O parfumih je napisano že veliko. Okoli nas kroži nešteto pravil in nasvetov. Od tega, na katere točke telesa jih je najbolje nanesti in s kolikšne razdalje jih razpršiti, do vprašanja, ali je treba stekleničko pred uporabo pretresti in kje jo hraniti. Toda koliko teh nasvetov v resnici drži?
Nekatera prepričanja o dišavah so se skozi leta tako zakoreninila, da jih pogosto upoštevamo povsem samodejno. Vendar, ali imajo kakšno pravo strokovno osnovo? Drgnjenje zapestij po nanosu, shranjevanje v hladilniku ali vonjanje kavnih zrn za “resetiranje” nosu so le nekateri izmed priljubljenih mitov.
Ključni poudarki:
- Kopalnica kot skriti sovražnik: Zakaj najbolj priročna polička ob ogledalu vaši najljubši dišavi v resnici najbolj škodi.
- Past navajenega nosu: Razlog, zakaj po nekaj minutah parfuma ne čutite več – in zakaj je dodaten nanos največja napaka.
- Umetnost pravega nanosa: Kako z majhno spremembo razdalje in izbiro točk poskrbeti, da bo vonj trajal ves dan, ne da bi obtežil prostor.
Med miti in resnico
V resnici svet dišav ne pozna tako strogih zapovedi, kot se morda zdi. Na obstojnost, razvoj in zaznavanje dišave vplivajo njena koncentracija, uporabljene surovine, način nanosa in naša lastna sposobnost zaznavanja vonjev. Poglejmo pet najpogostejših mitov in kaj o njih pravi praksa.
Mit 1: Obstajajo strogo moški in ženski parfumi
Delitev parfumov na moške in ženske je predvsem kulturna in tržna poteza.
Sestavine, ki jih najdemo v dišavah, same po sebi nimajo spola. Cvetlična nota ni “ženska”, prav tako lesna ali usnjena nota ni “moška”. Takšne oznake so nastale predvsem zaradi zgodovinskih pričakovanj in načina oglaševanja v kozmetični industriji. Parfum je najbolje izbrati glede na osebni okus, razpoloženje in to, kako se z njim počutite – ne glede na to, na kateri polici v trgovini stoji.
Mit 2: Kopalnica je v redu, hladilnik pa nujen
Kopalnica je pravzaprav eden najmanj primernih prostorov za shranjevanje, saj vlaga in stalna temperaturna nihanja ob kopanju sčasoma razgradijo občutljive dišavne molekule.
Parfum ima najraje hladen, suh in temen prostor, stran od neposredne sončne svetlobe – spalnična omara ali predal sta zato bistveno boljša izbira. Prav tako parfumov ni treba hraniti v hladilniku; običajno stabilno sobno okolje je povsem dovolj. Nenehno prestavljanje stekleničke iz mrzlega v toplo okolje namreč dišavi bolj škodi kot koristi, saj sestavine potrebujejo predvsem stabilnost.
Mit 3: Če sami ne vonjamo svojega parfuma, ga ne vonjajo niti drugi
Praviloma smo mi tisti, ki vonj nehamo zaznavati, medtem ko ga okolica še vedno čuti. Gre za povsem naraven biološki pojav, imenovan Vohalna utrujenost. Naši možgani se na stalen dražljaj hitro navadijo in ga potisnejo v ozadje kot “hrup iz ozadja”, da lahko zaznajo nove vonjave v okolju.
Ko se to zgodi, mnogi zmotno mislijo, da je dišava izpuhtela, in jo začnejo nanašati v vedno večjih količinah, kar je za ljudi v neposredni bližini lahko precej neprijetno.
Mit 4: Parfum je treba razpršiti z natančno določene razdalje
Razdalja približno 15 do 20 centimetrov od kože je priporočljiva preprosto zato, ker omogoča enakomerno razpršitev meglice. Če stekleničko pritisnete preblizu, na enem mestu nanesete preveč tekočine, kar lahko povzroči madež ali premočan začetni udar alkohola; če ste predaleč, pa se večina dišave razblini v zraku. Ne gre za togo pravilo, temveč za praktičen napotek za optimalen nanos.
Mit 5: Parfum sodi izključno na točke utripa
Res je, da zapestja, vrat in dekolte oddajajo naravno telesno toploto, ki pomaga pri postopnem razvoju dišave. Vendar to niso edina mesta.
Parfum lahko povsem enakovredno nanesete tudi na pregibe komolcev, za kolena ali na oblačila iz naravnih materialov (kjer se vonj pogosto obdrži še dlje kot na koži). Zelo priljubljen je tudi nanos na lase, kjer je zaradi vsebnosti alkohola priporočljivo uporabiti namenske meglice za lase ali pa biti pri količini zmeren.
Vsakdo lahko najde svoj mali ritual nanašanja.
Kot je nekoč povzela Coco Chanel: “Parfum je neviden, nepozaben in nepogrešljiv dodatek elegance.”
Njegova največja čarobnost je prav v tem, da je neviden, a hkrati dovolj močan, da prikliče spomine in pove nekaj o nas, še preden spregovorimo.
Preberite tudi:
