Sarah Bradley iz angleškega Somerseta je bila prepričana, da se njene težave vlečejo zaradi stare prometne nesreče. Bolečine v vratu, glavoboli, vrtoglavice, utrujenost in občutek, da z njenim telesom nekaj ni v redu, so se z leti stopnjevali.
Ko je končno prišla na magnetno resonanco, so zdravniki res iskali posledice poškodbe vratu. Našli pa so nekaj povsem drugega: tumor v možganih, večji od štirih centimetrov.
Sarah, danes 39-letna Britanka, je pred diagnozo živela precej običajno, aktivno življenje. Več let je delala kot varnostnica, pogosto hodila v fitnes, rada potovala, se družila in svojega psa skoraj vsak dan vodila na dolge sprehode po plaži. Ni bila oseba, ki bi svoje življenje povezovala z bolnišnicami. Sama je pozneje povedala, da pred tem nikoli ni niti prespala v bolnišnici.
Vse se je začelo z navidezno manjšo prometno nesrečo avgusta 2018. Sarah je utrpela poškodbo vratu, a takšne poškodbe ljudje pogosto razumejo kot nekaj, kar bo sčasoma minilo. Pri njej ni minilo. Bolečine so se v naslednjih letih stopnjevale, pridružili so se glavoboli, pogoste vrtoglavice, utrujenost in splošno slabo počutje. Poskusila je tudi zasebne oblike pomoči, med drugim masaže in kiropraktiko, vendar se stanje ni bistveno izboljšalo.
Ko je končno poiskala pomoč pri zdravniku, so jo napotili na ortopedski pregled in magnetno resonanco v bolnišnico Southmead v Bristolu. Namen preiskave je bil preveriti, ali so njene težave povezane s poškodbo vratu. Februarja 2024 so opravili MRI, marca pa je prišla na kontrolni pregled, kjer je pričakovala razlago običajnih izvidov. Krvni testi niso pokazali posebnosti, posnetek pa je razkril veliko maso v možganih.
»Moja prva misel je bila: umrla bom,« je pozneje opisala trenutek, ko ji je zdravniška ekipa povedala, kaj so odkrili. Šok je bil toliko večji, ker sama ni imela znakov, ki bi jih povezovala s tumorjem. Njene težave so se zdele logična posledica stare poškodbe, ne pa opozorilo, da se v možganih skriva tumor.
Le dva dni pozneje so ji opravili dodatno magnetno resonanco s kontrastnim sredstvom. Ta je pokazala, da ima tumor v desnem stranskem možganskem prekatu. Meril je več kot štiri centimetre, kar je približno velikost manjše žogice za golf. Zdravniki so ji povedali, da je tumor operabilen, pred njo pa sta bili dve možnosti: operacija v nekaj mesecih ali redno spremljanje z magnetnimi resonancami.
Sarah se za operacijo sprva ni odločila. Ideja, da bi morala na operacijo možganov, jo je preveč prestrašila, zato je izbrala spremljanje. Toda po dveh dodatnih pregledih je postalo jasno, da bo morala sprejeti težjo odločitev. Operacijo so opravili 25. novembra 2024. Nenavadno je, da je bila pred samim posegom manj prestrašena kot v mesecih pred njim. Pozneje je povedala, da se ji od diagnoze do operacije vse skupaj ni zdelo povsem resnično.
Operacija je bila uspešna. Kirurgi so odstranili večino tumorja, vendar Sarah še vedno ni takoj vedela, za kakšno vrsto tumorja gre. Čakanje na biopsijo je bilo zanjo izjemno težko, še posebej zato, ker prvi testi niso dali jasnega odgovora in je bila potrebna dodatna analiza. Na koncu so ji povedali, da ima subependimom, redek tumor nizke stopnje oziroma tumor prve stopnje.
Subependimom je redek, navadno počasi rastoč tumor možganov ali hrbtenjače. Pogosto ga odkrijejo naključno na slikovnih preiskavah, saj lahko dolgo ne povzroča očitnih simptomov. Po podatkih Barrow Neurological Institute predstavlja manj kot odstotek vseh možganskih tumorjev, najpogosteje pa se pojavlja pri odraslih med 30. in 60. letom. Simptomi, kadar se pojavijo, so lahko povezani s pritiskom v lobanji, težavami z vidom, ravnotežjem ali koordinacijo.
Pri Sarah je bila ena najtežjih stvari prav to, da tumor ni povzročal jasnih opozorilnih znakov. Po pojasnilu njenega nevrologa so bile bolečine, glavoboli in vrtoglavice povezani predvsem s poškodbo vratu, tumor pa je bil naključna najdba. Rasel je v prostoru, kjer ni takoj pritiskal na strukture, ki bi povzročile izrazite simptome, kot so na primer epileptični napadi.
A ko je bilo najhujše fizično zdravljenje za njo, je sledil psihični udarec. Sarah je začela doživljati panične napade, najprej vsak dan, včasih celo večkrat na dan. Tresla se je, jokala in imela občutek, da ne more dihati. Po operaciji je nekaj časa z njo ostala mama, ko pa je odšla, je Sarah spoznala, da je preveč prestrašena, da bi bila sama. Za približno tri mesece se je preselila nazaj k staršem.
Ta del zgodbe je morda manj dramatičen od operacijske dvorane, vendar nič manj pomemben. Sarah je fizično okrevala, psihično pa jo je diagnoza zadela z zamikom. Sama je povedala, da je šele po operaciji zares dojela, kaj se ji je zgodilo. Ker pred diagnozo ni imela očitnih simptomov tumorja, jo je začel preganjati strah, kaj vse bi se v telesu še lahko dogajalo, ne da bi to opazila. Razvila je zdravstveno tesnobo, ki je ni bilo mogoče odpraviti zgolj z dobrimi izvidi.
Pomagala ji je terapija. S svetovanjem je počasi začela predelovati strah, ki ga je med diagnozo in operacijo potiskala stran. Danes pravi, da panični napadi niso povsem izginili, vendar je ne obvladujejo več. Naučila se je živeti tudi z nekaterimi posledicami posega: izgubila je periferni vid na levem očesu, občutljivejša je na svetlobo in hrup ter se še vedno hitreje utrudi.
Novembra 2025 je imela kontrolno magnetno resonanco, januarja 2026 pa je dobila novico, ki jo je čakala skoraj dve leti: tumorja ni bilo več. Povedali so ji, da je dejansko ozdravljena, čaka pa jo še en kontrolni pregled. Če bo tudi ta čist, jo bodo odpustili iz bolnišničnega spremljanja.
Ob njej so bili družina, prijatelji in zdravstvene ekipe, posebno podporo pa ji je izkazala tudi prijateljica Megan, ki je v njeno čast tekla londonski maraton in zbirala sredstva za raziskave možganskih tumorjev. Organizacija Brain Tumour Research ob tem opozarja, da obstaja več kot 100 vrst možganskih tumorjev, kar otežuje diagnostiko in zdravljenje.
Sarahina zgodba zato ni samo zgodba o nesreči, tumorju in operaciji. Je tudi zgodba o tem, kako se lahko življenje obrne zaradi preiskave, ki je bila naročena iz povsem drugega razloga. Nesreča, ki ji je povzročila leta bolečin, je bila hkrati veriga dogodkov, zaradi katere so zdravniki odkrili tumor, še preden bi lahko povzročil veliko hujše posledice.
Danes Sarah ne trdi, da je spet povsem ista oseba kot pred diagnozo. Pravi, da se vrača k sebi, vendar drugače. Z več previdnosti, z nekaj omejitvami, z občutljivostjo na svetlobo in hrup, a tudi z nečim, česar prej ni imela: z zelo jasnim občutkom, da je ostala živa zaradi preiskave, ki je sprva sploh niso naročili zaradi možganskega tumorja.
Preberite tudi:
- Najprej jo je začel boleti hrbet. Danes se 17-letnica na intenzivni negi bori za življenje
- “Zdravniki so mi rekli, naj se samo raztezam in telovadim.” Na koncu ji je amputacija rešila življenje
