Izvrsten vokal, smeh, energija, predvsem pa preprostost in pristnost – to je Nuška Drašček. Na živce ji gre, da ljudje še vedno sodijo po videzu, in pravi, da so idealne podobe žensk, ki nam jih vsiljuje družba, nenormalne. Sama pozna preveč neprebavljivih suhic, da bi verjela, da so kilogrami pokazatelj osebnosti. Nuška Drašček si želi, da bi ljudje spoznali, da je bistven zdrav odnos do telesa in okolja.
Nuška, s čim očarate ljudi, da so mediji polni lepih besed o vaši osebnosti?
Običajno mi rečejo, da z nasmeškom, pozitivno energijo in samozavestjo. Zdi se mi, da je ljudem všeč moj neposreden pristop – da pridem, povem in grem. Pa ne, da sem odrezava, ampak da izžarevam pozitivno energijo in da vidijo, da v tem kar delam, res uživam.
Od kod pa ta vaš ogenj in samozavest, mimo katerih ne more nihče, ki vas vidi na odru?
Že od nekdaj sem samozavestna. Seveda v mlajših obdobjih nisem bila tako, kot sem danes, saj samozavest gradiš. Predvsem v mojem poklicu moraš imeti določeno stopnjo samozavesti, a ta ni kar prirojena. Imeti pogum, da stopiš pred ljudi in poskušaš nekaj interpretirati, ni lahko, to je proces. V njem moraš pridobiti zaupanje vase in v svoje sposobnosti. Sam sebi moraš verjeti, da imaš kaj povedati in da ljudem lahko nekaj daš. Potem dobiš tršo kožo in znaš prepoznati kritike, ki so utemeljene, se iz njih nekaj naučiš in rasteš. Po mojem samozavest izvira od tod. Niti ne vem, ali je to res samozavest ali le poznavanje in hkrati veselje do tega, kar delaš. Menim, da se to združi v tisto osebnost, ki potem živi na odru.
Delujete v širokem spektru žanrov, od opere do popevk. Kako bi opisali svojo glasbeno identiteto? Kaj najraje delate?
Sebe najraje opišem kot glasbenega eklektika. Tistega, ki ima rad veliko različnih zvrsti in ki se jih tudi loteva. Seveda se sama lotim tistih, ki jih lahko vokalno korektno izvedem. Zelo rada imam žanre, ki so izpovedni, ki nekaj dajo, kjer je moč čutiti neko zgodbo – pa naj bodo to popevke, ljudske pesmi, gospel, opera, šansoni – vse to so žanri, ki me navdušujejo in od katerih veliko odnesem. Kar se naučim v operi, od interpretacij do vokalne tehnike, potem prelijem drugam in obratno. Želim si ohraniti širino, saj me bogati.
Na kaj v svoji bogati glasbeni karieri ste najponosnejši?
Zelo sem ponosna na koncerte z različnimi repertoarji. Ponosna sem na vse, kar se mi dogaja pri operi. Turneja z Anno Netrebko se še vedno zdi kot sanje – še sama se moram včasih uščipniti in pogledati koncerne liste, da se prepričam, ali sem bila res zraven.(smeh) Pa vsi drugi čudoviti koncerti s Slovensko filharmonijo in prve vloge, ki jih dobiš. Na vse sem ponosna, ker sem do tega prišla s trdim delom, ni mi bilo podarjeno – vedno so avdicije, vedno se moraš izkazati. Vsak mejnik je en korak in vsi so pomembni.
Kaj pa poleg izjemnega glasu še potrebuješ, da uspeš na glasbeni sceni?
Delo. Absolutno delo. Talent te pripelje do določene ravni. Ampak če ne delaš, je tako, kot da bi imel v garaži parkiranega ferrarija, pa ga ne bi vozil. Bolje da ga nimaš. Treba je delati, se spoznavati, drugače ne moreš napredovati. Nenehno moraš o svojem delu razmišljati, iti globlje, se lotiti tudi stvari, ki so ti morda izven dostopa. Osredotočen moraš biti na delo in ne na to, kar pride zraven. Nič nimam proti resničnostim šovom, ampak ne vem, ali se ti ljudje zavedajo, koliko dela je potrebnega. Če hočeš vzdrževati formo in napredovati, moraš preprosto garati. Vokalna in fizična kondicija gresta z roko v roki. Vse od fotografiranj pa do tega, da si »slavna« oseba, je posledica, to ni vzrok. Najprej moraš imeti rad, kar delaš, vse drugo pa pride naknadno.
Tudi vi ste zmagali na prvem slovenskem glasbenem šovu Bodi idol …
To je bila potrditev, da sem zanimiva za širšo publiko. Bilo mi je zanimivo in bila sem res vesela, da sem zmagala, zmaga mi je prinesla prepoznavnost, ki mi je omogočila, da sem lahko potem postopoma počasi zgradila znamko, ki pa še ni dokončno oblikovana. Prizadevam si, da bi ljudje moje ime povezovali s kakovostjo. Moja glasba, moje izvajanje absolutno lahko nekomu ni všeč, ampak želim da vseeno prevlada to, da ve, da je kljub temu kakovostno.
Je ta zmaga prinesla eno večjih sprememb v vašem življenju?
Največja sprememba se mi je zgodila, ko sem se vpisala na Akademijo za glasbo. Pri 23 letih sem začela s solo petjem pri Matjažu Robavsu in spoznavanjem opernega sveta. Potem ko sem se vpisala na akademijo, pa se mi je odprl še en svet. Zdelo se mi je, kot da je umetnik v meni rekel: »No, to je pa to! Končno! Zdaj smo pa tam!« In čedalje bolj me navdušuje odkrivanje glasu in vseh njegovih dimenzij, to je vrhunsko delo in v tem res uživam. Ugotovila sem, da imam več »umetnička« v sebi, kot sem si predstavljala. Odkrito povem, da nisem vedela, da me bo tako potegnilo, navdušenje se je začelo znotraj mene graditi postopoma. Res imam srečo, da lahko delam, kar delam.
Vaš poklic s seboj prinaša ogromno obveznosti in osebnih bojev. Kaj je najtežje?
Usklajevanje. Če si sam, je lažje, ampak če imaš družino, je to pomemben dejavnik, saj ne moreš misliti samo nase in ne moreš biti nenehno vpet v samo svoje delo. To je tisto, kar je najtežje, ker bi včasih kar šla nekam in bi ves dan delala in vadila. Pa ne morem. Usklajevanje rednih obveznosti, tistih najbolj vsakdanjih – oprati posodo, dati prat perilo ali pa skuhati, ko si ves dan želiš samo analizirati arijo ali pa raziskovati nove repertoarje. Preprosto zmanjka časa in moraš črpati energijo in čas tam, kjer ga ni več, potem pa se včasih nabere toliko, da ne veš, kako boš zmogel. Ampak pride dober dan, narediš več, kot si si zadal, pa je vse zopet vse v redu in lahko greš naprej. (smeh)
Želite si, da bi ljudje imeli zdrav odnos do svojega telesa …
Vsak dan nas bombardirajo z dietami in podobnim. S tem se nikoli nisem obremenjevala. Imela sem zdravo samopodobo, vedoč, da imam sicer preveč kilogramov, a to ne vpliva na moje človeške kvalitete. Problematično je, da je to sporočilo, ki ga običajno dojemajo tisti, ki imajo težave s težo – kot da so slabši ljudje! Opažam, da vse preveč deklet razmišlja tako, tudi tiste, ki so premlade, da bi sploh razmišljale o dietah. Predvsem me moti, da ljudje ime dieta povezujejo s stradanjem. To je čisto napačno razmišljanje – dieta je način prehranjevanja, vnašanja hrane, ne pa odrekanje hrani. Moraš najti tisto, kar ti ustreza. Če ti ne ustreza bela moka, jo daš z jedilnika, če te določena zelenjava napenja, se ji izogibaš. Ugotoviš, kaj lahko ješ, in znotraj tega uživaš.
Kakšna je torej vaša dieta?
Odkar sem shujšala, jem podobno kot prej, le da si recepte prilagodim. Rada pečem, ampak spečem zato, da ustvarjam, in ne zato, da jem. Potem pa delim. Mož mi je že nekajkrat rekel: »Lepo te prosim, zdaj pa nehaj.« Ker potem pojem malo, on pa vse in pravi, da se redi. (smeh) Ugotovila sem, da so mi recepti presladki, in že na začetku uporabim precej manj sladkorja, potem pa dosladkam, če manjka. Že prej sem delala s pirino in polnozrnato moko, ker mi je okus boljši. Če grem na pico, ne morem več pojesti cele. Spremenila sem način prehranjevanja, tako da jem večkrat na dan in posledično nisem toliko lačna. Kadar si preveč lačen, se ti cedijo sline za picami, sendviči, čokoladami, ker gre za enostaven hidrat, ki ga telo želi, saj nima več energije. Odkar sem začela tako jesti, nimam več take potrebe po tovrstni hrani. Saj še vedno pojem, ampak bistveno manj. Rada bi, da ljudje dojamejo, da moraš najti sistem, ki ustreza tebi, in to je to.
Kaj pa, če še vedno ne moreš brez slabe hrane za telo?
So ljudje, ki imajo radi mastno in preslano hrano. Takrat moraš sprejeti, da tako ne boš mogel jesti večno. Ni treba, da se takšni hrani za vedno odpoveš, ampak moraš o tem razmišljati z glavo. Spoznaj se, poskusi ugotoviti, kaj tvojemu telesu ustreza. Ne moreš shujšati in potem jesti enako kot prej. Vzdrževanje teže je bistveno večji izziv kot izguba. Jaz sem trenutno zelo zadovoljna.
Kdaj se odločiti za spremembo prehrane?
Za to sem se odločila, ker moje telo fizično ni dohajalo mojega psihičnega stanja. Si vesel, poln energije, po stopnicah pa na primer ne moreš več normalno. V nekem trenutku sem si rekla: »Pa dobro, ne moreš pri 34-ih biti tako zadihana, zdaj pa dovolj!« Ugotovila sem, da nimam vsak dan dodatne ure in pol za konkretno telovadbo (kar sem imela sicer na rednem urniku pred nosečnostjo). Torej sem se morala lotiti hrane. Ampak vedno naj bo vodilo zdravje. Ne to, da ti nekdo reče, da bi lahko malo shujšala. Takšnim lahko odgovoriš samo: »Zase se brigaj!« Res mi gre na živce, da te ljudje ocenjujejo po tem. To ni noben pokazatelj osebnosti, poznam preveč neprebavljivih suhic, da bi v to verjela. (smeh)
Ampak življenje in mediji so polni vsiljenih idealnih podob, ki jih je težko ignorirati …
Če bi človek pogledal trende, bi morale imeti vse ženske izrisane obrvi in podaljšane trepalnice. Saj je super, sem poskusila, a to za moj stil življenja ni vzdržno. Nimam časa hoditi na popravljanje vsake tri tedne. Zavedam se, da imam gubice, da imam podočnjake, ampak tako je. Garam, trdo delam, zato včasih premalo spim in se mi podočnjaki poglobijo. Čez poletje sem pa kot rožica, ker več spim, saj se obveznosti sprostijo. To je normalen ciklus. Nekoč sem nekje za neko dekle prebrala: »Dobro je videti za svojih trideset.« Bila sem šokirana – pa saj je stara 30, normalno, da je videti dobro, napisali so pa, kot da je stara 95. Taki trendi, tako razmišljanje ne sme biti vzor. Dekleta se prehitro podvržejo popolnoma nezdravim režimom in to vodi tudi v bolezenska stanja. Bulimija in anoreksija sploh nista več tako redek pojav.
Kaj je torej bistveno?
Pozitiven odnos do telesa. V trenutku, ko ti nekdo reče, da bi mu bila bolj všeč, če bi shujšala, mu reci: »Tam so vrata, pa zapri za sabo, preden ti pomagam.« Tudi to sem že doživela, a rekla sem lahko samo: »Ne bi bila s tabo, niti če mi plačaš. Jaz lahko vedno shujšam, ti boš pa vedno kreten.« (smeh)
Kaj pa superživila? Tudi z njimi smo bombardirani.
Kadarkoli se začne neka fama, sem zelo rezervirana. Ne verjamem takoj, verjamem pa pozitivnim izkušnjam, se pri strokovnjakih pozanimam, kaj je na tem. Srečo imam, da imamo doma v Radečah ogromen vrt in da veliko živil dobim naravnost z vrta, mami in oči poskrbita za to. Noro je, kako je ta zelenjava dobra. Sem zelo izbirčna, pogledam, kaj kupim, pogledam izvor živila, razumem razliko med doma pridelano in predelano hrano in jo tudi okusim. Trudim se, da vidim, kako je nekaj zraslo, šele potem bom to pojedla. Gotovo imajo tudi superživila pozitivne učinkovine, ampak pri vsem zagovarjam zmernost. To dojemam kot trende, ki se hitro obrnejo.
Kako eko pa je vzgoja vašega otroka?
Pridno ločujemo odpadke. V Radečah ima svoj delež vrtka, ki ga pridno obdeluje in prideluje svojo hrano. Neverjetno je, kaj vse mu zraste. Je zelo ponosen in potem kuhamo z njegovimi sestavinami. Rad ima naravo, ker jo imava midva oba. Bil je na kmetiji in všeč mi je, da razume, da mleko ne pride iz trgovine, ampak iz kravice, saj je to videl. Že pri dveh, treh letih je poznal razliko med čebulo, peteršiljem in korenjem kar po perju. Vidim, da mu je to izziv. Ko jemo, sprašuje: »A je to moj krompirček?« Ko mu odgovoriva »Ja, tega si pa ti pridelal,« vedno reče: » A ni odličen?« Zelo si želim na svoje in imeti svoj vrtiček. Res mi veliko pomeni, da greš nabrat solato pol ure pred obrokom. Takrat bi jo najraje jedla surovo naravnost z vrta, tako je dobra.
Kako dojemate eko način življenja?
Predvsem, da razmišljaš. Lahko delaš minimalne stvari. Že dolga leta se tuširam tako, da se zmočim, zaprem vodo, namilim in sperem. Ko si umivam zobe, zaprem vodo. Predvsem do vode imam takšen odnos, saj se mi zdi, da se tako premalo zavedamo, kako dobro vodo imamo. Ni boljšega, da lahko pijem vodo iz pipe, to je čisti luksuz! Trudim se, da bi bil moj vpliv na okolje čim manjši. Naslednji avto bo zagotovo hibrid, tudi avtomobili na električni pogon so mi zelo zanimivi, jezi me, ker naftna industrija ne popusti in minira ta tip razvoja, kjer lahko. Trend pa gre v pravo smer. Tudi ko bomo, upam, gradili svojo hišo, bo zagotovo pasivna gradnja. Če bi vsak vsaj malo razmišljal, to so res minimalne svari, a to je metuljev učinek – vsak malo pa skupaj postorimo veliko.
Kaj pa stres, stalnica zahodnega sveta? Kakšen je vaš pogled na tempo življenja, ki ga živimo?
Ni bolj negativne stvari v življenju kot stres. Stres sproščam s športom in kuhanjem. Obstaja pozitiven in negativen stres, a učinek je isti – porast adrenalina. Čeprav v pripravah na koncert uživam, je to za moje telo vseeno stres. Psihično delo je lahko za telo veliko bolj uničujoče kot fizično, saj skrbi načenjajo tvojo vitalnost. Če imaš možnost iti na sprehod ali na kolo, je to že veliko. Je pa tudi negativen stres – tisti eksistencialni. Naslednji mesec nimam koncerta, ali bom lahko plačala prispevke? To je hudo, v teh časih je bistveno manj socialne varnosti. Če ne bi imela otroka, bi še šlo. Če ne gre, bi še vedno lahko prespala v avtu, otrok pa ne more. Tudi ko ga gledam, ne vem , kako bi mu razložila, kaj so prave vrednote, če pa je družbeni kontekst tako drugačen. Kako naj mu razložim, da naj ne krade? Če pa se mu to dogaja pred nosom. Tudi to je stresni dejavnik. Vsi pričakujejo, da si nenehno na voljo. Ne moreš biti, saj ti to jemlje energijo, nazaj pa je ne dobiš. Jaz imam srečo, da delam to, kar me osrečuje. Če pa delaš nekaj, česar ne maraš, si sploh ne znam predstavljati, kako stresno je šele to. A stres – pozitiven ali negativen –, učinek, ki ga ima na telo, je isti, moraš najti način, kako ga uravnavati. Meni veliko pomeni že pol ure tišine.
Dejali ste, da se da za okolje marsikaj narediti na individualni ravni. Kaj pa sistemska raven? Predvsem se veliko preveč govori, prostora pa je še ogromno. Vse je povezano s potrošniškim načinom razmišljanja. Dokler bo vrednota vsake generacije želja po še in dajmo si nagrabiti, se bo težko kaj spremenilo. Dokler se ne bo zgodila kakšna večja katastrofa. Na sistemski ravni, pri ljudeh, ki bi imeli vpliv, ni volje, ker jim je preveč udobno na položajih. Verjetno si mislijo, dajmo si nagrabiti čim več, za okolje bodo poskrbeli že drugi. Tisti drugi smo že mi. Vse bi se dalo, ampak žal ni volje.
