanjih. To je pravzaprav logično, saj vlažen zrak potrebuje veliko več toplote, da se segreje na želeno temperaturo, kot primerno suh zrak. Tudi to dovolj jasno govori o pomenu rednega prezračevanja.
Priporočen čas prezračevanja
Prehodni meseci: 8-15 minut
Najhladnejši meseci: 4-6 minut
Da bo prezračevanje čim bolj učinkovito…
Kdaj je prezračevanje resnično učinkovito? O tem je sicer težko dati splošen odgovor, ker se primer od primera razlikuje. Nekaj orientacijskih vrednosti pa vendarle lahko navedemo. Pri povsem odprtem oknu govorimo o 10 do 15 izmenjavah celotne prostornine zraka v prostoru na uro, pri navzkrižnem prezračevanju (temeljitem prepihu) tudi do 30. Pri nagibno odprtem oknu se število izmenjav zmanjša na približno 5. Prezračevanje ob spuščenih roletah pa zadošča nekako za 0,5–1,3 izmenjave na uro.
Če vemo, da je spodnja meja iz higienskih in zdravstvenih razlogov postavljena na 0,5 izmenjave na uro, bi se lahko vprašali, v čem je torej problem prezračevanja na nagib ali celo skozi roleto. Spomniti se moramo na osnovno načelo »hitro in temeljito« – s podaljšanjem časa prezračevanja se ‘podhlajujejo’ konstrukcije ob oknih (nevarnost plesni), hladijo pa se tudi druge konstrukcije in namesto, da bi na koncu ogreli samo zrak, moramo spet ogreti tudi konstrukcije v prostoru. To pa res povzroči nepotrebne stroške oz. pomeni metanje denarja skozi odprta okna.
Koliko časa naj torej traja en obrok prezračevanja v ogrevalni sezoni, če zrak v prostoru ni izrazito obremenjen z vlago in onesnaževali? V najhladnejših mesecih recimo 4–6 minut, v prehodnih mesecih pa 8–15 minut. Na gibanje zraka namreč vpliva temperaturna razlika med notranjim in zunanjim zrakom. Na izrazito vetrovnih lokacijah se lahko interval tudi skrajša.
V čim širšem loku pa se je treba izogniti vsem ponudnikom čudežnih gradbenih materialov, ki menda »dihajo« ali pa kar sami od sebe skrbijo za čist zrak v prostorih. Ne pozabimo: večkrat dnevno je treba zamenjati lepo število kubičnih metrov notranjega zraka z novim, svežim zrakom. Si kdo res lahko predstavlja, da gre to drugače kot s prezračevanjem?
Zato na koncu nekoliko za šalo, a prepogosto videno v praksi: okna imajo kljuke zato, da jih lahko odpremo; notranje okenske police pa v osnovi niso namenjene namestitvi lončnic ali drugih predmetov, ki se nam jih potem razumljivo ne ljubi nekajkrat na dan odmikati, da bi okenske kljuke uporabili za njihov osnovni namen.
