Konji – živali z velikim srcem in človekovi prijatelji

    Konji so v človekovi družbi skoraj že tako dolgo kakor psi. Zagotovo vsi poznamo konje, ki so bili nekdaj nepogrešljivi del našega življenja, danes pa imajo vse pogostejšo vlogo v športnih ali hobi dejavnostih. Le redko kdaj danes konj služi v človekovi službi, kot je nekoč. Vse več je športnih društev in klubov, ki se ukvarjajo z različnimi aktivnostmi s konji, denimo konjske dirke, preskakovanje ograd, vestern ježa, jahalna šola … Nekaj pa se vseeno ni spremenilo. Ljubezenska vez med konjem in človekom. Marsikje lahko še na kakšni kmetiji opazimo konja v prisotnosti drugih živali ali kako se mirno pase na travniku kakšne zasebne hiše. Še vedno so aktualne poroke s konjskimi vpregami in razne parade, na katerih nastopa veliko število konj.

    konj

    Ljudje v družbi konja postanemo drugačni, saj pozitivno vplivajo na nas in jih imamo radi. Najraje pa imajo konje ravno naši otroci. Marsikje lahko vidimo, kako že malček sega z roko proti konju. Konji so tudi živali, ki so upodobljeni v številnih otroških pripovedkah, živalskih basnih, književnosti in filmski industriji.

    Človek si marsikdaj zaželi imeti konja, pa vendarle ni vedno vse tako preprosto. Oskrba pa ni tako enostavna in poceni. Konj namreč potrebuje primerno stajo in kar nekaj prostora za gibanje, primerno oskrbo in znanje lastnika, pa tudi ogromno poje. Če mu ne zagotovimo primerne količine hrane, ki jo potrebuje vsak dan, bo postopoma začel hirati in bolehati. Če se to nadaljuje, je v takšnem primeru konj izgubljen.

    Obstajajo tudi konjušnice, športni konjski klubi ali društva ter kakšni zasebniki, pri katerih je možno najeti stajo za konja in plačati oskrbni dan. V oskrbni dan je zajeta vsa prehrana in nega, ki jo konj dnevno potrebuje. V takšnem primeru nam ne preostane drugega kot druženje in igra s konjem. V Sloveniji imamo tudi društvo za pomoč konjem, kjer pomagajo zapuščenim in zanemarjenim konjem.

    Vendar pa lahko včasih opazimo tudi kakšnega lastnika, ki žal nevestno rokuje s konjem. Ali ga pretepa, ali pa mu ne da dovolj oskrbe in prehrane, ki jo takšna žival dnevno potrebuje. Takšni konji so v zelo slabem stanju.

    konji

    Konji in njihove oskrba

    Med pisanjem tega članka sem se oglasil tudi pri svoji strokovni kolegici Tini Dirntisch. V senci dreves ob širnih pašnikih sva se razgovorila o lepoti njenih konj. Skozi kratek dialog pa bom prenesel tudi del najinega pogovora med vas, dragi bralci in cenjene bralke. Gotovo vas zanima tudi kaj o konju, primernemu za začetnike, o oskrbi konj …

    Tina mi je zaupala nekaj začetnih najpomembnejših dejstev glede ravnanja in oskrbe konj. Kot pasmo konja za začetnike vsekakor priporoča ameriško pasmo quarter horse. Pasma se priporoča zato, ker so konji te pasme mirni, izredno učljivi, potrpežljivi in nas radi presenetijo s svojimi delovnimi navadami.

    PREBERITE TUDI:  Ogroženi polarni medvedi - do sredine stoletja naj bi jih bilo za tretjino manj

    Kar se spola konja tiče, je za začetnika pa je najbolj primeren kastrat. Zakaj ravno kastrat? Kobile so namreč lahko zelo muhaste, sploh pa so muhaste med paritvenim obdobjem. Takrat imajo svoje dneve in jih je dobro pustiti pri miru.

    Medtem ko žrebci nikakor niso za začetnike. Zaradi svojega nagona lahko postanejo zelo nevarni. Ravno na takšen način se je začetniku pripetila marsikatera nezaželena nesreča.

    Kastrati pa so čisto drugačni. Gre za prijaznega in nevtralnega konja. Vendar pa tudi v tem primeru ne smemo zanemariti samega karakterja konja. Obstajajo tudi divji in muhasti kastrati, vendar med njimi prevladajo konji mirnega karakterja.

    »Za našega konjiča je potrebno tudi primerno poskrbeti,« v nadaljevanju pove Tina Dirntisch. Potrebno ga je imeti v izpustu s svojimi vrstniki. S tem, da se odločimo za enega samega konja, delamo veliko napako. Konj je namreč družabna žival in potrebuje svoje vrstnike. Osamitev konja škodi samemu psihičnemu razvoju.

    Za kvalitetno življenje priporočamo hlev, ki je odprt (okno ali vrata …), tako da zrak lahko venomer kroži. Ne sme pa biti prepiha v hlevu.

    Konjska staja naj bo povezana z ogrado, tako da se konj lahko sam odloči, koliko časa bo preživel v hlevu in koliko v ogradi.

    Če imamo konja vedno na prostem in nimamo hleva, moramo nujno poskrbeti za nadstrešek. Dober nadstrešek ga varuje pred neugodnimi vremenskimi razmerami in vplivi.

    Konj mora tudi vedno imeti na razpolago kamen in malajske soli, lahko pa je tudi navaden, mineralno vitaminski kamen. Prav tako mu moramo vedno nuditi dovolj sveže vode.

    Najbolj primerna zvrst hrane za konja je suha hrana. Največ se priporoča kvalitetno seno, ki ni prašno ali plesnivo.

    Od sveže hrane najbolj priporočamo dnevno pašo, ki mora biti raznovrstna, da pokrije vse potrebe po raznih vitaminih in mineralih, ki jih konj dnevno potrebuje.

    Poznamo tudi dodatke, ki niso nujno potrebni, vsekakor pa so odlična popestritev jedilnika. Priboljške za konje uvrščamo med tri skupine: sadje, zelenjava in semena – jabolka, slive, banane, korenje, rdeča pesa, stebla zelene, peteršilj, bučna semena, sončnična in lanena semena. Od žitaric pa je za njegova prebavila najbolj primeren oves.

    Vendar kljub splošnemu prepričanju žitarice niso najbolj primerna prehrana za konje. Razlog namreč tiči v načinu prebave in presnove. Konjska prebavila so narejena za voluminozno krmo, tj. je izraz za seno, travinjo, travno rušo in ostalo rastlinje, ki vsebuje veliko vlaknin.

    PREBERITE TUDI:  Jesenske nevarnosti za hišne ljubljenčke

    Tudi na telesno nego ne smemo pozabiti. Vsakodnevno moramo vzdrževati čistočo v hlevu in na konju. Konja moramo vsaki dan krtačiti, mu čistiti kopita. Prav tako je v poletnih mesecih dobrodošlo kopanje.

    Potrebna pa je tudi nega v okolici sluznice oči, gobca in nozdrvi. Če konja jahamo ali delamo z njim, ga moramo očistiti pred in po aktivnosti.

    konji

    Učenje konj po metodi naravnega konjarstva:

    Ko smo enkrat lastnik naših konj, postanemo tudi njihovi učitelji, ali vzgojitelji. Načini vzgoje so lahko različni, metoda učenja po naravnem konjarstvu pa je nekaj drugačnega.

    Metoda naravnega konjarstva je sklop dobrih navad, preučevanja odnosov med konji, tudi preučevanje njihovega obnašanja. Opazovanje, kaj je pomembno konjem in kaj je pomembno ljudem, kako konji živijo v naravi, kako se odzivajo in kako jih učiti. Učenje konja se nikdar ne začne na konjskem hrbtu. Konjem znanje najprej posredujemo na tleh. Šele kasneje, ko konj razume, kaj se pričakuje od njega, in sprejme dejstva od človeka na tleh, se pričnejo šele vaje v sedlu.

    Na koncu mi je Tina, ki po tej metodi uči svoje konje, zaupala, da je potrebna velika mera potrpežljivosti, vztrajnosti, volje, nežnosti in strpnosti, da je najbolj uspešna postala takrat, ko se je naučila gledati življenje in učenje konja skozi njegove oči. Z velikim ponosom mi je povedala, da ji je pot do učnega uspeha s svojimi konji pokazal šepetalec konj, gospod Boris Sušec, ki pravi: »Užitek je, ko veš, da znaš in da te razumejo.«

    Spoštovanje konj

    Brez zdravega načina spoštovanja med lastnikom in konjem ne bo šlo. Na silo in s tepežem ne bomo dosegli veliko, le uničili dobro žival. S spoštovanjem pa postopoma lahko dosežemo vse.

    Kaj pomeni medsebojno spoštovanje med lastnikom in konjem? Medsebojno spoštovanje pomeni, da vas konj sprejme kot svojega vodjo, vi pa njega cenite kakor konja.

    Če jih bomo spoštovali in jih cenili ter sprejeli dejstvo, da so konji konji in ne ljudje, bomo postopoma poželi velike uspehe. Moramo se naučiti razumeti, zakaj se konji vedejo tako ali drugače ter svojo obliko šolanja prilagoditi načinu obnašanja določenega konja. Če bomo delali na silo, bomo velikokrat razočarani, morda bomo dosegli kakšno stvar, a le na kratek čas, vsekakor pa pristnega zaupanja in spoštovanja med konjem in lastnikom ne bo.

    Kakšno naj bi bilo pravo spoštovanje in celo bonton med obrokom?

    Konji naj jedo brez kopanja s kopitom, stresanjem grive, brcanja, grizenja, otresanja z glavo, polaganja uhljev nazaj in kazanje zob (grozilni položaj konja). Prav tako naj pri jedi ne hitijo, se ne prerivajo, jedo počasi, s spuščeno glavo. Predvsem pa mora konj počakati na ukaz »pridi h krmi«.

    PREBERITE TUDI:  Del dohodnine in star papir – pomoč, ki nič ne stane

    Spoštovanje pri hranjenju dosežemo z naslednjim nasvetom: Stopimo v konjev izpust s krmilnikom in ne veliko merico zrnja. Ko prispemo do konja, mu ukažemo »stoj«. Od konja se nato oddaljimo približno 3 m in položimo krmilnik z zrnjem na tla. Počakajmo nekaj sekund, nato konju damo glasovni ukaz, da pride jest. V pravem pomenu spoštovanja konj ne sme premakniti kopit od trenutka, ko mu ukažemo stoj, do ukaza, ki mu dovoli, da pride jest.

    Z ostalimi pravili spoštovanja pa pri konju dosežemo:

    Konj ne hiti mimo vas, se ne priplazi nepovabljen do vas, vam ne pobegne ali se preveč oddalji od vas, ko ga izpustite s povodca, se zna ustaviti na povodcu, iti skozi vrata v stavbo ali prikolico, ko ga povabite …

    Vse to in še več dosežemo s pravilnim pristopom do konja in s spoštovanjem. Da je to res, pa me spominja moja pretekla izkušnja s kobilo Riko. Zelo rad imam živali, konje pa še posebej. Tako sem se nekega dneva spoznal Riko, nato pa sva se srečala še velikokrat. Kobila mi je takoj postala všeč in začel sem premišljevati, kako naj navežem pravilni stik z njo. Konj je veliko večji od mene in ravno tako ima svojo osebnost in karakter. Midva pa sva bila ob prvem srečanju neznanca. Dobil sem občutek, da ima ona podobne misli. Na začetku sem se ji približal s prijazno besedo, kasneje, če mi je dovolila, sem jo tudi pobožal. Nisem pa še skušal stopiti v njen izpust. To je bil njen prostor in jaz nisem bil njen gospodar. Kasneje sem ji ponudil kakšen šop trave ali jabolko. V vsem tem času sva postala dobra prijatelja, vse do njenega konca. Kasneje me ni bilo strah stopiti njeno bližino, tudi ona mi je začela zaupati, prišla k meni, ko sem zaklical njeno ime … Skozi ta čas sem jo veliko opazoval in opazil sem tudi njena čustva, njeno razpoloženje, veselje in žalost. Danes Rike ni več med nami, vendar ima v mojem srcu še vedno svoj prostor. Še preden sem napisal ta članek, še ko je bila živa, sem ugotovil razlog, zakaj se je spletla tolikšna prijateljska vez med nama. Spoštovala sva se, drug drugemu sva pokazala, do kod lahko greva.

    Avtor besedila: Domen Čurč
    Avtorji fotografij: Mateja Slivnik, Tina Dirntisch in Domen Čurč

    Povejte svoje mnenje - kometirajte