V njeni delavnici se zdi, da se je čas že davno ustavil. Tam nekje sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so bili dežniki zelo cenjeni in dragoceni. Zato so ljudje toliko bolj skrbno ravnali z njimi. Popravljali so jih, dokler se je dalo. Oče Marije Lah Matej Barbalič je bil eden od štirih mojstrov popravljanja dežnikov v Ljubljani. Po njegovi smrti je delavnico na Trubarjevi cesti prevzela njegova hči Marija, ki je leta 2019 edina, ki to počne. Dela ji zlepa ne zmanjka. Ekološko zavedna pa ničesar ne zavrže: iz prevlek starih dežnikov šiva izredno trpežne vrečke za nakupovanje, odslužene »šprikle« pa največkrat podari študentom arhitekture, ki jo pridejo prosit za odpadni material, ki ga potrebujejo pri svojem delu.
»Moj oče je bil čisto poseben človek, ki ga nobena preizkušnja ni spravila na kolena. Odraščal je na hrvaškem otoku Krku, v tako hudi revščini, da si je danes ne moremo niti predstavljati. Rojen je bil daljnega leta 1933 in je bil že kot otrok večkrat lačen kot sit. Mama mu je umrla pri treh letih, sirote v tistih časih niso bile nikjer zaželene. Skoraj vsak dan se je moral iz uboge domače bajte spraviti po hribu navzgor ter nabirati dračje in borove storže za kurjavo, saj lastnega gozda niso imeli, zakuriti pa je bilo treba, če so hoteli skuhati vsaj uborno kosilo. Doma so imeli le eno kozo in figo. Vse otroštvo so njemu in bratu govorili, da iz njiju ne bo nič, kar pa ga ni spravilo na kolena, temveč mu je vsadilo močno željo po uspehu,« začenja Marija pretresljivo življenjsko zgodbo svojega očeta, ki je kot mulec z velikimi očmi gledal turiste, ki so prihajali v Baško. Nekemu zakonskemu paru se je tako prikupil, da ga je želel odpeljati s seboj v Ameriko, vendar si fantič ni upal iti. Da so bogati tako posvojili otroke, ni bilo v tistih povojnih časih nič neobičajnega. Tako so vsaj dobili življenjsko priložnost za malo boljše življenje, da so bili siti in so jih poslali v šolo …
Celoten pogovor boste našli v aprilski reviji Bodi eko.