Ljubezen do motornih konjičkov, adrenalinski športi, videoigre, kmetovanje, družabna omrežja … Zaradi vsega naštetega Martin Golob, mladi župnik, ki deluje v župniji Grosuplje, malce »seka ven«, kot temu pravi sam. S svojo mladostjo in igrivostjo je v zadnjih dobrih dveh letih, odkar snema in objavlja vloge z utrinki iz svojega življenja, povsem osvojil spletno občinstvo.
Duhovnik Martin Golob vas bo nasmejal do solz, obenem pa njegove besede spodbujajo tudi tehten premislek o življenju. V spletnih vlogih in posnetih svetih mašah široko občinstvo navdušuje s spretnim prepletom verskega nauka, najrazličnejših anekdot, zanimivih dejstev, osebnih izkušenj in spoznanj z vseh možnih področij. Pravi namreč, da se je ljudem treba približati na življenjski ravni, saj smo vsi na isti poti življenja. Ob skodelici kave sva prijetno poklepetala o tem, zakaj se je odločil postati duhovnik, kako smo se Slovenci spremenili med epidemijo, o naravi in človekovih dolžnosti do nje in še o mnogem drugem.
Zakaj ste izbrali duhovniški poklic? Ste na študiju teologije res pristali zaradi popravnega izpita?
Ja, tudi (smeh). V četrtem letniku sem imel enega in edinega popravca, pri angleščini. Pa je že bilo prav, da je bilo tako! Čisto na začetku študija sicer še nisem bil prepričan, če bi šel za duhovnika. Vpis na teološko fakulteto je odprt za vsakogar, če pa želiš študirati duhovništvo, se moraš vpisati na teologijo in v Bogoslovno semenišče. Tja sem se jaz vključil po enem letu, nisem šel takoj v to. Zakaj sem se odločil za duhovniški poklic … Mnogi so molili zame, obenem sem imel lep zgled domačega duhovnika, in ko sem se odločil, sem v sebi začutil mir in sem vedel, da je to to.
Si niste nikoli želeli družine?
Če bi se celibat zdaj odpravil, bi se verjetno tudi jaz poročil in imel družino. Tu ne gre za to, da ne bi hotel imeti družine, ampak je želja po tem, da sem duhovnik, močnejša. Nekaj me je vleklo v to smer in želja po tem poklicu je toliko močnejša, da premaga željo po družini.
Ste eden izmed najmlajših duhovnikov … Je vaša mladost prednost ali prinaša kakšne posebne izzive?
Jaz mislim, da je prednost. Življenje je zelo hitro in treba je kmalu začeti. Ko je človek mlad, je tudi malce bolj drzen in lahko kakšno stvar malo drugače naredi. Ko si mlad, imaš več energije, več lahko narediš in meni je zakon, da sem se – hvala bogu – tako zgodaj odločil in lahko že to peljem. Seveda po drugi strani nimaš toliko izkušenj in se mogoče večkrat opečeš ali pa te ljudje malo postrani gledajo, ker ne vedo, če misliš resno ali ne. Ampak to se z zaupanjem in vztrajnostjo uravnovesi. Jaz vidim tukaj veliko več plusov in si želim ohraniti mladost, ne glede na to, da gredo leta gor (smeh).
Tudi vaša poteza s snemanjem vlogov je bila drzna. Ste pričakovali tak odziv?
Ne, nikakor nisem pričakoval, da bo takole uspelo. Neki pregovor pravi, da so spontane stvari najlepše, in tudi tu je šlo za spontanost. Nisem pričakoval, da bodo vlogi enega duhovnika tako lepo sprejeti na družabnih omrežjih, nisem si mislil, da bodo spletne maše, ki jih prenašam tako po internetu kot po televiziji, tako lepo obiskane. Sem presrečen in to je meni živ dokaz, da tu pomaga Bog in da to ni samo moje delo. Jaz sem se pravzaprav le prepustil nekemu toku in odgovoril na eno povabilo, naprej je šlo pa kar samo. Moj namen je bil doseči ljudi, ki jih drugače v cerkev ni. Vse od Svetega pisma dalje nam Cerkev govori: Pojdite in oznanjajte in govorite, in eden od teh svetov, kjer se lahko oznanja, so seveda tudi družabna omrežja, ki jih lahko uporabljaš kot orodje, da se približaš ljudem. Meni bi bilo premalo, če bi govoril samo v cerkvi in čez dan malo počival. Mislim, da je fajn delati na polno tudi na tem področju.
Z vsem tem ste ljudem dali velik del sebe, kaj ste pa sami odnesli od situacije?
Predvsem rastem. Ljudje se prek družabnih omrežij velikokrat odprejo še bolj kot v živo. Spoznavam, v kakšnem svetu živijo, kakšne težave in bridkosti nosijo s seboj. Prek te širine spoznavam en tak realen svet, ki je za mnoge zelo težak in tudi zelo boleč. Imam polno življenje – ne popolno, ampak polno. Poskušam se razdajati in v tem pravzaprav tudi najdem sebe, v tem sem srečen, čeprav ne gre vedno lahko. Prek tega odkriješ veliko poznanstev. Čutim hvaležnost, da živim življenje, polno optimizma in veselja. To je tudi dokaz, da Bog deluje tudi po nas, ljudeh.
S kakšnimi težavami se ljudje obračajo na vas?
Vsak dan pri svetih mašah imam tri sklope prošenj: prvi so jubileji, drugi sklop je za pokojne, tretji pa za zdravje. Večina prošenj je za zdravje. Opažam, da jih je veliko povezanih s koronavirusom, čeprav zdaj malce manj kot prej, ogromno se jih nanaša na raka in operacije, skoraj vsak dan imam kakšno prošnjo za božjo pomoč pri ustvarjanju družine … Veliko parov si želi družine, pa ne pride do zanositve ali pa gre za rizično nosečnost – v zadnjem času je tega kar precej. Veliko prošenj se navezuje tudi na službe ali razumevanje v odnosih.
Kako pa so se ljudje spremenili zdaj, med epidemijo?
Mislim, da je ta epidemija v nas vzbudila hrepenenje po drugem. Če bi se zdaj pojavila kakšna kriza, nimam strahu, da se ljudje ne bi ravno tako povezali med seboj. Globalno gledano nas je situacija zaprla, izolirala, nas naredila individualne, hkrati pa se v nas zelo močno prebuja občutek za socialno bližino. Ravnokar sem prišel iz doma starejših občanov in to je neverjetno, koliko jim pomeni pozornost, da jih obiščeš. Med njimi sem bil tri ure, se z njimi družil in pogovarjal, in že to jim je prineslo toliko veselja! Če ne drugega, nas mora epidemija naučiti hvaležnosti za zdravje, dragocenosti za zdravstveno osebje in kako je lepo in pomembno, da smo povezani in da se lahko družimo. Ne nazadnje mislim, da bi bilo fajn, če bi se sodobni človek naučil zdrave skromnosti – da ni treba čisto vsak dan v trgovino ali pa da se lahko kakšni stvari, za katero ni nujno, da jo imaš, tudi odpoveš. Upam, da smo se naučili, kako dragoceno je, da imamo čisto in lepo naravo, z verskega vidika pa upam, da se je v mojih vernikih prebudilo tudi hrepenenje po živem srečanju drug z drugim v cerkvi. Mislim, da bomo malce bolj spoznali, kaj je bistvo našega življenja in kako malo je potrebno za kakovostno življenje.
Katere so tiste pozitivne lastnosti nas, Slovencev, ki bi nam jih drugi lahko zavidali?
Dobrodelnost, zagotovo! Slovenci so zelo dobrodelni. Imamo tudi veliko prostovoljnih gasilskih društev (smeh), mislim, da smo tu zelo dobri. Smo odlični športniki, slovenska zgodovina je zelo lepa, imamo zelo lepo naravo – od gora in morja do vzhodnega dela – vse je lepo. Naša preprosta podeželska kultura, folklora, bogastvo narečij, medsebojno sodelovanje …
So vam bolj pri srcu gore ali morje?
Gore!
Prehodili in prekolesarili ste veliko hribov …
Ja, veliko stvari sem poskusil, ampak da bi to ves čas prakticiral, mi pa ne znese. Ko sem bil v prejšnji župniji, v Bohinju, sem obiskal ogromno vrhov, turno sem smučal, plezal, poskusil sem gorsko kolesarjenje, tudi kakšen downhill … V tem sem res užival, ni mi vzelo veliko časa, bila pa je to tudi dobra doza adrenalina.
Zakaj ste se prestavili iz Bohinja v Grosuplje? Zdaj ste tudi malo bližje domu, kajne?
To je sicer normalno, da se duhovniki selimo, da se prestavljamo iz ene župnije v drugo. Tukaj je bil starejši duhovnik, ki ni več mogel delati, niso vedeli, koga bi dali sem, in so prosili mene. Ja, dom pa je malce bližje, ampak nisem nič več doma, no, mami se ne bi strinjala s tem, da sem več doma (smeh). So mi pa tukaj naredili zelo lepo dobrodošlico, zelo lepo so me sprejeli. Sicer sem zaradi trenutne situacije večinoma v hiši, odkrivam pa tudi tukajšnjo naravo – grem naokrog s kolesom ali pa peš. Lepo je, ja.
V naravi preživite veliko prostega časa. Kaj lahko narava da človeku in kaj bi vsak človek moral dati naravi?
Kadar grem v naravo, imam občutek, da sem srečen s samim seboj. Pomaga mi, da lahko prisluhnem sebi, sploh takrat, ko grem v gore, ker sem v tišini, in ko nekaj časa hodiš v enem ritmu, začneš slišati sebe. Takrat gredo ven vse stvari, ki jih sicer malo potlačiš in jih ne razčistiš. V naravi tudi zelo lahko molim. Daje mi zelo lep pogled na stvarnika – jaz verjamem, da jo je nekdo ustvaril in kako lep je tisti, ki jo je, če je že narava sama tako lepa. Ne nazadnje me uči ponižnosti, ker je človek tako majhen v njenem veličanstvu. Uči me skromnosti in velike hvaležnosti, da sem lahko del nje. Kaj bi človek lahko dal naravi? Če ne drugega, vsaj spoštovanje – da jo ceniš, si skrben do nje. V Svetem pismu piše, da je Bog dal človeku naravo v gospodovanje, ampak to pomeni – v skrbno gospodovanje. Dober gospodar skrbi za svoje stvari, je pozoren, mi pa se dostikrat obnašamo, kot da je jutri ne bi potrebovali. Mislim, da je sicer ta zavest o naravi vedno bolj prisotna, in v marsičem smo se zelo popravili, moramo pa tudi še marsikaj narediti. Dolga pot je še, ampak kamenček na kamenček. Če ne drugega, lahko naravi damo neko spoštovanje, brez nje nas ni.
Bi zase rekli, da ste kaj eko?
Trudim se, da ločujem, imam varčne žarnice (smeh), vode zelo malo porabim, če se le da, grem peš ali pa s kolesom … Ne mečem stvari po tleh, razen če je to olupek od banane (smeh). Ampak to zgnije. V župniji imamo tudi toplotno črpalko, ki je gotovo veliko bolj eko kot kakšna kurjava na olje. Pripomore, da si varčen pri elektriki, že zaradi računa, pa tudi, da je ne trošiš brez potrebe. Mislim, da so že takšni majhni koraki lep prispevek.
Danes smo skorajda na vsakem koraku obkroženi z negativizmom. Kako se s tem spopadate sami in kaj svetujete drugim?
Jaz imam – hvala bogu – kar precej dela in nimam časa, da bi se preveč zadrževal v nekem negativizmu. Delati je treba, pa gre nekako naprej. S tistim, kar se me ne tiče, se ne ukvarjam, ne tiščim glave nekam, kamor ne sodim. Delam in peljem svojo pot in mislim, da je to prvi korak. Tako je precej lažje. Poročil ne gledam, spremljam sicer vsakodnevno dogajanje in tudi marsikaj slišim, ampak to je to.
Se Cerkev in politika pri nas kaj mešata?
Mislim, da smo v Sloveniji kar lepo vsak na svojem koncu. Meni se zdi čisto v redu, da smo ločeni, mislim, da je to zdravo, čeprav sem tudi sam državljan Republike Slovenije in kot tak imam tudi volilno pravico, ampak ko grem volit, pač izrazim sam zase. Mislim, da politične stvari ne sodijo v bogoslužje, ljudi to tudi odbije. V preteklosti sem videl, da tudi biti duhovnik in biti neki poslovnež ne gre skupaj, in enako vidim, da duhovnik in politik nekako ne gresta skupaj, je preveč nekih nasprotij. Vseeno zelo spoštujem delo politikov, ker to je zelo težka služba, in tega se premalokrat zavedamo ali pa premalokrat o tem sploh govorimo in razmišljamo. Jaz spremljam toliko, kolikor je nujno, redko govorim o politiki, v cerkvi pa sploh ne.
Eden vaših najpomembnejših naukov je, da smo vsi – torej župniki, politiki in vsi drugi – ljudje. Kaj vas dela človeka, ki tudi greši, ima skušnjave, strahove …?
Da se včasih ujezim. Največkrat grešim na cesti, tukaj priznam, da nisem vedno najbolj vzoren. Potem mi je tudi hitro žal, na cesti bi moral bolj spoštovati hitrostne omejitve, ne vozim vedno zgledno in potem mi je vedno malo nerodno. Nikoli pa ne grem za volan pijan ali kar koli – to pa nikdar! Mogoče sem včasih malo hedonist, zelo rad uživam v kakšni dobri pijači, hrani … Nič ni narobe, če je to po malem, ampak problem je, če se to včasih prevesi v požrešnost (smeh). Mogoče sem kdaj premalo pozoren do bližnjega. Zelo hitro znam poskrbeti zase in mislim, da je to taka napaka, ki jo moram pri sebi kar krotiti – da vem, da nisem sam na svetu (smeh). Saj se trudim, ampak to je pač človeški ego (smeh).
Kako bi bilo, če bi postali papež?
Tam bi naredil eno fajn veselico (smeh), vsi bi se lahko ustavili pri meni in bi se družili … Ne smem reči nič več, kaj pa če kdaj bom papež? Bodo rekli, da sem obljubil, da bo vse zastonj, potem pa tega ne bi mogel narediti. Ne smem obljubljati preveč, kakšno veselico na Vatikanskih vrtovih pa lahko obljubim (smeh). Pa da bo Vatikan dišal po čevapčičih (smeh).
Če bi lahko mlademu, recimo 18-letnemu Martinu prenesli sporočilo – kaj bi bilo?
Uči se (smeh)! To bi mu sporočil, ker zdaj vidim, kako fajn je, če človek kakšno stvar ve ali zna.
Kako bi preživeli današnji dan, če bi bil jutri konec sveta?
O, dobro vprašanje! Šel bi hitro k sveti spovedi, da bi imel čisto dušo, in k sveti maši, da grem lahko zagotovo v nebesa. To bi se potrudil, potem bi šel domov, z atijem bi dva ruknila (smeh), šel bi malo hodit, uživat v naravo. Prižgal bi kakšno cigaro (smeh), mogoče šel še h kolegu, ki ima ferrarija, in ga prosil, da se zapeljeva en krog.
Ker se približuje velika noč, bi vas za konec prosila, da našim bralcem predate kakšno, s tem praznikom povezano lepo misel, nasvet …
Velika noč je praznik odrešenja in to pomeni: človek, svoboden si. Naj te ne bo strah smrti, osamljenosti, ker te ima nekdo tako rad, da je zate dal življenje. Govorim o Jezusu, ki je šel na križ za čisto vsakega človeka, ki živi na tem svetu. Za vsakega izmed nas je pokazal, da obstaja večno življenje, da obstaja upanje in da obstaja veselje. Dokler se rojevajo novi otroci in dokler so med nami dobri ljudje, je tudi upanje za boljši jutri.