Zeljna glava je bila še pred nekaj dnevi čvrsta in zaprta, po močnejšem nalivu pa skozi sredino poteka globoka razpoka. Pokanje zelja je avgusta pogosto posledica hitrega prehoda iz suhe zemlje v obilico vode. Ne povzroča ga škodljivec, temveč pritisk mladih listov, ki po dežju rastejo hitreje, kot se lahko razširijo že napeti zunanji listi.
Ključni poudarki:
- Pokanje zelja je najpogostejše, ko močnemu dežju ali obilnemu zalivanju sledi daljše suho obdobje.
- Razpočene zrele glave takoj poberite, saj skozi odprto tkivo lažje vstopijo povzročitelji gnitja.
- Pred napovedanim nalivom lahko zrelo glavo poberete ali ji z delnim prekinitvijo korenin začasno zmanjšate dotok vode.
Zakaj pride do pokanja zelja prav po dežju
Zeljna glava nastaja tako, da se novi listi razvijajo v njeni notranjosti, starejši pa okoli njih oblikujejo čvrst zunanji ovoj. Dokler je rast enakomerna, se glava postopoma veča in ostaja zaprta.
Težava nastane po daljšem suhem obdobju. Rast se zaradi pomanjkanja vode upočasni, zunanji listi pa postanejo čvrsti in napeti. Če nato pade veliko dežja ali vrtnar suho gredo naenkrat močno zalije, korenine hitro vsrkajo dostopno vodo.
Notranji listi se začnejo naglo širiti. Ker jih trdni zunanji ovoj ne more več zadržati, glava poči. Razpoka se običajno začne na vrhu in nadaljuje navzdol proti kocenu.
Pokanje je posebej pogosto pri:
- popolnoma razvitih in zelo čvrstih glavah;
- zgodnjih sortah, ki slabše prenašajo čakanje na gredi;
- neenakomernem zalivanju;
- močnem dežju po vročem in suhem vremenu;
- prepoznem pobiranju;
- pretiranem gnojenju z dušikom, ki spodbuja bujno rast.
Razpoka zato ni znak, da zelju primanjkuje gnojila. Dodatno gnojenje že zrelih glav lahko rast še pospeši in težavo poveča.
Kako ločiti pokanje zelja od bolezni in objedanja
Pri običajnem pokanju je prelom razmeroma čist. Skozi razpoko vidimo svetle, čvrste notranje liste, na katerih sprva ni sluzi, plesni ali neprijetnega vonja. Zunanja glava je lahko sicer povsem zdrava.
Gosenice, polži in drugi škodljivci praviloma pustijo nepravilno objedene robove, luknje, iztrebke ali poškodovane zunanje liste. Ne povzročijo dolge razpoke, ki se iz središča glave širi navzven.
Bakterijsko ali glivično gnitje prepoznamo po dodatnih znakih:
- mehkem in vodenem tkivu;
- rjavih ali črnih predelih;
- sluzasti površini;
- plesnivi prevleki;
- neprijetnem, gnilobnem vonju;
- hitrem propadanju listov okoli razpoke.
Pokanje zelja je sprva fiziološka poškodba, vendar odprta površina po dežju hitro postane vstopno mesto za mikroorganizme. Zato razpočene glave na gredi ne puščajte več dni.
Kaj narediti z glavo, ki je že počila
Počene glave ni mogoče znova zapreti. Če je že dovolj velika in čvrsta, jo še isti dan poberite.
Pri rezanju pustite nekaj zunanjih ovojnih listov, ki bodo notranjost med prenašanjem zaščitili. Doma nato odstranite poškodovane, mokre in umazane dele ter glavo temeljito preglejte.
Sveže razpočena glava je lahko uporabna, če:
- so notranji listi še čvrsti;
- poškodba nima plesni ali sluzi;
- ni neprijetnega vonja;
- se gnitje ni razširilo proti kocenu;
- v odprtini ni večje količine zemlje ali iztrebkov.
Takšno zelje operite, obrežite poškodovani del in ga čim prej uporabite za solato, dušenje, juho ali enolončnico. Ne računajte, da bo v hladilniku zdržalo tako dolgo kot nepoškodovana glava.
Močno razpokanih glav ne izbirajte za dolgotrajno skladiščenje ali kisanje celih glav. Odprto tkivo poveča možnost kvarjenja, med liste pa lahko prodrejo voda, zemlja in neželeni mikroorganizmi. Plesnivo, sluzasto ali neprijetno dišeče zelje zavrzite.
Kako pred dežjem preprečiti pokanje zelja
Najvarnejši ukrep je pravočasno pobiranje. Če je glava trda na dotik, dosegla pričakovano velikost in je napovedan obilnejši dež, jo poberite pred nalivom. Čakanje na še nekaj dodatnih centimetrov lahko pomeni razpočena zeljna glava namesto kakovostnega pridelka.
Če zrelega zelja še ne morete pobrati, lahko začasno zmanjšate dotok vode iz korenin.
Uporabite lahko enega od dveh postopkov:
- Obrat za četrt kroga: glavo z obema rokama primite pri spodnjem delu in jo previdno zavrtite približno za četrt obrata. S tem pretrgate del drobnih stranskih korenin.
- Rez z lopato: na eni strani rastline lopato navpično potisnite v zemljo in presekajte del stranskih korenin. Kocena ne poškodujte in rastline ne izkopljite.
Oba postopka zmanjšata količino vode, ki jo rastlina po nalivu prenese v glavo. Ne uporabljajte ju pri majhnih, rahlih ali šele nastajajočih glavah, saj bi jim prezgodaj omejili rast.
Delno prekinjene korenine pomenijo tudi, da zelje na gredi ne bo več dolgo napredovalo. To je kratkoročen ukrep za zrele glave, ki jih nameravate kmalu pobrati, ne običajna oskrba celotnega posevka.
Enakomerno zalivanje je boljše od reševanja v zadnjem trenutku
Najboljša dolgoročna zaščita pred pokanjem zelja je čim bolj enakomerna vlažnost tal. To ne pomeni vsakodnevnega površinskega škropljenja, temveč zalivanje, ki navlaži območje korenin, preden se zemlja povsem izsuši.
Koristni ukrepi so:
- vlago preverjajte nekaj centimetrov pod površjem;
- v suši zalivajte počasi in temeljito;
- vode ne usmerjajte neposredno v glavo;
- po dolgi suši ne poskušajte vsega nadomestiti z enim ogromnim zalivanjem;
- okoli rastlin položite približno 5 centimetrov organske zastirke;
- pred napovedanim dežjem že dovolj mokre grede ne zalivajte;
- zrele glave preglejte po vsakem močnejšem nalivu.
Zastirka iz slame, suhe pokošene trave ali drugega primernega materiala upočasni izsuševanje zgornje plasti zemlje. Manjša nihanja med suhim in mokrim zmanjšajo nenaden pritisk v glavah.
Pri težkih glinenih tleh pazite tudi na odvodnjavanje. Enakomerna vlaga ne pomeni razmočene zemlje. Dolgotrajno zastajanje vode oslabi korenine in poveča tveganje za bolezni.
Pokanje zelja opozarja tudi na zamujeno pobiranje
Glava, ki je že dosegla polno velikost, na gredi ne čaka neomejeno. Notranji listi se še naprej razvijajo, zato se možnost pokanja povečuje tudi brez izjemnega naliva.
Zrelost preverite z rahlim pritiskom dlani. Glava mora biti čvrsta in gosta, ne mehka kot ohlapna rozeta. Velikost ni vedno zanesljiv pokazatelj, saj se sorte med seboj močno razlikujejo.
Ne čakajte, da se vsi posevki poberejo hkrati. Najprej odrežite najtrše glave, manjše pa pustite, da nadaljujejo rast. Tako zmanjšate tudi količino zelja, ki bi ga morali naenkrat porabiti ali shraniti.
Če opazite prvo tanko razpoko, je čas za pobiranje že nastopil. Z obračanjem rastline takrat ne boste popravili poškodbe. Lahko le upočasnite širjenje, vendar bo odprta glava po naslednjem dežju še vedno bolj izpostavljena gnitju.
Pri pokanju zelja zato odločajo ure in dnevi, ne tedni. Čvrsta glava pred napovedanim nalivom, redna oskrba z vodo in hiter pregled po dežju lahko rešijo pridelek brez škropiv ali posebnih pripravkov.
